Jedro

Pri odmeri odškodnine za strah se upošteva trajanje in intenzivnost strahu v času zdravljenja ter v zvezi s tem specifičnosti, ki jih je oškodovanec doživljal. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mora biti odraz dejanske telesne okvare oškodovanca v funkcionalnem pomenu, njegove starosti in realnega ekonomskega stanja družbe.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati za pretrpljene telesne bolečine 300.000 SIT odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.100.000 SIT in za strah 90.000,00 SIT ali skupaj po odbitku revalorizirane vrednosti akontacije še razliko 1.131.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka prve stopnje v višini 68.404,00 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmanjšalo na 800.000,00 SIT, tako da je znižalo celotno obveznost tožene stranke do tožeče stranke na 831.300,00 SIT, medtem ko je pritožbo tožene stranke v preostalem delu, pritožbo tožeče stranke pa v celoti, zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožeči stranki prisodi celotna zahtevana odškodnina. V reviziji je tožeča stranka izvajala, da sta odškodninski postavki za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prenizko priznani. Tožnik je bil v času zdravljenja v strahu za svojo preostalo delovno sposobnost, strah je bil pogojevan tudi z več kot tri-mesečno nošnjo vratne opore in sevanjem med zdravljenjem, ter je zato utemeljena odškodnina 150.000,00 SIT kot je bila zahtevana. Pri odmeri odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik kamnoseški delavec, da se mora med delom stalno obračati s telesom, kar povzroča bolečine, da je izvedenec v svojem mnenju izrecno ugotovil, da bo močno oviran pri delu ter da bo zaradi tega v celoti primerna zahtevana odškodnina v višini 2.150.000,00 SIT.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija se ne strinja z višino odmerjenih odškodnin, kar pomeni, da pobija materialno pravno presojo odločilnih dejstev sodišča druge stopnje in sicer dveh oblik škode: za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s tema oblikama škode meni, da je odškodnina za strah v višini 90.000,00 SIT prenizko odmerjena, ker je bil tožnik med zdravljenjem utemeljeno zaskrbljen za svojo preostalo delovno sposobnost, saj je šlo za poškodbo najvitalnejšega dela telesa, to je vratne hrbtenice. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa bi se moralo bolj upoštevati, da je revident fizični delavec in da ga bo poškodba ovirala pri delu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sprejelo vse prvostopne ugotovitve dejanskega značaja, pa tudi zaključke materialnopravne narave razen pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za strah so bile upoštevane vse ugotovljene specifičnosti revidentovega primera ter tudi trajanje in intenzivnost strahu v času zdravljenja. Vse v reviziji poudarjene posamične okolnosti, nanašajoče se na strah, so bile upoštevane na drugi in prvi stopnji sojenja ter tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednotene. Zato pritrjuje sprejeti presoji, da je v danem primeru utemeljena odškodnina za strah v višini 90.000,00 SIT in ne v višjem znesku.

Vsa pravnoodločilna dejstva pa so bila po oceni revizijskega sodišča pravilno ovrednotena na drugi stopnji tudi pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Funkcionalna prizadetost tožnikovega zdravja je po mnenju izvedenca 5 %, kar se odraža predvsem pri fizičnem delu. Izvedenec pa je še ugotovil, da navedena posledica predstavlja po tabeli Zavarovalnice 10 % invalidnost, medtem ko po merilih SPIZ ta ne predstavlja telesne okvare. Celokupnost navedenih ugotovitev in starost tožnika ob nezgodi (53 let) tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot pa 800.000,00 SIT, kot je to presodilo sodišče druge stopnje. Odškodnina v navedeni višini je primerno individualizirana, hkrati pa tudi skladna z določilom 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih in z merili sodne prakse v podobnih primerih.

Ker sta bili odškodnini za obe obliki škode, ki sta bili grajani v reviziji, pravilno odmerjeni, ni utemeljena revizija v smeri zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji po uradni dolžnosti upoštevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena v zvezi s 386. členom zakona o pravdnem postopku, pa ni podana. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 zakona o pravdnem postopku).