Jedro

Za pridobitev nepremičnine s priposestvovanjem ne zadošča le posest, daljša od 20 let, temveč tudi dobra vera pridobitelja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik parcele št... k.o. ... in da je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, po kateri bo lahko vknjižil svojo lastninsko pravico.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. V sodbah nižjih sodišč razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni, med seboj pa so tudi v nasprotju. Sodb ni mogoče preizkusiti. Nesporno je, da je tožnik s svojim lastninskim prednikom od leta 1961 dalje sporno zemljišče imel v dobroverni posesti. Za nedobroverno posest ni na razpolago dokazov. Meje so bile označene in med strankama nesporne. Tožnikov lastninski prednik je bil prepričan, da je na toženo stranko prepisal samo tisto zemljišče, ki je bilo predmet darilne pogodbe in zaradi tega odmerjeno po geometru.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditev o nejasnih, nerazumljivih in nekonsistentnih razlogih sodb nižjih sodišč (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to pa obe sodbi vsebujeta dejanske in pravne ugotovitve o tem, da je tožnik posest na spornem zemljišču sicer izvajal v času, ki je potreben za priposestvovanje kot naslov za pridobitev lastninske pravice, da pa ni dokazal dobrovernosti te posesti (četrti odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dokazna ocena je v tej smeri izčrpno obrazložena in ji ni mogoče očitati notranjih protislovij. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni. Kolikor pa se tožeča stranka s tako dokazno oceno ne strinja, pa to ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Za pridobitev nepremičnine s priposestvovanjem ne zadošča le posest, daljša od 20 let, temveč tudi dobra vera pridobitelja. Slednje pa pomeni izostanek slehernega dvoma o lastninski upravičenosti.

Dobrovernost posesti se sicer predpostavlja, dokler ni nasprotnega dokaza o obstoju dejstev, za katera je posestnik vedel in so njegovo prepričanje, da je stvar njegova, omajala. Eno od teh dejstev predstavlja že dejanska ugotovitev, da je tožnik ves čas vedel, da je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine tožena stranka. Med strankama in njunimi pravnimi predniki je zadevno zemljišče bilo predmet raznih dogovarjanj in sporov. V letu 1984, ko so preko njega napeljali vodovod, je soglasje podala tožena stranka kot lastnica, ne pa tožnik.

Navedena dejstva so sodiščema nižje stopnje utemeljeno narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je tudi revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).