Jedro

Tožnik je s ponudbo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS o dodelitvi nadomestnih zemljišč, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč soglašal in o tem tudi podpisal izjavo, ki ne vsebuje nobenega pogoja glede parcelacije. Razdelitev kompleksa kmetijskih zemljišč tudi ni stvar denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.2004. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 26.3.2003, s katero je bilo odločeno, da se pokojni A.P. na podlagi sporazuma namesto podržavljenih nepremičnin parc. št. 5/2 in 5/3 k.o... vrnejo v last parc. št. 28/1, 28/2, 28, 25/1, 16/1, 17/1 ter parc. št. 27 v deležu do 1076/3937-tin, vse k.o...., ki so vse v lasti Republike Slovenije, z njimi pa gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (1. točka izreka); da je zavezanec dolžan vrnjeno premoženje izročiti upravičenki v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka), da vrednost podržavljenega in nadomestnega zemljišča znaša 46.070,69 DEM (3. točka izreka), da spremembo zemljiškoknjižnega stanja po tej odločbi izvede Okrajno sodišče v Ljubljani, zemljiška knjiga, po uradni dolžnosti (4. točka izreka), da stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je bil v obravnavanem primeru med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju: sklad) in pravnim naslednikom denacionalizacijske upravičenke dosežen sporazum, da sklad da upravičenki nadomestna zemljišča v kompleksu kmetijskih zemljišč. Tožena stranka je svojo odločitev pravilno oprla na določbi 3. odstavka 42. člena ZDen in 3. in 9. odstavka 27. člena ZDen. Tožnik je 30.10.2002 podpisal izjavo, da se mu namesto podržavljenih parcel, ki jih ni mogoče vrniti v naravi, dodeli kot nadomestno zemljišče parcele, navedene v izreku prvostopne odločbe. Tožnikov tožbeni ugovor, da je sklenil sporazum pod pogojem, da tožena stranka poskrbi za zakoličenje in izmero dodeljenih parcel v naravi po uradni dolžnosti je protispisen. Tožnik je podpisal izjavo z dne 30.10.2002 brezpogojno, zato sodišče ne dvomi v vsebino sporazuma med njim in skladom. Iz upravnih spisov pa je tudi razvidno, da je bil tožnik seznanjen, da gre za parcele, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč. Ob takem stanju stvari pa se ob pravilni uporabi določbe 3. odstavka 27. člena ZDen lahko v korist upravičenca vzpostavi le solastninska pravica in ne vrnitev v last in posest konkretnih parcel, kar zahteva tožnik.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče za zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka uporabilo 3. odstavek 42. člena ter 3. in 9. odstavek 27. člena ZDen. Ta dva člena pa za njegov primer nista uporabna. Uporabljata se za vračanje podržavljenih parcel v naravi, ki pa jih ni zahteval, ker je vrnitev v naravi nemogoča. Ravno zaradi tega je zahteval vrnitev nadomestnega zemljišča v naravi, za katerega pa ne obstaja nobena ovira. Vrnjen je bil kompleks zemljišč v last in parc. št. 27 v solast, nobena parcela pa ni bila vrnjena v posest. S tem se ne strinja, saj ne more biti vrnitve v last brez možnosti tudi vrnitve v posest, kajti lastnik od take lastnine, ki je ne more uživati, nima ničesar. Kako bodo solastniki prišli do razdelitve zemljiškega kompleksa, če sploh ne vedo, kje so ta zemljišča. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in v zadevi samo odloči, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi gre za denacionalizacijo, odškodnino v obliki nadomestnega kmetijskega zemljišča. Če nepremičnine zaradi ovir upravičencu ni mogoče vrniti v naravi, se lahko upravičenec in zavezanec sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino ( 3. odstavek 42. člena Zden). V obravnavanem primeru podržavljenih kmetijskih zemljišč pok. upravičenki ni bilo možno vrniti v naravi. Zato je Sklad, ki je po 1. odstavku 27. člena ZDen zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč, tožniku namesto podržavljenih zemljišč ponudil v odškodnino v izreku prvostopne odločbe navedena nadomestna kmetijska zemljišča. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z navedeno ponudbo soglašal, in je o tem, da se strinja z dodelitvijo nadomestnih zemljišč, podpisal izjavo z dne 30.10.2002, ki ne vsebuje nobenega pogoja glede parcelacije. Drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki temelji na podatkih upravnih spisov, da je tožnik vedel, da dodeljena kmetijska zemljišča ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč. Zemljišč, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, pa glede na določbe 3. in 9. odstavka 27. člena ZDen ni možno vračati v posest, ampak le v last oziroma solast. Tožnik tudi v pritožbi ponavlja tožbeni ugovor, da bi mu nadomestna zemljišča morala biti dana tudi v posest oziroma, da bi bilo treba zemljišča v kompleksu pred dodelitvijo odmeriti. Ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj razdelitev kompleksa kmetijskih zemljišč ni stvar odločanja v denacionalizacijskem postopku. V posest bo tožnik dobil zemljišče šele takrat, ko si bodo vsi lastniki zemljišč v kompleksu ta kompleks razdelili na način, kot to določa 3. odstavek 27. člena ZDen, to je sporazumno ali v nepravdnem postopku ali v komasacijskem postopku.

Glede na navedeno so bile v obravnavanem primeru materialne določbe ZDen pravilno uporabljene. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.