Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razlikovanje med izvajanjem gospodarske javne službe ravnanja z odpadki in določitvijo kraja odlaganja odpadkov. Prav slednje je tisto, kar ureja sporna Pogodba. Ta namreč v svoji vsebini ne nalaga, da mora odpadke, zbrane pri prvi tožnici, v regijski center za ravnanje z odpadki X. dostaviti družba S., d. o. o. Še več, določilo prvega odstavka V. točke Pogodbe izrecno določa, da se družba S., d. o. o., kot upravljalec X. zaveže sprejeti odpadke, ki jih bo pooblaščeni izvajalec zbiranja in odvoza odpadkov za prvo tožnico pripeljal v X. Pogodba se torej ne dotika vprašanja, kdo pri tožnicah izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in odvoza odpadkov. Sporazum strank o tem, da bo prva tožnica v X. dostavila določeno količino odpadkov, ni sporazum o tem, da bo družba S., d. o. o., pri prvi tožnici prevzela tudi dejavnost zbiranja in odvoza odpadkov, temveč (le) da bo dostavljene odpadke v X. sprejela.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, dolžni pa sta v roku 15 dni toženi stranke povrniti njene stroške pritožbenega postopka, vsaka v znesku 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Pogodbe o pristopu občin A. in B. k skupnem ravnanju z odpadki v regijskem centru za ravnanje z odpadki X. z dne 26. 3. 2014 (II. točka izreka); zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da Pogodba o pristopu občin A. in B. k skupnem ravnanju z odpadki v regijskem centru za ravnanje z odpadki X. z dne 26. 3. 2014 predstavlja pismo o nameri (III. točka izreka); tožnicama naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (s popravnim sklepom z dne 5. 9. 2019 popravljena očitna pisna pomota v prvotnem zapisu povrnitve stroškov tožeče stranke) v višini 3.206,75 EUR (IV. točka izreka v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 9. 2019).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožujeta obe tožnici, predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovorih na pritožbi predlaga zavrnitev obeh pritožb in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

O pritožbi prve tožnice

6. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do skladnosti Pogodbe o pristopu občin A. in B. k skupnem ravnanju z odpadki v regijskem centru za ravnanje z odpadki X. z dne 26. 3. 2014 (v nadaljevanju: Pogodbe) z določbo 61. člena Zakona o lokalni samoupravi – ZLS. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporna Pogodba ne določa oblike zagotavljanja gospodarske javne službe (37. točka obrazložitve). To pomeni, da materialnopravno naziranje prve tožnice, ki izhaja iz drugačnega izhodišča, za nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje ni bilo odločilno. Sodišče pa se je dolžno opredeliti (le) do nosilnih naziranj pravdnih strank.1 Iz tega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da se do te okoliščine sodišče prve stopnje ni opredelilo v okviru napotka 8. člena ZPP, s čimer neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Po vsebini prva tožnica s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da Pogodba ni določala oblike zagotavljanja gospodarske javne službe, temveč medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank v zvezi z odlaganjem odpadkov tožnic v X. Tak predmet obveznosti je tudi po presoji višjega sodišča dopusten, mogoč in določen oziroma določljiv (ugotovitve določljivosti pritožba niti ne izpodbija konkretno). Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razlikovanje med izvajanjem gospodarske javne službe ravnanja z odpadki in določitvijo kraja odlaganja odpadkov. Prav slednje je tisto, kar ureja sporna Pogodba. Ta namreč v svoji vsebini ne nalaga, da mora odpadke, zbrane pri prvi tožnici, v X. dostaviti družba S., d. o. o. Še več, določilo prvega odstavka V. točke Pogodbe izrecno določa, da se družba S., d. o. o., kot upravljalec X. zaveže sprejeti odpadke, ki jih bo pooblaščeni izvajalec zbiranja in odvoza odpadkov za prvo tožnico pripeljal v X. Pogodba se torej ne dotika vprašanja, kdo pri tožnicah izvaja gospodarsko javno službo zbiranja in odvoza odpadkov. Sporazum strank o tem, da bo prva tožnica v X. dostavila določeno količino odpadkov, ni sporazum o tem, da bo družba S., d. o. o., pri prvi tožnici prevzela tudi dejavnost zbiranja in odvoza odpadkov, temveč (le) da bo dostavljene odpadke v X. sprejela. Navsezadnje pa prepričanje višjega sodišča o pravilnosti opredeljenega predmeta Pogodbe potrjuje izpoved zakonitega zastopnika druge tožnice. Ta je ob zaslišanju izpovedal, da je šlo pri sklenitvi Pogodbe v prvi vrsti za pridobitev prostora za odlaganje odpadkov, da ti ne bi ostajali na dvoriščih (str. 3 zaslišanja, list. št. 149). Glede na dejstvo, da sta obe tožnici k sklenitvi Pogodbe pristopili skupaj in da so tudi pogajanja za sklenitev Pogodbe potekala skupaj, višje sodišče ne dvomi, da so bila tudi pri prvi tožnici v ozadju enaka prizadevanja kot pri drugi tožnici. Prva tožnica glede nedopustnosti ugotovljenega predmeta Pogodbe – odlaganja odpadkov v X. – tudi ni podala nobenih navedb, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, pritožba pa takšni ugotovitvi konkretno niti ne nasprotuje.

8. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tudi kavza (skupni namen pogodbenih strank) Pogodbe ne nasprotuje prisilnim predpisom in posledično tudi iz tega razloga Pogodba ni nična. Upoštevajoč vse navedeno glede predmeta Pogodbe v prejšnji točki obrazložitve, ki torej ni podelitev koncesije družbi S., d. o. o., za izvajanje gospodarske javne službe ravnanja z odpadki pri prvi tožnici, se slednja neutemeljeno sklicuje na Sporazum o zagotavljanju izvajanja gospodarske javne službe, obdelavi določenih vrst komunalnih odpadkov in odlaganju ostankov predelave in odstranjevanju komunalnih odpadkov (v nadaljevanju: Sporazum). Pri tem niti ne konkretizira, v čem naj bi citirana dikcija Sporazuma dokazovala nedopustnost podlage sporne Pogodbe oziroma v čem naj bi citirana dikcija Sporazuma dokazovala, da je bila podlaga sporne Pogodbe podelitev koncesije družbi S., d. o. o., in ne, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodbena določitev medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank glede odlaganja odpadkov prve tožnice v X. Nasprotno naziranje prve tožnice, kot že rečeno, nedvoumno ovržeta tako dikcija Pogodbe kot izpoved zakonitega zastopnika druge tožnice (prva tožnica o različnih pristopih tožnic ni podala nobenih trditev), v kateri je slednji potrdil, da sta tožnici k sklenitvi Pogodbe pristopili z namenom iskanja kraja odlaganja odpadkov, da ne bi odpadki ostajali na dvoriščih (str. 3 zaslišanja, list. št. 149) in da je drugo tožnico k temu spodbudil dotedanji koncesionar (str. 5 zaslišanja, list. št. 150).

9. Izhajajoč torej iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da predmet sporne Pogodbe ni bila podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe družbi S., d. o. o., niti da to ni bila podlaga sporne Pogodbe, pritožbene navedbe prve tožnice, v katerih polemizira z načinom podelitve koncesije, za odločitev sodišča prve stopnje niso bistvene. Pogodba namreč takšne vsebine nima, niti takšna zaveza ni predstavljala skupnega namena pogodbenih strank ob njeni sklenitvi. S tem pa Pogodba ne nadomešča občinskega odloka za sklenitev neposredne pogodbe s koncesionarjem po določbi 35. člena Zakona o gospodarskih javnih službah – ZGJS, niti posledično ne krši prisilnih predpisov o taksativno določenih načinih izvajanja dejavnosti gospodarskih javnih služb. 10. Glede zavrnitve podrednega zahtevka prva tožnica ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih navedb, na podlagi česar višje sodišče odločitev o zavrnitvi tudi podrednega tožbenega zahtevka sprejema kot pravilno.

O pritožbi druge tožnice

11. Tudi v zvezi s pritožbenimi navedbami druge tožnice ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče naj ne bi opredelilo do vseh materialnopravnih naziranj druge tožnice glede pravne narave sporne Pogodbe, zaradi česar ji naj ne bi zagotovilo pravice do izjave, sodbe pa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih – odgovora sodišča prve stopnje na materialnopravne ugovore druge tožnice – naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ustavno sodišče je v svojih odločbah izrecno poudarilo, da sodišče niti ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Dolžno se je opredeliti (le) do nosilnih naziranj strank.2 Nadalje je Ustavno sodišče že pojasnilo tudi, da sodišče za zagotovitev pravice do sodnega varstva ni dolžno izrecno odgovarjati na prav vsako navedbo strank, temveč lahko odgovor na strankine navedbe izhaja iz konteksta celotne obrazložitve.3 Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča v sodbi pojasnilo vsa svoja stališča in je sodbo mogoče preizkusiti. Pri tem višje sodišče poudarja, da nasprotovanje materialnopravni presoji določil Pogodbe sodišča prve stopnje ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, temveč pomeni (le) uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, v kar je pravzaprav usmerjen pretežni del pritožbe druge tožnice. Do tega se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

12. Druga tožnica neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo odlaganje odpadkov v X. kot predmet Pogodbe. Ne drži njena pritožbena navedba, da predmet pogodbe ne more biti le odlaganje odpadkov oziroma da je ta storitev vsebovana v podelitvi gospodarske javne službe. Navedeno trditev ovrže že izpoved zakonitega zastopnika druge tožnice, ki je ob zaslišanju večkrat izrecno izpovedal, da je bil namen sklenitve Pogodbe s strani druge tožnice v iskanju prostora za odlaganje odpadkov z namenom preprečitve, da bi se odpadki nalagali na občinskem dvorišču (npr. str. 3 zaslišanja, list. št. 149). Prav tako iz izpovedi zakonitega zastopnika izhaja, da je bila do sklenitve Pogodbe v celoti stvar koncesionarja, na kateri deponiji bo odlagal odpadke (str. 3, 4 zaslišanja, list. št. 149). Zakoniti zastopnik druge tožnice je še izpovedal, da jih je celo dotedanji koncesionar opozoril, da mora druga tožnica urediti nekakšen dogovor o kraju odlaganja odpadkov (str. 5 zaslišanja, list. št. 150), saj bo imel v nasprotnem primeru težave z odlaganjem odpadkov. Na drugi strani druga tožnica z ničemer ne utemelji svoje navedbe, da predmet pogodbe ne more biti le način odlaganja odpadkov oziroma da je ta storitev avtomatično vsebovana v podelitvi koncesije za izvajanje gospodarske javne službe, pri čemer jo demantira ravno izpoved njenega zakonitega zastopnika. Ta izpoved tako nedvoumno dokaže, da sta tudi tožnici ločevali med določitvijo kraja odlaganja odpadkov (v smislu deponije) in gospodarsko javno službo ravnanja z odpadki in da sta z namenom zagotovitve prvega tudi sklenili sporno Pogodbo. Končno pa to stališče potrjuje tudi določilo prvega odstavka V. točke Pogodbe. V njem je zapisano, da se podjetje S., d. o. o., zaveže prevzeti v obdelavo količine odpadkov, ki jih bosta pooblaščena izvajalca zbiranja in odvoza odpadkov iz pristopnic pripeljala v X., torej tudi dikcija Pogodbe ti dve storitvi ločuje. Vse navedeno po presoji višjega sodišča torej nedvomno potrjuje pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je predmet obveznosti iz sporne Pogodbe dopusten, mogoč in določljiv, hkrati pa tudi, da je bil skupni namen Pogodbenih strank glede opredeljenega predmeta pogodbe dopusten.

13. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke. Slednja je v svojih vlogah večkrat izrecno izpostavila, da predmet Pogodbe ni bil postavitev koncesionarja gospodarske javne službe (npr. str. 3, 4 odgovora na tožbo, list. št. 14, 15), temveč urediti medsebojne pravice in obveznosti strank v zvezi z odlagališčem odpadkov X. Pritožbena navedba, da se tudi tožena stranka strinja, da je postavitev koncesionarja gospodarske javne službe v nasprotju z ZGJS nedopustna, je očitno iztrgana iz konteksta navedb tožene stranke. Slednja je tudi v delu, v katerem naj bi priznala nedopustnost oddaje koncesij v nasprotju z ZGJS, hkrati izrecno navedla, da pri sporni Pogodbi ne gre za takšno ravnanje (str. 5 odgovora na tožbo, list. št. 16). Glede dopustnosti neposredne pogodbe o izvajanju koncesije pa je tožena stranka podala navedbe v odgovoru na tožbeno navedbo tožnic (str. 2 tožbe, list. št. 1) , da je za podelitev koncesije nujno potreben javni razpis (str. 9 odgovora na tožbo, list. št. 20). Na podlagi vsega navedenega nedvoumno izhaja neresničnost pritožbenih navedb druge tožnice, ki ovrže tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče predrugačilo navedbe tožene stranke, na podlagi česar naj ne bi bilo mogoče razbrati, od kod sodišče črpa razloge svoje odločitve, s čimer druga tožnica prav tako neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage tožene stranke.

14. Glede na ugotovljeni predmet in kavzo Pogodbe so zato obširne pritožbene navedbe o domnevni nedopustnosti neposredne podelitve koncesije s Pogodbo oziroma o nedopustnosti neposredne sklenitve pogodbe z izvajalcem gospodarske javne službe po določbi 35. člena ZGJS za odločitev nebistvene in se zato do njih višje sodišče ne bo konkretneje opredeljevalo. Ne glede na vztrajno ponavljanje svojih navedb z mestoma neprimernimi očitki o neresnosti pravnih argumentov sodišča prve stopnje druga tožnica ne more biti uspešna in Pogodbi dati narave, ki je ta očitno nima in je niti pravdne stranke ob njeni sklenitvi niso zasledovale, kot je jasno in prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje.

15. Tudi druga tožnica v pritožbi ne podaja konkretnih pritožbenih navedb v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, na podlagi česar višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

16. Ker se tožnici zoper odločitev o stroških postopka pritožujeta le v posledici očitane napačne odločitve glede neutemeljenosti tožbenega zahtevka, višje sodišče glede na siceršnje razloge svoje odločitve soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka.

17. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnici s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi določb Odvetniške tarife – OT in ob upoštevanju dveh odgovorov na pritožbo je višje sodišče toženi stranki priznalo dvakrat 1.125,00 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT, dvakrat 21,25 točk pavšalnega zneska za plačilo izdatkov za stranko po določbi 11. člena OT, skupno dvakrat 1.146,25 točk. Ob upoštevanju 22 % DDV in vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) sta tožnici dolžni toženi stranki povrniti vsaka 839,06 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 2 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 3 9. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 in 2. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003.