Jedro

Pravica do odpravnine po 126. čl. stanovanjskega zakona je vezana na izpraznitev stanovanja v dveh letih po uveljavitvi zakona. Razlogi za izgubo te pravice so določeni v 1. odst. 148. čl. in so podani, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Če se imetnik stanovanjske pravice sam izseli in izroči stanovanje stanodajalcu v roku iz 1. odst. 126. čl. stanovanjskega zakona, s tem gotovo niso podane niti okoliščine po 19. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, niti okoliščine po 1. odst. 148. čl. stanovanjskega zakona v zvezi z ustreznimi določbami zakona o stanovanjskih razmerjih. Izpraznitev stanovanja z izročitvijo stanodajalcu je pogoj za uveljavljanje pravice do odpravnine, zato ne more biti hkrati ovira za priznanje te pravice. Taka razlaga zakona bi bila v nasprotju z njegovim jasno izraženim namenom in bi onemogočila uporabo 126. člena.

Vsi drugi razlogi, kot so državljanstvo, izselitev v drugo državo in prenehanje delovnega razmerja, sami po sebi ne vplivajo na izgubo pravice do odpravnine. Prejšnja stanovanjska pravica in sedanja najemna pravica nista vezani na državljanstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 34.275,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1995 dalje do plačila, v 15 dneh da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 422.503,00 Sit in ji povrniti pravdne stroške, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je kot imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v P., last tožene stranke, stanovanje izpraznila in ga izročila toženi stranki. Zato ji pripada odpravnina po 126. čl. stanovanjskega zakona. Tožnica se je odselila v Bosno, kjer ni lastnica drugega stanovanja in zato niso podani razlogi za odklonitev plačila odpravnine po 148. čl. stanovanjskega zakona.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek. Glede na dejstva, da tožnica nima slovenskega državljanstva, da ni tu zaposlena in da se je odselila v Bosno, nima pravice do odpravnine. Ni se odselila zaradi okoliščin v Republiki Sloveniji in ni tu reševala stanovanjskega vprašanja. Tožnica je izgubila status imetnika stanovanjske pravice z izselitvijo iz Slovenije. Stanovanjsko razmerje ji je prenehalo po sili zakona na podlagi 19. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. To je razlog za odklonitev odpravnine.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo prve stopnje. Navaja, da je bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice. Imela je pravico skleniti najemno pogodbo. Ker je stanovanje izpraznila, ji gre odpravnina. Sama je rešila svoje stanovanjsko vprašanje in izpraznila stanovanje. Napačno je sklicevanje na 19.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožnici stanovanjsko razmerje ni prenehalo zaradi trajne neuporabe stanovanja, ampak zato, ker je odpovedala stanovanjsko razmerje in stanovanje izročila stanodajalcu, ki ga je sprejel. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je štelo kot odločilne okoliščine, zaradi katerih tožnica nima pravice do odpravnine po 126. čl. stanovanjskega zakona to, da ni državljanka Republike Slovenije, da ni tu zaposlena in da se je preselila v Bosno. Pravico do odpravnine je vezano na pravico do bivanja v Republiki Sloveniji in v zvezi s tem na pravico do nadaljnje uporabe najemnega stanovanja. Zavzelo je stališče, da je tožnica izgubila status imetnice stanovanjske pravice z izselitvijo iz Slovenije in da ji je s tem stanovanjsko razmerje prenehalo po sili zakona (19. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih).

To stališče nima podlage v določbah stanovanjskega zakona. Pravica do odpravnine po 126. čl. stanovanjskega zakona je vezana na izpraznitev stanovanja v dveh letih po uveljavitvi zakona. Razlogi za izgubo te pravice so določeni v 1. odst. 148. čl. in so podani, če je imetniku stanovanjske pravice mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov. Če se imetnik stanovanjske pravice sam izseli in izroči stanovanje stanodajalcu v roku iz 1. odst. 126. čl. stanovanjskega zakona, s tem gotovo niso podane niti okoliščine po 19. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih, niti okoliščine po 1. odst. 148. čl. stanovanjskega zakona v zvezi z ustreznimi določbami zakona o stanovanjskih razmerjih. Izpraznitev stanovanja z izročitvijo stanodajalcu je pogoj za uveljavljanje pravice do odpravnine, zato ne more biti hkrati ovira za priznanje te pravice. Taka razlaga zakona bi bila v nasprotju z njegovim jasno izraženim namenom in bi onemogočila uporabo 126. člena.

Vsi drugi razlogi, kot so državljanstvo, izselitev v drugo državo in prenehanje delovnega razmerja, sami po sebi ne vplivajo na izgubo pravice do odpravnine. Prejšnja stanovanjska pravica in sedanja najemna pravica nista vezani na državljanstvo. Dejstvo, da tožnica nima državljanstva Republike Slovenije, tudi ni vplivalo na prenehanje njene stanovanjske pravice. Ta je tožnici prenehala po njeni lastni odločitvi, da se izseli in vrne stanovanje toženi stranki. Edino to je odločilno za priznanje pravice do odpravnine. Vprašanje, kam je odšla in ali ji je prenehalo delovno razmerje, pa v obravnavanem primeru ni pomembno, ker to ni vplivalo na obstoj razlogov iz 1. odst. 148. čl. stanovanjskega zakona. Pravica do odpravnine tudi ni vezana na pogoje za pridobitev lastninske pravice. Privatizacija po 117. čl. stanovanjskega zakona in odpravnina po 126. čl. istega zakona sta pravici, ki se med seboj izključujeta, le predpostavke za obe pravici so enake: imetništvo stanovanjske pravice ob uveljavitvi zakona. Izbira - odkup po 117. členu ali odpravnina in izpraznitev po 126. čl. - pa je na strani imetnika stanovanjske pravice. Za vsako od teh pravic se pogoji ugotavljajo posebej; za odpravnino ni pogoj niti državljanstvo niti nadaljnje bivanje v Sloveniji. Zato s temi okoliščinami ni mogoče utemeljevati niti priznanja niti zavrnitve pravice do odpravnine, razen kolikor niso podlaga za nastop razlogov po 148. čl. stanovanjskega zakona, kar pa bi bilo treba ugotoviti glede na obstoj odpovednih in izpraznitvenih razlogov, na katere napotuje ta določba. Ker to ni ugotovljeno, ni razlogov za odklonitev pravice do odpravnine.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 1. in 3. odst. 126. čl. ter 148. čl. stanovanjskega zakona in 19. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Zato je revizijsko sodišče ugodilo reviziji tožeče stranke in spremenilo sodbo druge stopnje tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje (1. odst. 395. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 1. odst. 154. čl. in 2. odst. 166. čl. ZPP. Stroški so odmerjeni na podlagi veljavne taksne in odvetniške tarife.