Jedro

Če gozdna zemljišča niso bila nacionalizirana po določbah 3., 4. oziroma 5. člena ZDen, je zato skladno s predpisi upravni organ tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep občine, Oddelek za gospodarstvo, ki je bil izdan 19. 5. 1992, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za denacionalizacijo gozdnih zemljišč. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da za denacionalizacijo ni ustrezne zakonske podlage. V tožbi tožnik navaja, da ne soglaša z odločitvijo tožene stranke. Meni, da je bil namen zakona o denacionalizaciji povsem drugačen, kot to razlaga tožena stranka. Dejstvo namreč je, da so bile njegove nepremičnine dejansko nacionalizirane, ne da bi bile nacionalizirane tudi pravno in ne da bi bila plačana kakšna odškodnina. Ker se "lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon", smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke in listine v upravnih spisih je po presoji sodišča pravilno sklepanje tožene stranke, da v danem primeru ni pogojev za uvedbo denacionalizacijskega postopka. Že v 1. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen) je določeno, da ta zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu. V tožnikovem primeru pa ni prišlo do nacionalizacije premoženja po nobenem od predpisov, naštetih v 3. oziroma 4. členu zakona o denacionalizaciji, niti ni prišlo do prehoda premoženja v državno last po določbah 5. člena istega zakona, saj je tožnik še vedno zemljiškoknjižni lastnik premoženja, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Zato je prvostopni upravni organ imel zakonsko podlago za zavrženje tožnikovega zahtevka, kot to pravilno ugotavlja tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, saj tožnikovega problema ni možno rešiti z uporabo predpisov, ki se nanašajo na denacionalizacijo.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri tem je sodišče določbe zakona o upravnih sporih smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).