Jedro

Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023, zato bi moral tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).

Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 11. 5. 2023 na zapisnik (v nadaljevanju Zahtevek).

2. Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnosti je ugotovljena, vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji 16. 2. 2016 (v nadaljevanju Prošnja). Prošnja je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017 (v nadaljevanju Odločba 17-3-17) v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023, pravnomočno zavrnjena. Tožnik je nato samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in odšel v Republiko Francijo, kjer je 8. 5. 2023 zaprosil za mednarodno zaščito, nato se je vrnil v Republiko Slovenijo in ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

3. Tožnik je v Zahtevku glede osebnih dokumentov navedel, da ima originalni potni list Afganistana, ki je bil na Veleposlaništvu Islamske republike Afganistan v Parizu dvakrat podaljšan, študentsko izkaznico Univerze v Mariboru, tazkiro, ki jo je pridobil v Kabulu in rojstni list, izdan na Veleposlaništvu Islamske republike Afganistan v Parizu. Tožnik je pojasnil, da je imel potni list v prvem postopku Prošnje v Afganistanu. Njegova sestra, ki živi v Angliji, je odšla v Afganistan in mu po vrnitvi nazaj poslala potni list v Francijo. Rojstni list si je uredil v Franciji, ker so mu rekli, da je zelo pomemben za njegov postopek pridobitve mednarodne zaščite, saj bo postopek potekal hitreje, če bi imel več dokumentov za ugotavljanje identitete. V Zahtevku je tožnik med drugim navedel, da je po končanem postopku v zvezi s Prošnjo zaradi strahu in svoje varnosti, 16. 2. 2023 odšel v Francijo in tam podal prošnjo za mednarodno zaščito. Iz Slovenije je odšel zaradi strahu pred morebitno deportacijo v Afganistan, ker bi ga lahko ujeli že na letališču v Kabulu talibani oz. njihovi varnostni organi. Navedel je, da bi ga lahko ubili že takoj na letališču ali pa ga odpeljali neznano kam. V Francijo je odšel, ker je slišal, da je Francija edina država, ki ne izvaja deportiranja v Afganistan. Tožnik pozna moške, ki so v Sloveniji dobili negativno odločitev in potem odšli v Francijo, kjer so pridobili status. Zaradi tega je tudi sam odšel v Francijo, ko so ga po mesecu dni obvestili, da ga Slovenija želi nazaj in da se mora vrniti. Dali so mu potrdilo, da mora Francijo zapustiti. Z odločbo oz. sklepom je odšel na policijsko postajo v Parizu, jim pokazal dokument, si kupil letalsko karto in prišel nazaj v Slovenijo 8. 5. 2023. 4. Tožnik je v Zahtevku navedel, da so talibani, ko še ni bil končan njegov postopek v Sloveniji, napadli njihovo hišo in to v času bivše vlade v Afganistanu ter kot dokaz priložil izjavo iz policije v Afganistanu in prevod. Tožnik je navedel, da je v času napada živela v hiši, ki jo ima v lasti skupaj, neka druga družina, ki je hišo pazila. Tožnik meni, da so talibani napadli hišo zato, ker je tožnik tam živel s starši. Navedel je, da so talibani iskali njega, saj so verjetno mislili, da se je vrnil. V času, ko so hišo napadli talibani, je oseba, ki je živela v njihovi hiši, o napadu obvestila tožnikovo mamo, ki je obvestila tožnika. Slednji je mami svetoval, da z bratrancem prijavita napad policiji, kar sta tudi storila. V hiši sedaj ne živi več ta družina, ker je na oblasti talibanska vlada in hišo sedaj uporabljajo talibani. Napad se je zgodil leta 2020, v času, ko je potekal postopek v zvezi s Prošnjo na sodišču. Odvetnik je tožniku, ki je pokazal dokumente, rekel, da naj sedaj, ko je zadeva na sodišču, tega ne prilaga.

5. Tožnik je v Zahtevku še navedel, da so talibani, odkar imajo oblast, 26. 10. 1401 (opomba prevajalca: 16. 1. 2023) za območje celotne države izdali nalog za tožnikovo aretacijo. Pojasnil je, da nima pri sebi originalov, ima pa sliko na tablici, ki jo je priložil (v nadaljevanju Slika naloga). V Afganistanu, kot je povedal tožnik, mednarodna pošta ne deluje, nobeden od njegovih znancev pa ne potuje v Afganistan, da bi mu lahko prinesel original. Varnostni organi, ki delajo za talibane, imajo po tožnikovi izjavi original, ki ga ni mogoče pridobiti. Tožnik je še navedel, da so talibani dali kopijo naloga za njegovo aretacijo predstavniku njegovega kraja, kjer je živel, tj. kraj A., Kabul. Tožnik se ni spomnil datuma prejema Slike naloga, bilo pa je, kot je izjavil, v mesecu januarju letos. Tožnik je v Zahtevku pojasnil, da se je tudi o tem dokazu, sliki naloga za svojo aretacijo, ki ga je dobil od mame, ta pa od predstavnika njihovega kraja, pogovarjal s svojim odvetnikom in mu rekel, da ga posreduje sodišču, vendar mu je odvetnik odgovoril, da je sedaj to brez pomena, ker je postopek že šel naprej.

6. Tožnik je v Zahtevku še navedel, da so, v času tožnikovega postopka v zvezi z njegovo Prošnjo v Sloveniji, talibani ugrabili njegovega sodelavca, s katerim sta skupaj delala v Afganistanu in sedaj nihče ne ve ali je sodelavec živ ali mrtev oziroma kje je. Tožniku so to sporočili drugi sodelavci, s katerimi je delal v Afganistanu. Tožnik je še navedel, da so talibani, ko so prišli na oblast cele države, prišli v njegovo hišo, kjer je bival in ga iskali. Talibani so tudi v hiši tašče in pri drugih sorodnikih preverjali, če se tožnik nahaja tam. Zaradi talibanov je zapustila Afganistan tudi njegova družina. Tožnik je v Zahtevku še navedel, da vsi vedo, kakšni so talibani in da imajo pod kontrolo vse, vključno z mediji. Če kdo malo govori o talibanih, pridejo ponoči, ugrabijo osebo tako, da nobeden ne ve, kje se ta oseba nahaja in kaj se je z njo zgodilo. Nobeden ne sme govoriti proti talibanom in njihovim pravilom. Varnostna situacija je po izjavi tožnika zelo slaba, posebej za osebe, ki so delale za bivšo vlado. Tožnik je še navedel, da je v Sloveniji živel sedem let in čakal na odločitev, da pridobi status. Ko je dobil negativno odločitev, je odšel v Francijo zaradi strahu, da ga ne bi vrnili nazaj v Afganistan, ker je tam njegovo življenje v nevarnosti. V Franciji je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar ko ga je Slovenija sprejela, ga je Francija zavrnila. Če njegovo življenje ne bi bilo v nevarnosti in v Afganistanu ne bi bil ogrožen, ne bi niti en dan ostal v Sloveniji ali v Evropi. Ženo in otroke je pustil samo zato, ker je v Afganistanu v nevarnosti. Ima otroka, ki se je rodil v Afganistanu, ko je on že prišel v Slovenijo in ga sploh še ni videl. Njegova starejša hči je sedaj stara deset let in ni mogla živeti v Afganistanu, ker tam ni mogla iti v šolo. Zaradi njega je zapustila državo in sedaj njegova žena in otroci ter starši živijo v Pakistanu. Utrujen je, ker tukaj čaka že sedem let. Sodeloval je s policijo, prevajal za njih, kljub temu, da je imel težko življenje.

7. Toženka je ugotovila, da tožnik svoj prvi Zahtevek utemeljuje s strahom pred talibani, kar je kot razlog zatrjeval tudi v predhodnem postopku. Toženka je ugotovila, da tožnik svoj prvi Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, s katerimi je utemeljeval že svojo predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je bilo že odločeno (z odločbo št. 2142-425/2016/34 (1312-10) s 17. 3. 2017) in s katerimi ne more izkazati bistveno povečane verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite. Povzela je, da je pristojni organ v odločbi št. 2142-425/2016/34 (1312-10) s 17. 3. 2017, s katero je Prošnjo zavrnil, presodil, da tožnikovim navedbam, da ga ogrožajo talibani, ni mogoče verjeti, čemur je pritrdilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi I U 1429/2021-150 z dne 1. 7. 2022. Iz obrazložitve izhaja, da toženka ni sledila navedbi tožnika, da mu je njegov odvetnik svetoval, da naj ne vlaga policijskega zapisnika z dne 11. 6. 2020, ker je zadeva na sodišču. Toženka je pojasnila, da je v času upravnega spora njegova odvetnica, tako na Upravnem sodišču Republike Slovenije kot na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, vlagala številne pripravljalne vloge z dokazili. Tožeank je ugotovil, da je v prvi pripravljalni vlogi pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije z dne 1. 4. 2020 tožnik priložil svojo izjavo z dne 16. 3. 2020, v kateri omenja talibane, ki naj bi ga iskali na domu. Talibani naj bi oznanili denarno nagrado za informacijo, kje se tožnik nahaja, zato naj bi ga mati prosila, da naj se ne vrača domov. Toženka je ugotovila, da iz dokumentacije izhaja, da je njegova odvetnica v postopku leta 2021 prilagala nove dokaze in predlagala priče, da je imel tožnik pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije leta 2021 kar tri glavne obravnave z zaslišanjem (12. 3. 2021, 19. 3. 2021, 26. 3. 2021) in leta 2022 eno glavno obravnavo (1. 7. 2022), pa policijskega zapisnika z 11. 6. 2020 ni predložil, pri čemer je njegova odvetnica prilagala številne dokaze v pripravljalnih vlogah v letu 2022. Toženka je še ugotovila, da je imel tožnik možnost predložiti ta dokaz tudi na glavni obravnavi pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije 10. 1. 2023, pa tega ni storil. Toženka je ugotovila, da tožnik ni podal novih navedb niti ni predložil novih dokazov pred Vrhovnim sodiščem leta 2023, ki bi dokazovali zmotno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča oz. pristojnega organa, prav tako tudi ni predlagal nove izvedbe že izvedenih dokazov. Upoštevaje navedeno, je toženka ocenila, da policijskega zapisnika z 11. 6. 2020, ki naj bi dokazoval napad talibanov na tožnikovo hišo, ni mogoče šteti kot novo dejstvo oz. dokaz v postopku. Pri tem je upoštevalo tudi, da je Upravno sodišče Republike Slovenije odločalo v sporu polne jurisdikcije, da je policijski zapisnik z 11. 6. 2020 obstajal že pred izdajo predhodne odločitve. Toženka je ugotovila, da ni mogoče šteti, da ga tožnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati pred tem. Ugotovila je, da je imel tožnik za predložitev dokaza ogromno priložnosti na zaslišanjih pred sodišči. Izjavi tožnika, da mu naj bi odvetnica svetovala, da policijskega zapisnika z dne 11. 6. 2020 ne predloži, pa toženka ni verjela, glede na vse, kar je v času upravnega spora vlagala njegova odvetnica.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je toženka zavrnila tudi tožnikovo navedbo o kopiji naloga za njegovo aretacijo s 16. 1. 2023. Pojasnila je, da so tožnikove izjave nasprotujoče glede na predhodni postopek v zvezi s Prošnjo in njegovim nadaljnjim ravnanjem. Toženka ni sledila tožniku glede obtožb na račun njegove odvetnice, ki naj ne bi hotela predložiti dokazov, upoštevajoč predvsem, da je ista odvetnica še 10. 1. 2023 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložila drugo pripravljalno vlogo s številnimi dokazili, zato toženka ni verjela, da odvetnica ne bi želela priložiti ključnega dokaza o njegovi ogroženosti s strani talibanov v Afganistanu. Toženka je upoštevala tudi, da tožnik zaslišan pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije leta 2023, ni podal novih navedb in ni predložil dovoljenih novih dokazov, ki bi dokazovali zmotno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča oz. ministrstva, tudi ni predlagal nove izvedbe že izvedenih dokazov, kar bi lahko storil do 25. 1. 2023, ko je bila izdana odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o njegovi zadevi.

9. Toženka je, kot je razvidno iz obrazložitve, podvomila tudi v samo pristnost Naloga 16-1-23. Toženka je pojasnila, da so tožniku, ki je 28. 4. 2023 samoiniciativno odšel na Veleposlaništvo Islamske republike Afganistan v Parizu, kjer so mu brez težav podaljšali potni list in izdali nov rojstni list. Toženka je upoštevajoč, da je tožnik na Veleposlaništvu Islamske republike Afganistan v Parizu brez težav podaljšal veljavnost svojega potnega lista za pet let in pridobil osebno izkaznico, ocenila, da je to v nasprotju z njegovimi trditvami, da ga zaradi aretacije v Afganistanu iščejo talibani, ki naj bi obvestili pristojne iz obveščevalnih in varnostnih oddelkov ter organe vseh letališč. Toženka je ocenila, da tožniku, če bi bile izjave resnične, vsekakor na veleposlaništvu v Parizu ne bi podaljšali veljavnosti potnega lista niti ne bi izdali rojstnega lista. Toženka je ocenila, da bi bilo normalno, logično in pričakovano, da tožnik, glede na zatrjevani nalog za aretacijo, ne bi samoiniciativno odšel na veleposlaništvo, saj je s tem pravzaprav sam pristopil k predstavnikom tistih, ki naj bi ga preganjali. Toženka je pojasnila, da glede na navedeno, tožnik ni dokazal, da bi mu grozili talibani. Toženka ni sledila niti tožnikovim izjavam, da bi bil v sedanjem času lahko izpostavljen grožnjam s strani talibanov, ker so mu brez težav na veleposlaništvu podaljšali veljavnost njegovega potnega lista in izdali rojstni list. Toženka je ocenila, da tožnik ne bi samoiniciativno odšel na veleposlaništvo, če bi se počutil življenjsko ogroženega s strani talibanov, ki trenutno vladajo v državi in na tak način razkril svojo identiteto in kraj bivanja talibanskim oblastem. Toženka je povzela še sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 188/2022 s 25. 1. 2023, iz katere 19. točke izhaja, da sodišče ni verjelo tožnikovim navedbam, da bi ga talibani takoj ob vrnitvi na letališču aretirali, ker naj bi ga imeli na seznamu ljudi, ki jih iščejo na vseh letališčih s prepoznavo po prstnih odtisih.

10. Toženka je ugotovila, da je tožnik navedbo, da naj bi tožnika iskali talibani v njegovi hiši in v hiši njegove tašče ter preverjali pri njegovih sorodnikih, če vedo, kje se nahaja, s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 188/2022 s 25. 1. 2023, že podal (iz 21. točke sodbe namreč izhaja, da je tožnik tem pisal že v pripravljalni vlogi s 3. 1. 2023, da naj bi se talibani pojavili pri tašči na vratih njenega domovanja). Toženka je izpostavila, da je na zaslišanju pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije 10. 1. 2023 tožnik izpovedoval o tem dogodku neprepričljivo, saj se na vprašanje sodišča o zatrjevanem stiku talibanov z njegovo taščo najprej dogodka ni spomnil, potem pa je na vprašanje, kdaj se je to zgodilo, navedel, da naj bi bilo to pred dvema mesecema, torej konec leta 2022, in pri tem dogodka ni podrobneje predstavil. 11. Toženka je tožnikove navedbe, da naj bi tožnikovega sodelavca iz Afganistana ugrabili talibani, ocenila kot take, da ne morejo izkazati bistveno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj z ničemer ni dokazal, kako bi ta dogodek bil povezan z njim in zakaj ga ni prej omenjal na obravnavah pred sodiščem, ko je bil pozvan, da pojasni razloge, zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

12. Iz obrazložitve izhaja, da se je toženka opredelila do s strani tožnika predloženih informacij o izvorni državi, poziva UNHCR in povzela sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi I Up 188/2022 s 25. 1. 2023, ko je v 15. točki navedlo, da ni bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v preteklosti preganjan s strani talibanov oz. naj bi ga izpostavljali tveganju za njegovo življenje oziroma mučenju ali nečloveškemu ravnanju, tudi dejstvo, da so talibani nesporno avgusta 2021 v celotnem Afganistanu prevzeli oblast, na njegov položaj ne more vplivati.

13. Toženka je ugotovila, da tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel takšnih dejstev oziroma predložil dokazov, ki bi bistveno povečali možnost za pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zaradi česar je tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti, zavrgla.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

14. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponoven postopek, podrejeno pa, da se zahtevku ugodi in tožniku dovoli vložitev ponovne prošnje.

15. Tožnik se ne strinja z ugotovijo toženke, da naj bi svoj Zahtevek vezal na razloge, ki jih je uveljavljal že v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar s temi dokazi, naj ne bi mogel bistveno povečati verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite. Izpostavlja, da mu je bil s sodbo I U 1429/2021-150 z dne 1. 7. 2022 priznan status subsidiarne zaščite za dobo treh let. Ne glede na to, da je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča 25. 1. 2023 spremenjena, po njegovem mnenju ni mogoče povsem trditi, da z dokazi, ki jih je predložil, glede na splošno znane podatke o stanju v Afganistanu, ni mogel izkazati bistveno povečane verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite.

16. Toženki očita, da ni upoštevala tožnikovih novih dokazov, ki jih je predložil na podlagi tretjega odstavka 64.člena ZMZ-1. 17. Kot navaja toženka sama, je bil tožnik zaslišan pred Vrhovnim sodiščem RS 10. 1. 2023, nalog za njegovo aretacijo z dne 16. 1. 2023, ki ga je na zaslišanju pokazal na tablici in je tolmača prevedel, je z dne 16. 1. 2023. Ker je nalog nastal po zaslišanju, ga po naravi stvari tožnik ni mogel predložiti na naroku pred Vrhovnim sodiščem RS dne 10. 1. 2023, ko je sodišče razglasilo, da je glavna obravnava končana in da bo odločbo izdalo pismeno. Ali je bila tožnikov odvetnica z dokazom seznanjena do 25. 1. 2023 (seja Vrhovnega sodišča), kot navaja toženka, je dejansko vprašanje, ki ga je toženka zmotno in nepopolno ugotovila. Ni jasno, kdaj se je odvetnica seznanila s tem dokazom ter ni jasno ali je bila odvetnica ali tožnik seznanjen s sejo Vrhovnega sodišča, ki je bila dne 25. 1. 2023. Tožnik navaja, da je sklicevanje na obrazložitev Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 25. 1. 2023 v konkretnem primeru napačno in neustrezno in se poslužuje argumentacije Vrhovnega sodišča, ki ni verjelo, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan ogrožen. Tožnik izpostavlja, da Vrhovno sodišče ni presojalo naloga za aretacijo z dne 16. 1. 2023, ki ga je predložil tožnik v tem postopku niti tožnikove izjave, da so njegovega sodelavca ugrabili talibani, zato toženka zavrženja zahtevka ne more utemeljevati na obrazložitev Vrhovnega sodišča. 18. Tožnik je še navedel, da je splošno znano, da je varnostna situacija v Afganistanu izredno slaba. Prav tako ne Slovenija ne Evropska unija tudi ne priznavata talibanskega režima. Pridobivanje dokumentov na veleposlaništvih Afganistana v Evropi je izredno različna. Iz članka, ki je bil objavljen 23. 1. 2023 na MMC RTV SLO izhaja, da Veleposlaništvo Islamske Republike Afganistan na Dunaju trenutno ne deluje. Tožnik poudarja distinkcijo med talibanskim režimom, ki ga svet mednarodno ne priznava in Islamsko Republiko Afganistan, ki je "padla" leta 2021 ob prevzemu talibanskega režima, ki ga je vzpostavil Islamski emirat Afganistan. Tožnik ni nikoli navajal ali izjavil, da mu škoduje Islamska Republika Afganistan, temveč Talibani. Toženka ni ugotavljala, kako delujejo veleposlaništva Afganistana po 15. 8.2021 po svetu niti ali obstaja kakšen prehoden režim. Kot izhaja iz rojstnega lista, ki ga je predložil tožnik, je rojstni list izdala Islamska republika Afganistan in ne samo oklicani Islamski emirat Afganistan, ki ni priznan s strani mednarodne skupnosti. Enako velja za potni list, s katerim razpolaga tožnik. Po mnenju tožnika pa obstaja tudi razlika ali urejaš dokumente na veleposlaništvu v Parizu in preverjanjem identitete ob vrnitvi v Afganistan po 15. 8. 2021, zlasti ob odsotnosti iz Afganistana sedem let, saj zaradi odsotnosti iz Afganistana v tako dolgem obdobju veljaš za zahodnjaka, kar bi zagotovo povzročilo dodatno preverjanje s strani režima v Afganistanu. Tožnik se zato ne more strinjati s stališčem toženke, ki ni upoštevala informacij o izvorni državi, iz katerih izhaja poziv UNCHR državam, da zagotovijo pravico do iskanja mednarodne zaščite civilnim osebam, ki bežijo iz Afganistana, ker naj bi, tukaj se toženka zopet sklicuje na obrazložitev Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 188/2023, to presojalo že sodišče v sodbi z dne 25. 1. 2023, ko ni verjelo tožniku, da bi ob vrnitvi v Afganistan bil soočen z resno škodo s strani talibanov in da je tako tveganje ali strah utemeljeno, saj tožnik naj ne bi dokazal, že v prvem postopku, strah pred talibani ali, da so ga talibani iskali.

19. Toženka je po mnenju tožnika preveč togo vztrajala na formalističnem pristopu in novim ter predloženim dokazom tožnika ni poklonila vere. Toženki očita, da ni upoštevala priporočil UNCHR, ki poziva države azila, da omogočijo osebam, ki bežijo iz Afganistana, vložitev novega zahtevka za zaščito v obliki statusa begunca glede na spremenjena okoliščine v Afganistanu. Obrazložitev toženke, da zavrnitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne pomeni, da bo tožnik v Afganistan tudi vrnjen in, da tožnik ni uspel dokazati okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, je po mnenju tožnika taka, da je ni mogoče preizkusiti. Toženki očita, da ne more preizkusiti obrazložitve toženke, zakaj ni upoštevala spremenjenih okoliščin po 15. 8. 2021 kot podlage za novo prošnjo, ker se je potreba po mednarodni zašiti pojavila na kraju samem.

20. Tožnik se ne strinja, da je toženka po mnenju tožnika povsem neutemeljeno izločila nov dokaz in sicer kopijo naloga za tožnikovo aretacijo z dne 16. 1. 2023, pri tem pa sama navajala pavšalne razloge in domneve, ki jih ni moč podvreči preskusu (kaj vse bi se lahko na veleposlaništvu Afganistana zgodilo, pa se ni). Odločitev toženke je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z novejšo sodno prakso sodišča I U 34/2021. V zvezi s t.i. "ex nunc" presojo, na katero se sklicuje toženka, pa tožnik navaja, da Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 188/2022 ni upoštevalo naloga za tožnikovo aretacijo z dne 16. 1. 2023, ki ga je tožnik predložil na osebnem razgovoru. Zato je toženka po mnenju tožnika napravila napačno presojo novih dokazov, ki jih je predložil tožnik in na tej podlagi zmotno uporabila materialno pravo, ko je zavrgla zahtevek tožnika namesto, da bi mu dovolila vložitev prošnje. Tožnik zato podrejeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter samo dovoli, da tožnik lahko vloži predlog za mednarodno zaščito.

_Povzetek bistvenih navedb toženke_

21. Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

22. Toženka vztraja, da je tožnik svoj prvi zahtevek utemeljeval s strahom pred talibani, kar je kot razlog zatrjeval tudi v predhodnem postopku. V zvezi z novimi navedbami in dokazi v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, toženka ponavlja, da je ugotovila, da vse povedano in predloženo tožnik veže na razloge, ki jih je uveljavljal že v postopku s prošnjo za mednarodno zaščito, zato s temi navedbami in predloženimi dokazi po oceni toženke ni mogel izkazati bistveno povečane verjetnosti za priznanje mednarodne zaščite.

23. Toženka ponavlja, da dokaza o napadu talibanov na tožnikovo hišo iz leta 2020 ni mogla šteti kot novo dejstvo oz. dokaz v postopku, upoštevajoč, da je Upravno sodišče Republike Slovenije odločalo v sporu polne jurisdikcije. Zato je po mnenju toženke treba šteti, da je obstajal že pred izdajo predhodne odločitve, pri čemer ni mogoče trditi, da ga tožnik takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Ponavlja, da je imel tožnik za uveljavljanje teh dejstev in dokazov ogromno priložnosti na omenjenih zaslišanjih pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Toženka ponavlja, da ni sledila tožnikovim izjavam, da mu je bilo s strani njegove odvetnice svetovano, da tega ne predloži. 24. Toženka ponavlja, da tudi kopije naloga za tožnikovo aretacijo z dne 16. 1. 2023 ni mogla šteti kot novo dejstvo oz. dokaz v postopku, saj je sam izjavil, da se je o tem dokazu pogovarjal z odvetnikom, če naj bi ga predložili na sodišče, vendar mu je ta odgovoril, da je sedaj to brez veze, da je njegov postopek šel naprej. Tožnikove izjave so po oceni toženke kontradiktorne s predhodnim postopkom mednarodne zaščite.

25. Toženka ponavlja, da tožnik s svojimi dejanji v Franciji ni dokazal, da bi mu grozili talibani. Ponavlja, da je tožnik samoiniciativno odšel na Veleposlaništvo Islamske republike Afganistan in si brez težav podaljšal veljavnost svojega potnega lista in pridobil rojstni list. Po mnenju toženke, oseba, ki se počuti življenjsko ogrožena s strani svoje države, ne bi samoiniciativno odšla na svoje veleposlaništvo in na tak način razkrila svojo identiteto in kraj bivanja svojim oblastem oz. talibanom, ki vladajo v njegovi državi. Tožnik v tožbi sicer pojasnjuje, da je razlika med talibanskim režimom in Islamsko republiko Afganistan, vendar toženka poudarja, da so po 15. 8. 2021 prevzeli oblast v Afganistanu talibani in je vsekakor tudi veleposlaništvo Islamske republike Afganistan v Parizu povezano z njimi, saj so na oblasti. Toženka še dodaja, da tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 188/2022 s 25. 1. 2023 v 19. točki izhaja, da tudi to sodišče ni verjelo tožnikovim navedbam, da bi ga talibani takoj ob vrnitvi na letališču aretirali, ker naj bi ga imeli na seznamu ljudi, ki jih iščejo na vseh letališčih s prepoznavo po prstnih odtisih.

26. Glede očitka tožnika, da toženka v postopku ni upoštevala informacij o izvorni državi, pojasnjuje, da je že v predhodnem postopku Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji zadnji sodbi obravnavalo splošno stanje v Afganistanu po prevzemu oblasti s strani talibanov v letu 2021 in v sodbi I Up 188/2022 s 25. 1. 2023 v 15. točki. V zvezi z informacijami UNHCR-ja državam članicam, da ne vračajo oseb v Afganistan, toženka ponavlja, da zavrnitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne pomeni, da bo tožnik v Afganistan tudi vrnjen, ampak da ni uspel izkazati obstoja okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Toženka še izpostavlja, da iz 22. točke sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 188/2022 s 25. 1. 2023 izhaja, da po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene tožnikove trditve, da bi mu morala pripadati subsidiarna zaščita, ker bi ga po sedemletnem času bivanja v tujini talibani šteli za "Zahodnjaka". Toženka poudarja, da tožnik te svoje trditve tudi pred Vrhovnim sodiščem v postopku priznanja mednarodne zaščite ni znal pojasniti.

27. Toženka še navede, da je v postopku preverjala le ali je tožnik upravičen do uvedbe ponovnega postopka. Po ugotovitvi, da tožnik ni uspel izkazati obstoja okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavrgla na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

_O sodni presoji_

28. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A3, B1, B2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine upravnega spisa toženke št. 2142-425/2016 in zaslišalo tožnika. Sodišče ni zaslišalo priče B. B., ki jo je tožnik predlagal v dokaz (ne)predložitve naloga za aretacijo, ker je predlagana v dokaz nerelevantnih trditev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

30. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

31. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3 Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.4

32. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. 33. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, vložena 16. 2. 2016, ki jo je tožnik utemeljeval s strahom pred talibani, ki naj bi mu grozili s smrtjo zaradi njegovih poslov za Afganistansko vojsko ter z Američani oziroma s tujimi silami, je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023 med drugim ugotovilo, da ne vidi povezave med okoliščinami, na katerih je temeljila izpodbijana odločba, in spremembo okoliščin v Afganistanu, da bi iz njih lahko sklepalo na to, da je tožniku treba priznati subsidiarno zaščito. Po presoji Vrhovnega sodišča RS, glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da bi ga tedaj sploh preganjali talibani oziroma ga izpostavljali tveganju za njegovo življenje oziroma mučenju ali nečloveškemu ravnanju (v smislu resne škode po 28. členu ZMZ-1), tudi dejstvo, da so talibani nesporno avgusta 2021 v celotnem Afganistanu prevzeli oblast, na njegov položaj ne more vplivati. Zgolj sprememba režima v Afganistanu, po presoji Vrhovnega sodišča RS, ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano.5

34. Za ta upravni spor je pomembna tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča RS, da je vse predhodno zatrjevano delovanje tožnika v Afganistanu, ki naj bi utemeljevalo grožnje s strani talibanov, namreč časovno zelo odmaknjeno in se že vrsto let ne nadaljuje več, zato tudi v primeru, da bi bila navedena dejstva ocenjena kot resnična, ni videti razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik (tudi) v tem času izpostavljen resni škodi, ki bi mu grozila s strani talibanov.6 Tožnik po presoji Vrhovnega sodišča RS v dosedanjem postopku ni dokazal, da so mu grozili talibani (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tudi Vrhovno sodišče RS mu glede na v pritožbenem postopku izvedene dokaze ni verjelo, da bi bil v sedanjem času lahko izpostavljen grožnjam z njihove strani. Tožnik tudi sam ni navedel in predložil nobenih dokazov, da bi mu talibani po letu 2017 še grozili, temveč je izpovedal, da po tem letu ni več dobival (predhodno zatrjevanih) grozilnih sporočil. Razlog, da naj bi bilo to posledica zamenjave telefonske številke, pa je bil v navedem kontekstu po presoji Vrhovnega sodišča RS neprepričljiv in tudi sicer nasprotuje sočasni navedbi tožnika, da naj bi talibani v preteklosti že uspeli pridobiti njegovo spremenjeno kontaktno številko v Sloveniji.7

35. Vrhovno sodišče RS ni verjelo tožnikovim navedbam, da bi ga talibani takoj ob vrnitvi na letališču aretirali, ker naj bi ga imeli na seznamu ljudi, ki jih iščejo na vseh letališčih s prepoznavo po prstnih odtisih. Navedeno je tožnik na zaslišanju utemeljeval z nadaljnjim argumentom, da ga talibani iščejo zato, ker je v Afganistanu v preteklosti sodeloval s tajno službo in imel z njimi različne posle in bi od njega lahko pridobili informacije o delu na tajni službi prejšnje vlade.8 Po presoji Vrhovnega sodišča RS tožnik ob tem, da ni uspel dokazati, da bi ga sploh iskali talibani, tudi ni sledilo njegovi izpovedbi, da talibani iščejo njegovo ženo in otroke, da bi na tak način prišli do njega in da so zato prisiljeni živeti na skrivaj.9

36. Za ta upravni spor relevantna je tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča RS, da je tožnik tudi sam izpovedal, da njegova družina ni imela neposrednih stikov s talibani. Ker pa je v svoji 1. pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2023 navedel, da naj bi se talibani pojavili pri tašči na vratih njenega domovanja, je bil vprašan s strani sodišča na pritožbeni obravnavi o drugih stikih širše družine s talibani. O navedenem je tožnik izpovedal po presoji Vrhovnega sodišča RS neprepričljivo, saj se na vprašanje sodišča o zatrjevanem stiku talibanov z njegovo taščo najprej dogodka sploh ni spomnil, potem pa je na vprašanje, kdaj se je to zgodilo, navedel, da naj bi to bilo pred dvema mesecema, torej konec leta 2022, in pri tem dogodka ni podrobneje predstavil, drugih dogodkov pa ni omenjal. Razen splošnih in nekonkretiziranih zatrjevanj o informacijah s strani neimenovanih virov o tem, da naj bi njegovo družino in njega iskali talibani, drugih dogodkov in dokazov, ki bi utemeljevali strah družine pred talibani oziroma dejstvo, da tožnika talibani iščejo tudi še v sedanjem času, tožnik tudi na pritožbeni obravnavi ni navedel oziroma predlagal.10 Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča RS niso bile utemeljene trditve, da bi tožniku pripadala subsidiarna zaščita, ker bi ga po sedemletnem času bivanja v tujini talibani šteli za "Zahodnjaka".11 Kot neutemeljene je Vrhovno sodišče RS zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da je v Afganistanu izredno slaba humanitarna situacija, da se ljudje soočajo s skrajno lakoto, da je polovica prebivalstva odvisna od humanitarne pomoči in da je v določenih provincah prišlo do samovoljnih aretacij, izvensodnih pobojev in mučenj civilistov.12 O vsem povzetem je torej že odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023. 37. Tožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila pravnomočno zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 188/2022 z dne 25. 1. 2023, zato bi moral tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Kot že pojasnjeno morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 nastati po izdaji predhodne odločitve, v primerih iz četrte alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 pa morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji odločitve o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

38. Tožnik Zahtevek utemeljuje z več dejstvi in dokazi in sicer: (i) da so talibani leta 2020, ko še ni bil končan njegov postopek zaradi prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, napadli njihovo hišo, ker so iskali tožnika, ker so verjetno mislili, da se je vrnil. Kot dokaz je tožnik priložil izjavo iz policije v Afganistanu. Gre torej za dejstva in dokaz, ki sta obstajala že v času prvega postopka. Tudi po presoji sodišča zatrjevanje tožnika, da teh dejstev in tega dokaza ni predložil oziroma navedel v postopku v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zato, ker mu naj bi njegov odvetnik rekel, da naj sedaj, ko je zadeva na sodišču tega ne prilaga, ne dokazuje, da tožnik tega ni mogel brez svoje krivde takrat uveljavljati, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Vsebina dogovora oziroma taktike tožnikovega odvetnika in tožnika, da določenih dejstev in dokazov ne predložita v prvem postopku, ko bi jih lahko, pri čemer tožnik niti ne zatrjuje, da jih ne bi mogel predložiti, tega ne dokazuje, ampak dokazuje, da jih po svoji volji (tudi če po nasvetu svojega odvetnika) in zavestno v postopek ni predložil. Zato sodišče ni zaslišalo priče B. B., ki je tožnika takrat zastopala, ker tudi, če je bilo vse res, da je torej odvetnica tožniku svetovala, da naj ne vloži dokazov niti navede dejstev, to ne dokazuje pogoja, ki ga zakon zahteva za to, da se lahko upoštevajo dejstva in dokazi, ki so obstajali že v času prvega postopka, ker ne dokazuje, da tožnik teh dejstev ali dokaze ni navedel brez svoje krivde. Kot že navedeno, tožnik niti ne zatrjuje, da teh dejstev in dokazov ne bi mogel navesti v prvem postopku, ampak celo izrecno navede, da mu je tako svetoval odvetnik. Torej teh dejstev in dokazov ni navedel v prvem postopku ne zato, ker jih ne bi mogel, ampak jih ni navedel po lastni volji (oziroma po nasvetu odvetnika, kot trdi). Zato je pravilna odločitev toženke, da navedbe, da so talibani leta 2020, ko še ni bil končan njegov postopek zaradi prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, napadli njihovo hišo, ker so iskali tožnika, ker so verjetno mislili, da se je vrnil, in izjava iz policije v Afganistanu, niso upoštevni v smislu določbe 64. člena ZMZ-1, ker tožnik ni dokazal, da jih v prvem postopku ni mogel navesti oz predložiti brez svoje krivde.

39. Drug razlog, s katerim tožnik utemeljuje vložitev Zahtevka, je dokaz in sicer kopija naloga za aretacijo tožnika z dne 16. 1. 2023 za območje celotne države. Tudi za ta dokaz je tožnik pojasnil, da se je pogovarjal s svojim odvetnikom in mu rekel, da ga posreduje sodišču, vendar mu je odvetnik odgovoril, da je to sedaj brez pomena, ker je postopek že šel naprej. Glede na to, da je prvi postopek končan 25. 1. 2023, da naj bi bil dokaz z dne 16. 1. 2023, je toženka pravilno ugotovila, da gre za dokaz, ki je obstajal že v času prvega postopka, zato bi moral tožnik dokazati, da ga brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, kot to zahteva tretji odstavek 64. člena ZMZ-1. Kot že pojasnjeno, odločitev odvetnika oziroma stranke, da dokazov ne predloži, ne dokazuje, da teh dokazov ne bi mogel uveljavljati, ampak dokazuje, da jih zavestno ni predložil, čeprav bi jih lahko. Zato sodišče ni zaslišalo priče B. B., ker tudi, če je res odvetnica tožniku svetovala, da kopije naloga za aretacijo tožnika z dne 16. 1. 2023 za območje celotne države ne predloži v prvem postopku, to ne dokazuje zakonsko zahtevanega pogoja nezmožnosti predložitve dokazov, ki so že obstajali v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na tožnikovo pojasnjevanje, zakaj ni predložil dokaza v prvem postopku, je jasno, da je s kopijo naloga za aretacijo tožnika za območje celotne države, ki naj bi bil z dne 16. 1. 2023, v času prvega postopka tudi razpolagal. Sodišče dodaja, da verodostojnosti kopije naloga za aretacijo tožnika z dne 16. 1. 2023 za območje celotne države, ni presojalo. Tudi po presoji sodišča je tako pravilna odločitev toženke, da kopija naloga za aretacijo tožnika za območje celotne države z dne 16. 1. 2023, ni upošteven dokaz v smislu določbe 64. člena ZMZ-1, ker tožnik ni dokazal, da tega dokaza v prvem postopku ni mogel navesti oz. predložiti brez svoje krivde.

40. Ni utemeljen niti tožbeni očitek, da naj bi toženka zmotno in nepopolno ugotovila ali je bila tožnikova odvetnica z dokazom seznanjena do 25. 1. 2023, ali je bila odvetnica ali tožnik seznanjen s sejo Vrhovnega sodišča RS, ki je bila dne 25. 1. 2023. Glede na to, da tožnik sam navaja, da dokaza ni vložil po nasvetu odvetnice, je toženka tudi po presoji sodišča pravilno štela za dokazano, da je tožnik z dokazom, ki je obstajal v času prvega postopka, razpolagal, zato bi moral dokazati, da ga brez svoje krivde ni predložil v postopku. Ni sporno, da je sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 25. 1. 2023, zato ni relevantno niti ali je bila odvetnica oziroma tožnik seznanjen s tem, kdaj je seja Vrhovnega sodišča RS.

41. Pravilno je toženka zavrnila tudi dejstvi, ki ju je tožnik navedel v Zahtevku, kot taki, ki naj bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in sicer: (i) da so talibani iskali tožnika v njegovi hiši in hiši tašče, saj je o tem že odločalo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 188/20222 z dne 25. 1. 2023, v 21. točki obrazložitve, kot je jasno in obrazloženo pojasnila toženka v izpodbijanem sklepu (5. stran izpodbijanega sklepa); (ii) da so sodelavca iz Afganistana ugrabili talibani, saj tožnik tudi po presoji sodišča s to navedbo ne more izkazati bistveno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot je jasno in obrazloženo pojasnila toženka v izpodbijanem sklepu.

42. Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 11. 5. 2023. 43. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve. 5 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 15. točka obrazložitve. 6 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 16. točka obrazložitve. 7 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 18. točka obrazložitve. 8 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 19. točka obrazložitve. 9 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 20. točka obrazložitve. 10 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 21. točka obrazložitve. 11 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 22. točka obrazložitve. 12 Tako Vrhovno sodišče RS v I Up 188/2022 7 dne 25. 1. 2023, 23. točka obrazložitve.