Jedro

Glede na to, da je bila tožba s tožbenim zahtevkom za plačilo regresa za letni dopust za leti 2006 in 2007 potrebna (tožena stranka je izvršila delno plačilo po prejemu tožbe, za ta del je tožnica tožbo umaknila, v ostalem pa je bila izdana sodba na podlagi pripoznave), bi bila pravilna odločitev, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker se tožnica zoper odločitev, da stranki sami krijeta stroške postopka, ni pritožila, pritožbeno sodišče pa odločitve ni moglo spremeniti v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških postopka (v III. toč. izreka).

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožnici sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 50,42 EUR, od njega odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 2. 7. 2006 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. toč. izreka). Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2007 v bruto znesku 154,40 EUR, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. toč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnica in tožena stranka sami krijeta svoje stroške postopka (III. toč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper odločitev o stroških v III. toč. izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je tožnica uspela v sporu z izjemno majhnim delom zahtevka, zaradi česar je samo v tem obsegu upravičena do povrnitve stroškov postopka. Tožnici je bilo od zahtevanih 204,82 EUR prisojenih zgolj 50,42 EUR, med tem ko je bil za preostali zahtevek 154,40 EUR postopek ustavljen. To pomeni, da je tožnica uspela zgolj v višini 24,6 %, kar je manj kot ena četrtina uveljavljenih zahtevkov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev o stroških postopka tako, da bodo ustrezali sorazmernemu uspehu strank v sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo stroškovno odločitev v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana odločitev pravilne pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Tožnica je v tožbi zahtevala plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2006 v znesku 50,42 EUR in za leto 2007 v znesku 154,40 EUR, oboje iz naslova sorazmerne zaposlitve pri toženi stranki v navedenih letih. Tožnica je v nadaljevanju postopka na naroku glavne obravnave dne 29. 3. 2011 umaknila tožbo v delu plačila regresa za leto 2007, ker ji je tožena stranka takšen regres poravnala, vztrajala pa je pri plačilu zahtevanega regresa za leto 2006, ki ga je tožena stranka pripoznala. Zato je sodišče prve stopnje o takšnem zahtevku razsodilo s sodbo na podlagi pripoznave, pri čemer je s sklepom zaradi umika tožbe za plačilo sorazmernega regresa za leto 2007 postopek ustavilo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšno odločitev za pravilno.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da je bila tožba za plačilo sorazmernega dela regresa tako za leto 2006 kot za leto 2007 potrebna, saj tožnica ob njeni vložitvi s strani tožene stranke ni dobila poravnanega nobenega od zahtevanih zneskov. Ko je med postopkom dobila izplačan znesek regresa za leto 2007, je takoj za ta del zahtevka umaknila tožbo. To pa pomeni, da je bila od vsega začetka upravičena za povračilo stroškov za postopek v višini zahtevkov iz tožbe, glede katere je imela vso podlago za njeno vložitev. Res je na koncu uspela samo z zahtevkom za plačilo regresa za leto 2006, ki ga je tožena stranka pripoznala. Vendar bi tožena stranka to lahko storila tudi glede regresa za leto 2007 in ga izplačala tožnici že prej.

V skladu z navedenimi razlogi je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, pravilno izhajalo iz določbe 2. odst. 154. čl. ZPP. Nenazadnje bi bila glede tega sprejemljiva tudi odločitev o upravičenosti tožnice do povrnitve vseh potrebnih stroškov postopka, saj je bila v zadevi, kot je že obrazloženo, tožba za plačilo obeh regresov potrebna. Vendar se tožnica na odločitev o stroških postopka ni pritožila, zaradi česar pritožbeno sodišče ni moglo spremeniti odločitve v škodo tožene stranke, ki se je zoper sklep edina pritožila (359. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).