Jedro

Priznanje dela sodne odločbe, izdane v sporu zaradi ugotovitve in delitve skupnega premoženja, s katerim je bila nasprotna udeleženka (toženka) obsojena na povrnitev predlagateljevih (tožnikovih) stroškov pravdnega postopka, ni v nasprotju s pravnim redom in Ustavo Republike Slovenije. Še več, določbe o povrnitvi pravdnih stroškov so v obeh pravnih redih Slovenije in Hrvaške enake.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep, s katerim je Okrožno sodišče v Ljubljani priznalo pravno veljavnost sodbe Občinskega sodišča v Bujah z dne 28.03.2000, opr. št. P 240/98, ki je postala pravnomočna dne 31.5.2000, in po kateri je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju pravdne stroške v znesku 5.240 kn, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sklep sodišča prve stopnje izpodbija nasprotna udeleženka s pritožbo. V njej navaja, da uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb nepravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Trdi, da je prejela priporočeno pošiljko z dne 09.01.2001, katere naslovnik je A. T., medtem ko se sklep iz te pošiljke glasi na A. P. Vztraja pri svojem ugovoru z dne 20.10.2000. Sicer pa dvomi v pravilnost odločitve pred sodiščem v Bujah. Nasprotna udeleženka je nato vložila še prepozno dopolnitev pritožbe.

Pritožba je bila vročena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Že prvostopenjsko sodišče je na ugovor nasprotne udeleženke pravilno odgovorilo, da sprememba priimka sama po sebi ne posega v identiteto nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka tudi v pritožbi ne zatrjuje, da sama ni oseba, ki je bila udeležena kot stranka v pravdnem postopku pred Občinskim sodiščem v Bujah. Zato ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb nepravdnega postopka, če je prvostopenjsko sodišče zaradi lastnih navedb nasprotne udeleženke sklep o ugovoru poslalo na njen naslov in na ovojnici navedlo njen sedanji priimek.

Pač pa je sodišče prve stopnje za preizkus, ali so izpolnjene predpostavke za priznanje sodbe hrvaškega sodišča, zmotno uporabilo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP). Glede na 4. člen ZMZPP bi moralo uporabiti 21. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 10/94, v nadaljevanju pogodba). Vendar pa to dejstvo na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Predpostavke, katerih izpolnitev zahteva pogodba za priznanje sodbe sodišča druge države pogodbenice, se sicer delno razlikujejo od predpostavk po ZMZPP. V 100. členu ZMZPP je določeno, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bil učinek njenega priznanja v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. Primerljiva, vendar z vidika ovire za priznanje strožja, je določba 6. točke prvega odstavka 21. člena pogodbe. Po tej se sodba hrvaškega sodišča prizna, če njeno priznanje ni v nasprotju z ustavo in s pravnim redom Republike Slovenije.

Priznanje dela sodne odločbe, izdane v sporu zaradi ugotovitve in delitve skupnega premoženja, s katerim je bila nasprotna udeleženka (toženka) obsojena na povrnitev predlagateljevih (tožnikovih) stroškov pravdnega postopka, ni v nasprotju s pravnim redom in Ustavo Republike Slovenije. Še več, določbe o povrnitvi pravdnih stroškov so v obeh pravnih redih enake.

Pogodba tudi ne uvaja sistema meritornega preizkusa sodne odločbe sodišča druge države pogodbenice. Vsebinska pravilnost odločitve pred hrvaškim sodiščem zato sama po sebi ne vpliva na njeno priznanje.

Ker tudi drugih ovir iz navedenega člena pogodbe v postopku na prvi stopnji ni bilo, je pritožba nasprotne udeleženke neutemeljena.

Pogodba sicer v 1. točki prvega odstavka 21. člena določa, da se sodne odločbe v civilnih zadevah priznajo in izvršijo, če je odločba (poleg drugega tudi) pravnomočna in izvršljiva po zakonu države, na katere ozemlju je bila izdana. Dejstvo pravnomočnosti in izvršljivosti potrdi sodišče, ki je odločbo izdalo. Občinsko sodišče v Bujah je potrdilo pravnomočnost sodbe, iz katere izhaja obveznost plačila stroškov, ni pa potrdilo njene izvršljivosti. Ta okoliščina na ugoditev predlogu za priznanje ne more vplivati, kajti sodišče je samo priznalo navedeno sodbo, ni pa tudi potrdilo njene izvršljivosti. Tudi zavrnitev pritožbe nasprotne udeleženke pomeni samo to. Izvršljivost sodbe bo moral predlagatelj, če bo predlagal izvršbo, še izkazati. Pravnega interesa za priznanje (ne pa tudi izvršljivosti) tuje sodne odločbe, ki se glasi na plačilo denarne terjatve, pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni smelo ugotavljati.

Nasprotna udeleženka je vložila še dopolnitev pritožbe, ki pa ni pravočasen. Pritožbo je dovoljeno vložiti v roku 15 dni od vročitve sklepa. Nasprotni udeleženki je bil sklep vročen 10.01.2001, dopolnitev pritožbe pa je vložila 14.02.2001. Dopolnitev pritožbe tako ni dovoljena in jo zato pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 23. člena pogodbe in drugi odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 111. členom ZMZPP).