Jedro

Tožnica je za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi, saj pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. Od 16. 10. 2012 dalje pa je bila tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v skladu s 13. členom ZPIZ-1. Ker je bila tožnica zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne daje pravne podlage, da bi bila tožnica za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, prvostopenjsko odločbo pa spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odpravi se dokončna odločba tožene stranke št.... z dne 3. 12. 2013. Odločba št. ... z dne 21. 10. 2013 pa se v 1. odstavku izreka spremeni tako, da glasi: „Tožnica ima lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v obdobju od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko.“ Tožbeni zahtevek, da tožnica v obdobju od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 nima lastnosti zavarovanke, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 217,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

III. V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožeče (pravilno tožene) stranke št. ... z dne 3. 12. 2013 in z dne 21. 10. 2013 ter, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodba ni pravilna že iz razloga, ker sama ni izdala nobene odločbe, temveč je odločbe izdala tožena stranka. Sodišče tudi ni upoštevalo tožničinih argumentov, in sicer da je pri odločanju potrebno upoštevati 1. odstavek 18. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki določa odvisnost obveznega zavarovanja samozaposlenega od tega, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti samozaposlenega dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega zneska minimalne plače v tem letu. Sodišče je zapisalo, da navedena določba ne velja več od leta 2002, kar pa po mnenju tožnice ne drži. Dobiček družbe A. d.o.o. je v letu 2010 znašal 0,00 EUR, v letu 2011 9.607,00 EUR in v letu 2012 7.738,00 EUR. Dobiček iz dejavnosti v vseh teh letih ni dosegel letnega zneska minimalne plače. Samo družbeništvo in poslovodenje družbe, ki komaj živi, ne bi smelo biti podlaga za vzpostavitev obveznega zavarovanja. Prav tako tudi ni pravilno, da bi morala imeti lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v času od 16. 10. 2012 za 20 ur tedensko. Od navedenega datuma dalje je namreč zavarovana za polovični delovni čas, kar pomeni, da je to osnova za obvezno zavarovanje. Tožena stranka se sicer glede tega sklicuje na 16. člen in 7. odstavek 430. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12), vendar pa ZPIZ-1 take določbe ni imel. Pritožbenemu sodišču predlaga, da upošteva njeno slabo premoženjsko stanje v tistem času ter, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka kot tudi pritožbenih stroškov oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju za del obdobja, kot bo pojasnjeno kasneje, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 21. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnica lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o., po 2. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v obdobju od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko in od 16. 10. 2012 dalje za 20 ur tedensko (1. odstavek izreka). Nadalje je odločil, da ni stroškov postopka (2. odstavek izreka).

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, nadalje, da je vpisana v sodni register kot družbenica in poslovodna oseba oziroma direktorica družbe v obdobju od 26. 5. 2010. Od 16. 10. 2012 je za 20 ur zavarovana na podlagi delovnega razmerja.

7. V času odločanja tožene stranke je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami), ki je v 15. odstavku 429. člena določal, da se ne glede na 1. odstavek tega člena (ki govori o prenehanju veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), določba 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 uporablja do začetka uporabe 16. člena tega zakona, torej ZPIZ-2. Družbeniki, ki ob uveljavitvi tega zakona izpolnjujejo pogoje za zavarovanje po 16. členu tega zakona, morajo do 31. decembra 2013 uskladiti lastnost zavarovanca s 16. členom tega zakona. Zavod na podlagi podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje in poslovnega registra za osebe iz prejšnjega stavka, ki v roku iz prejšnjega stavka niso uskladile lastnosti zavarovanca, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. januarja 2014 naprej.

8. Tožena stranka je vprašanje, ali ima tožnica v spornem obdobju lastnost zavarovanca ugotavljala na podlagi tedaj veljavnega Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami). V 1. alineji 49. člena je določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. V 48. členu pa je nadalje določeno, da oseba iz 47. člena pridobi lastnost zavarovanca z dnem, določenim v 47. členu tudi, če prijava v zavarovanje ni vložena v rokih po tem zakonu. Če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1. 9. Na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica za obdobje od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 izpolnjevala pogoje za vključitev v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1. Tožnica namreč pred tem ni bila vključena v zavarovanje, niti v tem času ni bila zavarovana na drugi podlagi. V takem primeru zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (2. odstavek 45. člena ZMEPIZ). Za ugotovitev tega pa je odločilen vpis v sodni register.

11. Glede sklicevanja tožnice, da v letu 2010 ni imela dobička, v letu 2011 in v letu 2012 pa dobiček, ki ni dosegal letnega zneska minimalne plače, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno ni bistveno za odločitev v sporni zadevi. V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1, kot je veljal v spornem obdobju, namreč ni določeno, da bi bilo vprašanje lastnosti zavarovanca odvisno od doseganja dobička. Tako je tudi že Vrhovno sodišče v drugi zadevi(1) poudarilo, da za osebe iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 pogoj doseganja vsaj minimalnega dohodka ni predpisan. V zadevi(2) pa je zavzelo tudi stališče glede uporabe 18. člena ZPIZ-1 na katerega se sklicuje tožnica. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da v 18. členu družbeniki in poslovodne osebe niso zajeti, kar pomeni, da omenjena določba na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je torej glede omenjenega obdobja ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je torej s tem v zvezi pritožba v tem delu neutemeljena.

12. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na obdobje od 16. 10. 2012 dalje. Od tedaj dalje je bila namreč tožnica za 20 ur vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, torej v skladu s 13. členom ZPIZ-1 in sicer pri družbi A. d.o.o.. Ker je bila zavarovana na drugi pravni podlagi, pa čeprav le za 20 ur, 2. odstavek 15. člena ne daje pravne podlage, da bi bila za preostali čas (20 ur) zavarovana po tej določbi. To je bilo določeno šele s 16. členom ZPIZ-2. Iz 2. odstavka 16. člena izhaja, da se osebe iz 1. odstavka zavarujejo za polni zavarovalni čas oziroma do polnega zavarovalnega časa, če so na drugi podlagi zavarovane za manj kot polni delovni čas oziroma zavarovalni čas, če ni z zakonom drugače določeno. 16. člen ZPIZ-2 pa glede na že citirano določbo 15. odstavka 439. člena v spornem obdobju še ni veljal in zato tudi ne more predstavljati podlage za odločitev v sporni zadevi. Tudi določba 2. odstavka 17. člena ZPIZ-1, na katero se sklicuje tožena stranka za odločitev v sporni zadevi ni relevantna. Navedeni člen je namreč urejal, kaj se šteje kot edini ali glavni poklic. V 2. odstavku je bilo določeno, da zavarovanci opravljajo samostojno dejavnost kot glavni poklic, če so v delovnem razmerju s polovico ali manj kot polovico polnega delovnega časa in niso na šolanju. V primeru zavarovancev po 2. odstavku 15. člena pa ne gre za opravljanje samostojne dejavnosti kot glavni poklic. Določba 2. odstavka 17. člena ZPIZ-1 se nanaša zgolj na 1. odstavek 15. člena, ki govori o samozaposlenih.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 12. 2013. Prvostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2013 pa je v 1. odstavku izreka spremenilo tako, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva zasebne družbe A. d.o.o. po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 26. 5. 2010 do 15. 10. 2012 za polni delovni čas 40 ur tedensko. Kar je tožnica zahtevala več pa je sodišče zavrnilo. Ker je tožnica po oceni pritožbenega sodišča delno uspela (do ½) s svojim zahtevkom pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP ter ob uporabi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami) priznalo tudi stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje in sicer po tarifni številki 3100 nagrado v višini 183,30 EUR, po tarifni številki 3102 nagrado za narok v višini 169,20 EUR ter 5,00 EUR za materialne stroške po tarifni številki 6002, vse povečano za 22 % DDV. Skupen znesek odmerjene nagrade znaša 435,05 EUR, upoštevaje polovični uspeh pa 217,52 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnici v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka pa plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

14. O pritožbenih stroških sodišče ni odločalo, saj jih tožnica niti ni priglasila oziroma specificirala. Sodne takse pa se v tovrstnih sporih skladno z 71. členom ZDSS-1 ne plačujejo.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 112/2014 z dne 22. 9. 2014

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 162/2014 z dne 15. 12. 2014