Up-57/95

7/7-1995

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A.A., ki ga zastopa odvetnik ..., na seji dne 7/7-1995

o d l o č i l o:

1.Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 427/95 z dne 23/5- 1995, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 79/95 z dne 10/5-1995 in sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 12/95 z dne 14/6- 1995 se razveljavijo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 53/95 z dne 20/3-1995 v zvezi s sklepom tega sodišča št. Kpd 71/95 z dne 16/3-1995 ter zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 340/95 z dne 26/4-1995 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 70/95 z dne 13/4-1995 se zavrne.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 70/95 z dne 23/6-1995 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

I.

Pritožnik je 18/4-1995 vložil ustavno pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika št. Kpd 71/95 z dne 16/3-1995, s katerim je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti. Pritožnik meni, da mu je bila z navedeno odločitvijo sodišča kršena pravica do svobode gibanja po 20. členu Ustave zaradi odreditve pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožnik se sklicuje na dosedanjo sodno prakso, ki naj bi za obstoj ponovitvene nevarnosti zahtevala izkazane pravnomočne sodbe za istovrstna ali težja kazniva dejanja, storjena naklepno, in obstoj dejstev, ki naj bi bila objektivno izkazana. Pritožnik meni, da sodišče pri odreditvi pripora teh kriterijev ni upoštevalo. Samo dejstvo, da občasno vzame mamilo, naj še ne bi kazalo na kriminalna dejanja, izjava soobdolženca, ki je v abstinenčni krizi in ki ga obremenjuje, naj bi bila protislovna. Sodišče se naj ne bi smelo sklicevati na okoliščine, ki so predmet kazenskega postopka, v katerem je pritožnik, saj naj bi bilo to v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Pritožnikova hipomanična stanja naj ne bi pomenila že avtomatično ponovitvene nevarnosti, saj naj bi bilo potemtakem treba držati vse duševno prizadete osebe v karanteni. Pritožnik tudi meni, da so sklepi sodišča, ki niso utemeljeni z dejanskimi, obstojnimi razlogi, pomanjkljivi, zaradi česar jih ni mogoče izpodbijati, s tem pa naj bi bila prizadeta njegova pravica do pravnega sredstva po določbi 25. člena Ustave. 2. Pritožnik je predlagal, da Ustavno sodišče odpravi pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Dne 15/5-1995 je pritožnik ustavno pritožbo dopolnil z izpodbijanjem sklepov Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26/4-1995 in Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 13/4-1995 in 10/5-1995, pri čemer je za slednjega predlagal obravnavo po določbi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS; št. 15/94; v nadaljnjem besedilu: ZUstS) z utemeljitvijo, da zaradi kratkih pritožbenih rokov ni mogoče vlagati ustavne pritožbe po izčrpanju pravnega sredstva, saj naj bi akt že v času obravnavanja pred Ustavnim sodiščem nehal veljati, kasneje pa je predložil tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23/5-1995. Pri tem je pritožnik navedel tudi, da ga nobeno sodišče ni zaslišalo o obstoju pripornih razlogov in mu ni dalo možnosti odgovora o zatrjevanih domnevah, zaradi česar naj bi bilo kršeno tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravičnega in javnega sojenja po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljenih svoboščin (Uradni list RS, MP, št. 7/94; v nadaljnjem besedilu: EKČP). Po mnenju pritožnika naj bi bilo kršeno tudi načelo sorazmernosti s tem, ko ni upoštevano, da bi bil lahko pripor odrejen samo, kadar je neogibno potreben.

Dne 15/6-1995 je pritožnik ustavno pritožbo razširil na odločitev Vrhovnega sodišča z dne 14/6-1995 z utemeljitvijo, da tudi to sodišče pri odločanju ni upoštevalo ustavnih določb.

Dne 26/6-1995 je pritožnik ustavno pritožbo razširil še na sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 70/95 z dne 23/6- 1995, s katerim je to sodišče podaljšalo pripor zoper pritožnika. Po mnenju pritožnika sodišče ni utemeljilo, zakaj naj bi bila odreditev pripora neogibno potrebna. Pritožnik tudi opozarja, da naj bi se sprva ponovitvena nevarnost utemeljevala glede na sum kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: KZ) - torej glede na združitev za izvrševanje teh kaznivih dejanj, medtem ko naj bi bila obtožnica vložena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ- torej za enkratno dejanje.

II.

Ustavno sodišče je na seji senata dne 15/6-1995 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper odločitve, navedene v 1. in 2. točki izreka te odločbe. Ustavna pritožba je bila na podlagi 59. člena ZUstS posredovana Vrhovnemu sodišču, Višjemu sodišču v Ljubljani in Okrožnemu sodišču v Novem mestu v odgovor.

6.Vrhovno sodišče je na navedbe v ustavni pritožbi odgovorilo.

Meni, da se nesporno odreditev pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti odreja zaradi varnosti ljudi po prvem odstavku 20. člena Ustave. Varnost ljudi pa naj bi bila ogrožena ne samo takrat, ko je ogroženo življenje ljudi, ampak tudi takrat, ko je ogroženo njihovo zdravje ali premoženje. Sodna praksa naj bi doslej izdelala kriterije za obstoj ponovitvene nevarnosti, med katere štejejo: predkaznovanost, zlasti pri specialnem povratniku, če je storilec kaznivo dejanje storil obrtoma, pri premoženjskih deliktih, če je storilec nezaposlen in brez premoženja oziroma dohodkov za preživljanje, pri nedovoljeni trgovini z mamili, če gre za večje količine zaseženega mamila, kar naj bi kazalo, da je mamilo namenjeno tržišču. Vrhovno sodišče tudi meni, da je po določbi 5. člena EKČP sama okoliščina, da je določena oseba odvisna od mamil, samostojen priporni razlog.

7.Po mnenju Vrhovnega sodišča je priporni razlog podan ne le v primerih predkaznovanosti s pravnomočno sodbo, ampak tudi v primerih, ko je obdolženec prvič v kazenskem postopku zaradi serije kaznivih dejanj, storjenih v krajšem časovnem obdobju.

Vrhovno sodišče meni, da bi bilo neživljenjsko in v nasprotju z določbo 3. točke drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94; v nadaljnjem besedilu: ZKP) trditi, da pri takem obdolžencu priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti naj ne bi pomenil kršitve domneve nedolžnosti, saj naj ne bi temeljil na očitku obdolžencem, da so storili kazniva dejanja, ampak na uvedbi preiskave, ker je podan utemeljen sum.

8.Vrhovno sodišče meni, da je o ponovitveni nevarnosti mogoče sklepati le pri naklepnih kaznivih dejanjih, kar naj bi dejanji, zaradi katerih je uvedena preiskava zoper pritožnika, bili.

Vrhovno sodišče navaja, da mu sicer ni znano, za konkretno kakšno dejanje naj bi bil pritožnik obsojen, opozarja pa, da je kaznivo dejanje po tretjem odstavku 247. člena v zvezi s tretjim in prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90; v nadaljnjem besedilu: KZ RS) storjeno naklepoma in ne iz malomarnosti.

B.

I.

9.Preiskovalni sodnik je dne 16/3-1995 odredil pripor zoper pritožnika iz razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti, ker naj bi bil podan utemeljen sum, da je pritožnik storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po prvem in drugem odstavku 310. člena KZ. Preiskovalni sodnik je odredil pripor iz 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP z utemeljitvijo, da je pritožnik priznal, da je občasno užival mamila, kar naj bi bila okoliščina, ki ob tem, da se pritožniku in soobdolžencem očita, da so se združili za prodajo mamil, pomeni, da je ta priporni razlog podan. Izvenobravnavni senat je zavrnil pritožbo pritožnika zoper ta sklep. V obrazložitvi utemeljuje, da je ponovitvena nevarnost pri pritožniku podana na podlagi izjave soobdolženca B., da je mamila za uživanje nabavljal pri pritožniku in da so bili pri hišni preiskavi pri pritožniku najdeni in zaseženi predmeti, ki kažejo na to, da se ukvarja s prekupčevanjem z mamili. Poleg tega naj bi pritožnik že po samih navedbah pritožbe že dvakrat uporabljal strelno orožje in bil pravnomočno obsojen za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost. V kombinaciji z navedbami pritožbe o duševni prizadetosti je sodišče zaključilo, da vse navedeno brez dvoma pomeni posebne okoliščine, da bi pritožnik na prostosti ponovil kazniva dejanja.

10.Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 13/4-1995 podaljšal pripor za dva meseca in obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljill s tem, da so praviloma uživalci mamil tudi preprodajalci, ker naj bi tako prihajali do sredstev za nabavo mamil za svoje potrebe, da pritožnika vsaj eden od soobdolžencev označuje kot dobavitelja mamil, drugi pa ga obremenjuje, da mu je postavil brez razloga pištolo na sence in ko naj bi bil tudi sicer že kaznovan za uporabo orožja. V avtu, ki ga je imel pritožnik v uporabi, so bile dokazane ne le sledi heroina, ampak tudi kokaina in tetrahidrokanabiola, kar naj bi bila takšna okoliščina, na podlagi katere je moč sklepati, da se je že preje ukvarjal z mamili. Pritožbeno sodišče je podaljšanje pripora spremenilo na en mesec in ocenilo, da je razlog ponovitvene nevarnosti podan iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, le glede predkaznovanosti za uporabo orožja je ugotovilo, da za to v podatkih spisa ni podlage, kar pa naj ne bi omajalo zaključka glede obstoja ponovitvene nevarnosti.

11.S sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 10/5-1995 je bil pripor zoper pritožnika podaljšan za en mesec, tokrat le iz razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. Svojo odločitev sodišče utemeljuje s tem, da je bila pritožniku zasežena večja količina izredno nevarnega mamila, kar naj bi kazalo na to, da mamilo ni bilo namenjeno za lastno uživanje, temveč za razpečevanje. Predmeti, zaseženi pritožniku in obremenilne izjave soobdolžencev naj bi kazale, da se pritožnik z mamili obrtoma ukvarja. Pritožbeno sodišče je potrdilo stališče prvostopnega sodišča in navedlo, da poleg zaseženih predmetov in obremenilnega zagovora soobdolženca zasežena tehtnica v avtu in to, da je imel ob prijetju pri sebi nabito pištolo in bombo, predstavlja okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi ponovil kaznivo dejanje.

12.Vrhovno sodišče je s svojo odločitvijo dne 14/6-1995 pripor podaljšalo, ponovitveno nevarnost pa utemeljilo s tem, da gre za več oseb, ki se jim v preiskavi očita, da so se združile za izvrševanje nedovoljenega prometa z mamili, da je bila obdolžencem zasežena večja količina zelo nevarnega mamila, da je bila pritožniku zasežena elektronska tehtnica, da je predkaznovan.

13.Okrožno sodišče je po vložitvi obtožnice podaljšalo pripor zoper pritožnika z utemeljitvijo, da bi bilo drugačno stališče neresno glede na to, da sta priporni razlog ponovitvene nevarnosti že dvakrat potrdili pristojno višje in Vrhovno sodišče, ter da okoliščine, da je bila pritožniku zasežena tehtnica in snovi, razglašene za mamilo, da so bili v avtu najdeni sledovi različnih mamil, da je imel ob aretaciji pri sebi večjo količino heroina, nabito pištolo in bombo, ter predkaznovanost opravičujejo bojazen, da bo na prostosti ponavljal kazniva dejanja.

14.Ustavno sodišče je na podlagi zahteve za vpogled v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Kpr 147/95 o vodenju preiskave zoper pritožnika od Okrožnega sodišča prejelo fotokopije listin iz navedenega spisa, tako da se je lahko seznanilo z vsemi relevantnimi podatki v spisu.

II.

15.Pritožnik izpodbija odločitev preiskovalnega sodnika ter pristojnih sodišč glede odreditve pripora in njegovega podaljšanja, ki so navedene v 2. točki izreka te odločbe, iz razloga ponovitvene nevarnosti. Izrecno navaja, da jih ne izpodbija glede razloga koluzijske nevarnosti - to je iz pripornega razloga iz 2. točke drugega odstavka 201. člena ZKP.

16.Ker so se vse navedene odločitve nanašale na odreditev in podaljšanje pripora iz obeh razlogov, pritožnik pa izpodbija le enega od njih, ni mogoče trditi, da je bila z njimi kršena pritožnikova pravica do osebne svobode ob tem, ko drugi priporni razlog - koluzijska nevarnost - za pritožnika ni sporen. Zato je Ustavno sodišče v tem delu ustavno pritožbo zavrnilo.

17.Ustava določa v drugem odstavku 19. člena, da se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. V prvem odstavku 20. člena pa določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določbi drugega odstavka 20. člena sme pripor trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi (Ustava torej sama zahteva nadaljnje zakonsko preciziranje dveh ustavnih razlogov iz prvega odstavka 20. člena).

18.V zakonski ureditvi pripora, torej v ZKP, so za ta primer najpomembnejše naslednje določbe: 192. člen (vrste ukrepov, načelo uporabe milejšega ukrepa), 200. člen (načelne in uvodne določbe o priporu), drugi odstavek 201. člena (priporni razlogi), zlasti 3. točka, po kateri se - ob utemeljenem sumu, da je oseba storila kaznivo dejanje - pripor zoper njo sme odrediti, "če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi", ter drugi odstavek 202. člena, v katerem je med drugim določeno, da sklep o priporu obsega tudi "kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen".

V skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Ustave se človekove pravice in temeljne svoboščine (v nadaljevanju: ustavne pravice) uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, sodniki pa so po določbi 125. člena Ustave vezani na Ustavo in zakon. Citirana določba 15. člena sodnikov ne odvezuje vezanosti na zakon po 125. členu in jo je treba razumeti v kontekstu 15. člena kot celote, v katerem drugi odstavek predvideva možnost zakonskega predpisovanja načina uresničevanja ustavnih pravic, tretji odstavek možnost njihovega (zakonskega) omejevanja, četrti odstavek pa zagotavlja njihovo sodno varstvo in pravico do odprave posledic njihove kršitve, kar vse se seveda prav tako ureja z zakonom. Že v tem kontekstu je treba določbo prvega odstavka razumeti tako, da po eni strani uresničevanje nekaterih ustavnih pravic niti ne zahteva zakonske ureditve načina njihovega uresničevanja in da po drugi strani tudi tam, kjer bi taka zakonska konkretizacija sicer bila dopustna in morda celo potrebna, njena odsotnost ali neskladnost z Ustavo načeloma ne preprečuje, da bi se ustavne pravice v tem primeru uresničevale neposredno na podlagi Ustave. Kjer pa so način uresničevanja, morebitne omejitve in sodno varstvo teh pravic urejeni tudi z zakonom, pa je sodstvo tako po 15. kot tudi po 125. členu Ustave seveda vezano tudi na zakonsko ureditev teh vprašanj. Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora sodnik po 156. členu Ustave postopek prekiniti in pred Ustavnim sodiščem zahtevati presojo ustavnosti zakona. Tudi ta ustavna določba od sodišč zahteva spoštovanje zakona, dokler ni razveljavljen, in jim preprečuje odločanje mimo zakona oziroma v nasprotju z njim.

Drugačna interpretacija prvega odstavka 15. člena Ustave bi bila v nasprotju tudi z ustavnim načelom ločitve oblasti, ker bi vodila v to, da sodna oblast pri svojem odločanju ne bi bila dolžna ravnati po zakonih, ki jih je pri izvrševanju svojih ustavnih nalog iz 15. člena Ustave sprejela zakonodajna oblast. Izjemo od tega določa le zgoraj citirani 156. člen Ustave: domnevno protiustavnega zakona sodišča niso dolžna izvrševati, dokler Ustavno sodišče ne odloči o njegovi ustavnosti.

19.Če pomanjkljiva ali morda celo delno protiustavna zakonska ureditev sodiščem ne preprečuje, da bi v konkretnih primerih prizadetim vendarle zagotovila sodno varstvo domnevno kršenih ustavnih pravic, pa so to seveda kljub temu dolžna storiti.

Varstvo človekovih pravic je namreč temeljna dolžnost pravne države in državo, torej vse tri veje njene oblasti, tudi sodstvo, zavezuje k varstvu ustavnih pravic tudi 5. člen Ustave.

20.Zakonska ureditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, kar je sporno vprašanje v tem primeru, je pomanjkljiva na več mestih oziroma v več pogledih. Ustavna ureditev, ki dovoljuje pripor tudi, kadar je to "neogibno potrebno ... za varnost ljudi", omogoča s tem tudi pripor zaradi tako imenovane ponovitvene nevarnosti, pri čemer pa bi zakon moral omogočiti zanesljivejše izvrševanje te ustavne določbe in potrebno pravno varnost s tem, da bi sodiščem dal jasnejše kriterije za presojo vprašanja, kdaj je pripor neogibno potreben zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Vprašanje je, kako velika stopnja te nevarnosti mora biti izkazana in na kakšen način, da bi to upravičevalo odreditev pripora. Tudi za odgovor na to vprašanje zakon sam ne daje sodišču dovolj jasnih in uporabnih kriterijev, ker zahteva samo ugotovitev "posebnih okoliščin", ki "opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje"; ob tako pomanjkljivi zakonski ureditvi bi se sodna praksa vsekakor morala opreti tudi neposredno na ustavno določbo, ki dovoljuje pripor le, kadar je za zagotovitev varnosti ljudi to "neogibno potrebno" (kadar tega cilja torej ni mogoče doseči na noben drug način, z nobenim blažjim sredstvom kot z odvzemom prostosti osumljenemu).

21.Ali navedene pomanjkljivosti pomenijo tudi protiustavnost take zakonske ureditve, je vprašanje, o katerem bo Ustavno sodišče odločalo posebej. Ne glede na izid te presoje pa je mogoče že pred tem ugotoviti, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti, navedenimi v 1. točki izreka te odločbe, kršene ustavne pravice pritožnika.

22.Ni sicer utemeljena pritožnikova navedba, da sodišče na obstoj ponovitvene nevarnosti ne more sklepati tudi na podlagi posameznih okoliščin, ki zadevajo kaznivo dejanje, ki je predmet tekočega kazenskega postopka. Domneva nedolžnosti, določena v 27. členu Ustave, nima absolutnih materialnopravnih učinkov, kajti v primeru, če bi jih imela, pripora iz nobenega razloga ne bi bilo mogoče odrediti. Ustava je sama v prvem odstavku 20. člena določila možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, ne šele na podlagi pravnomočne sodbe.

23.Ker gre pri priporu za odvzem prostosti že na podlagi določene stopnje verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, pri priporu iz ponovitvene nevarnosti pa celo zgolj na podlagi verjetnosti, da bi na prostosti ponovila kaznivo dejanje, je treba ustavne in zakonske določbe o priporu razlagati tako, da je le z ugotovitvijo jasno izraženih, konkretnih in specifičnih okoliščin mogoče sklepati o obstoju ponovitvene nevarnosti, pri odločanju o tem, ali naj se pripor odredi, pa ob upoštevanju načela sorazmernosti posebej presoditi, ali je odreditev pripora glede na to neogibno potrebna, in če je odgovor na to pozitiven, v posamičnih aktih, s katerimi se odloča o priporu, vse to tudi obrazložiti. Zato ni mogoče v celoti in na splošno pritrditi kriterijem, ki jih navaja Vrhovno sodišče v svojem mnenju, saj je iz izpodbijanih odločb razvidno, da se uporabljajo na način avtomatizma zgolj na podlagi ugotovitve ene ali več od teh okoliščin, ki so tudi preveč splošne, in brez presoje, zakaj je prav za pritožnika mogoče trditi, da obstoji nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje in da je pripor neizogibno potreben.

24.Obrazložitve sodišč so presplošne in ne utemeljujejo, zakaj je prav pri pritožniku podana ponovitvena nevarnost za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili. Sodišča se na primer sklicujejo na predkaznovanost kar na splošno, ne pa s konkretnim utemeljevanjem. Tako je na primer iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bil pritožnik obsojen za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost, storjeno iz malomarnosti (po tretjem odstavku 247. člena v zvezi s četrtim odstavkom 240. člena KZ RS), ne pa za naklepno kaznivo dejanje. To velja tudi za navajanje drugih okoliščin, ki so na ravni posploševanja lahko celo upravičene, vendar pa bi morala sodišča v obrazložitvi utemeljiti, zakaj štejejo, da obstojijo konkretno pri pritožniku, in skrbno presoditi tudi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom. Ugotovljene morajo biti torej konkretne okoliščine, iz katerih je sodišču možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da res obstaja realna nevarnost (ne le "bojazen"), da bo prav prizadeti posameznik morda ponovil določeno specifično kaznivo dejanje.

25.Ob ugotovitvi teh konkretnih okoliščin pa bi morala sodišča posebej presoditi, ali bi bila odreditev oziroma podaljšanje pripora neogibno potreben ukrep, da se zavaruje varnost ljudi.

26.Pri tej presoji bi moralo sodišče posebej skrbno presoditi vse okoliščine na strani pritožnika, vključno z njegovim zdravstvenim stanjem, in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru ogrožanje varnosti ljudi, ki bi ga lahko pomenila izpustitev obdolženca, tako velik poseg v njihovo ustavno pravico do varnosti, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, pri tem, ko mu še ni dokazano, da je očitano kaznivo dejanje res storil in ko tudi ni mogoče z gotovostjo "napovedati", ali bi tako kaznivo dejanje na prostosti ponovil.

27.Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ je sicer takšno, da predstavlja nevarnost za varnost ljudi, za njihovo zdravje, lahko celo za njihovo življenje in iz izpodbijanih odločb je razvidno, da so sodišča sklepala, da obstoji nevarnost prav za ponovitev tega dejanja. Vendar uporaba načela sorazmernosti pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico presoditi: prvič, ali je poseg sploh primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja (ta standardni prvi korak pri presojanju dopustnosti posegov je pri sodnem odrejanju pripora možno izpustiti, ker je to presojo opravil že zakonodajalec); drugič, ali je poseg nujen ("neogibno potreben") tako, da zaželenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, torej z blažjimi sredstvi (od tistih, ki jih predvideva 192. člen ZKP - čeprav izrecno le za "zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo kazenskega postopka" - bi kot milejše sredstvo za preprečevanje ponovitvene nevarnosti najbrž prišla v poštev, vsaj pri določenih vrstah kaznivih dejanj, samo varščina); in tretjič, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom tega zavarovanja.

Ni mogoče pritrditi stališču Vrhovnega sodišča, ko navaja, da naj bi po določbi 5. člena EKČP že sama okoliščina, da je določena oseba odvisna od mamil, predstavljala samostojen priporni razlog. Ne glede na to, ali je pritožnik odvisen od mamil, česar sicer dosedanji podatki v preiskovalnem spisu ne potrjujejo, pa Ustavno sodišče poudarja, da točke e) prvega odstavka 5. člena EKČP ni mogoče razlagati in uporabljati na ta način. Po tej določbi je namreč mogoče, da se z zakonom določijo primeri in postopek, v katerih je mogoče zakonito pridržati osebe, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolne osebe, alkoholike, narkomane in potepuhe. To seveda ni priporni razlog in ga zakonodajalec kot takšnega tudi ni določil in ni mogel določiti, saj gre za pridržanje, ki nima nobene zveze z morebiti storjenim kaznivim dejanjem in ga je mogoče in dopustno zakonsko urediti (npr. pridržanje duševno bolnih oseb) ne glede na kazenski postopek oziroma ne glede na to, ali je bilo sploh storjeno kaznivo dejanje.

28.Iz navedenih razlogov Ustavno sodišče ugotavlja, da pristojna sodišča o podaljšanju pripora niso odločala v skladu s pogoji, ki jih določata Ustava v 20. členu in ZKP v 3. točki 201. člena, oziroma, da to vsaj iz izpodbijanih sklepov ni razvidno. S tem je bila kršena ustavna pravica pritožnika iz 25. člena Ustave, ki jo je po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča treba razumeti kot pravico do učinkovitega pravnega sredstva (ki je kršena, če v obrazložitvi niso dovolj določno navedeni razlogi, na katerih odločitev temelji) - ali je bila v tem primeru z morebitnim neutemeljenim podaljšanjem pripora kršena tudi pritožnikova pravica do osebne svobode, pa bo možno presoditi šele potem, ko bodo pri nadaljnjem odločanju o priporu, ki s to odločbo še ni odpravljen, sodišča odločila o podaljšanju ali o odpravi pripora ob upoštevanju razlogov iz te odločbe.

29.Za tak način presojanja vprašanja, ali je bila z dosedanjimi sodnimi odločitvami iz 1. točke izreka te odločbe že kršena pritožnikova pravica do osebne svobode ali ne, se je Ustavno sodišče v tem primeru odločilo ob upoštevanju dejstva, da s pomanjkljivo zakonsko ureditvijo sodiščem doslej niso bili dani dovolj jasni kriteriji, po katerih so dolžna presojati utemeljenost pripora, in so ti kriteriji jasneje vzpostavljeni šele s to odločbo. Ta odločitev seveda ne prejudicira kasnejšega ravnanja Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavnih pritožbah v pripornih zadevah.

30.Ob izdaji te odločbe je veljava izpodbijanih sklepov o priporu iz 1. točke izreka te odločbe že potekla, zato je Ustavno sodišče ob uporabi prvega odstavka 59. člena ZUstS izpodbijane odločbe le razveljavilo, ni pa hkrati vrnilo zadeve v novo odločanje. Ker je bilo treba že zaradi navedenih razlogov razveljaviti izpodbijane odločitve, Ustavno sodišče ni posebej ugotavljalo, ali so sodišča kršila tudi pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja po določbi 6. člena EKČP, ker naj o okoliščinah pripora ne bi bil posebej zaslišan in mu naj ne bi bila dana možnost, da na zatrjevane domneve o ponovitveni nevarnosti odgovori. Kolikor pa se te navedbe nanašajo na izpodbijane odločitve v točki 2 izreka te odločbe, torej ob odreditvi pripora, pa je mogoče ugotoviti, da je odreditev pripora predlagal državni tožilec že na začetku zaslišanja pritožnika z dne 16/3-1995 ter ga je odredila preiskovalna sodnica šele po zaslišanju, na katerem je bila prisotna tudi njegova zagovornica, kar pomeni, da je pritožnik imel možnost izjaviti se o predlogu državnega tožilca ob tem, ko je imel zagotovljeno tudi strokovno pomoč svoje odvetnice. Razlogi sodne odločitve, torej tako sklepa o odreditvi pripora, kakor kasnejših odločitev o podaljšanju pripora, pa se lahko napadejo le v okviru pravnih sredstev zoper te odločitve. To možnost pa je pritožnik imel.

31.Pritožnik je razširil ustavno pritožbo zoper odločitev sodišča, navedeno v 3. točki izreka, in obenem navedel, da je zoper ta izpodbijani akt vložil tudi pritožbo. V skladu z določbo drugega odstavka 51. člena ZUstS sme Ustavno sodišče izjemoma obravnavati ustavno pritožbo le pred izčrpanostjo izrednih pravnih sredstev. Pritožba pa je redno pravno sredstvo zoper sodno odločbo, ki jo je zato pritožnik dolžan predhodno izčrpati in ni mogoče šteti, da so pred tem izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo ustavne pritožbe, zato jo je bilo treba v tem delu zavreči.

32.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek