Jedro

Ker pa je izrečena prepoved priključka na električno in vodno omrežje ukrep, določen po samem zakonu, prvostopenjski organ ni imel podlage oziroma pravno utemeljenega razloga za presojo morebitne (ne)sorazmernosti izrečenega ukrepa po 7. členu ZIN in zato sodišče ne more slediti tožbenemu očitku o izrečenem ukrepu kot hudem posegu v varovano življenjsko potrebno dobrino tožnice in njene družine. Ukrep je bil izrečen tožnici z inšpekcijsko odločbo z dne 25. 3. 2008, ki ni predmet presoje tega upravnega spora, odločba z dne 15. 1. 2009 o naložitvi odklopa z nizkonapetostnega omrežja nelegalno zgrajenega objekta oziroma objektov pa je le izvršitev te odločbe.

S tem, ko je bila tožnici odločba z dne 15. 1. 2009 vročena kot stranki, je imela tožnica možnost zoper njo vložiti pritožbo, česar pa ni storila in je zato odločba postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka za tožnico in ne, kot to zmotno meni tožnica, že s potekom časa po njeni izdaji in nevloženi pritožbi A. Predlog za obnovo postopka ni utemeljen, saj je bil z vročitvijo odločbe z dne 15. 1. 2009 razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP odpravljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil predlog tožnice za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009 (1. točka izreka), zavrnil predlog tožnice za obnovo postopka, končanega z odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009 (2. točka izreka), zavrnil predlog tožnice za začasno zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009 (3. točka izreka) ter odločil, da stroškov postopka ni (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je z odločbo, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009, v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v prvi točki izreka A. naložil, da mora v roku 10 dni po prejemu odločbe odklopiti od nizkonapetostnega omrežja nelegalno gradnjo in sicer hlev preurejen v delavnico velikosti 10,00 m x 18,00 m in dozidano delavnico v velikosti 35,10 m x 9,10 m, ki jo gradi in rekonstruira na parc. št. 1117/2, k.o. ..., tožnica; z drugo točko odločbe še naložil, da če je objekt iz prve točke izreka odločbe priklopljen preko legalne gradnje, se odklopi tudi ta objekt. Odločba je bila vročena A., tožnici pa poslana zgolj v vednost. Z vlogo z dne 11. 3. 2009 je tožnica zatrjevala, da bi morala biti v postopku izdaje te odločbe udeležena kot stranka oziroma stranski udeleženec, kar je utemeljevala z obrazlago svojega pravnega interesa v zadevi, uveljavljala pa je tudi obnovo postopka, ničnost odločbe, zahtevala njeno vročitev in predlagala začasno zadržanje. S sklepom z dne 8. 4. 2009 je prvostopni organ zavrgel predlog za priznanje statusa stranskega udeleženca, zavrgel predlog za obnovo postopka in zavrgel predlog za vročitev odločbe ter zavrnil predlog za začasno zadržanje izvršitve odločbe in pobudo za ničnost odločbe. Drugostopni organ je na pritožbo tožnice z odločbo, št. 0612-135/2008-5 z dne 1. 6. 2009, odpravil navedeni sklep ter vrnil zadevo v ponovni postopek, hkrati pa odločil, da je tožnica stranka v tem postopku, ki ji je treba vročiti odločbo z dne 15. 1. 2009. Prvostopni organ je tožnici vročil odločbo z dne 15. 1. 2009, tožnica se zoper njo ni pritožila. V zvezi s podanim predlogom tožnice za izrek ničnosti odločbe je organ ugotovil, da je ničnostni razlog bil odpravljen s tem, ko je bila tožnici vročena odločba z dne 15. 1. 2009. Trditev, da bi morala odločba vsebovati napotila za način odklopa, ni razlog, zaradi katerega bi morala biti odločba nična, ker ni dejansko neizvršljiva. Odločba z dne 15. 1. 2009 je izdana v skladu s 158. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), jasno je tudi navedeno, kateri objekt je treba odklopiti, inšpektor pa nima pristojnosti presojanja načina odklopa in s kakšnimi sredstvi se izvede odklop, gre pa nedvomno za lažji ukrep, kot je odstranitev objekta. Tudi predlog za obnovo postopka ni utemeljen, saj je bil z vročitvijo odločbe z dne 15. 1. 2009 razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odpravljen. Prvostopni organ pa je tudi zavrnil tožničin predlog za začasno zadržanje izvršitve odločbe, saj tožnica ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo nastala nepopravljiva škoda (tretji odstavek 293. člena ZUP).

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da je odločitev prvostopnega organa (ne glede na časovni zamik pri izdaji odločbe v ponovljenem postopku) pravilna. Res je prvostopni organ močno prekoračil inštrukcijski rok, vendar pa ta prekoračitev nima pravnih posledic za organ, kot tudi ne za stranko, in na pravilnost odločitve ne vpliva. Ne gre za prekluzivni materialni rok. Odločba gradbenega inšpektorja z dne 15. 1. 2009 pa je tudi postala pravnomočna, ko je bila vročena obema strankama v postopku, torej tudi tožnici. Izrek odločbe z dne 15. 1. 2009 je tudi pravno in dejansko izvršljiv. Dejstvo, da je z izvršitvijo odločbe o odklopu objektov iz električnega omrežja poseženo v življenjske dobrine tožnice, ne more vplivati na zakonitost predmetne odločbe. ZGO-1 namreč v smislu varovanja javne koristi obvezuje gradbenega inšpektorja, da v primeru, če je izrekel inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepove tudi izvedbo priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture oziroma izvede ukrepe, ki so potrebni, da se nelegalno zgrajen objekt odklopi iz javne infrastrukture. Smisel ukrepa je varovanje javnega interesa pri posegih v prostor in graditvi objektov, ki je varovan tudi s 3. členom ZGO-1, na podlagi katerega se gradnja novega, rekonstrukcija starega ali odstranitev objekta lahko začne le na podlagi dokončnega oziroma pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Gradbeni inšpektor pa mora ukrepati tako, kot mu narekuje zakon, zato mu tudi ni mogoče očitati nesorazmernosti ukrepa. Inšpekcijska odločba pa se šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

3. Tožnica je v tožbi navedla, da je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo in kršil pravila postopka. Po presoji tožnice je izpodbijana odločba posegla v z Ustavo RS zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Inšpektor je odločil samovoljno in arbitrarno. Odločitev ima tudi hude posledice za tožnico. Tudi odločitev drugostopnega organa je nezakonita, saj se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Kršeno je bilo načelo zakonitosti. Nesporno je, da se drugostopni organ ni opredelil glede navedb, ki se tičejo obnove upravnega postopka. Tožnica je ponovno poudarila, da je od vročitve odločbe druge stopnje z dne 17. 6. 2009 (ko je drugostopni organ odločil o pritožbi zoper prvostopni sklep z dne 8. 4. 2009 in zadevo vrnil v ponovno odločanje) do izdaje prvostopne odločbe dne 8. 6. 2012 minilo tri leta. To pomeni najgloblji poseg v ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic. V konkretnem primeru se odloča o posegu v dobrino, ki je življenjskega pomena za tožnico, pa prvostopni organ kljub temu ravna nezakonito in arbitrarno, Organ bi moral izdati odločbo v 30 dneh po tretjem odstavku 251. člena ZUP. Gre za inšpekcijski postopek, kjer je potrebno hitro in učinkovito izvrševanje ter nadziranje predpisov. Ne strinja se z navedbo drugostopnega organa o izostanku posledic takega ravnanja. V konkretnem primeru je bil nezakonito izveden odklop električne energije, ne samo objekta, ki je predmet inšpekcijskega postopka, temveč tudi vseh legalno zgrajenih objektov. Odklop električne energije pa pomeni zelo hud poseg v človekovo integriteto in bivanje. Odločba je tudi procesno nezakonita. Odločba z dne 15. 1. 2009 o naložitvi odklopa je namreč po poteku določenega časa postala pravnomočna, v pravnomočno odločitev pa je mogoče poseči samo izjemoma in z uporabo izrednih pravnih sredstev. To pravno sredstvo pa je obnova postopka, katero je tožnica tudi zahtevala. Že drugostopni organ je navedel, da bo tožnica morala biti stranka v postopku, to pa pomeni, da bi moral organ obnoviti pravnomočno končani postopek, ne pa se sklicevati na dejstvo, da je bila tožnici odločba vročena. Odločba ji je bila vročena po pravnomočnosti in bi moral organ izvesti postopek izrednega pravnega sredstva, saj ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, pač pa za primer 9. točke 260. člena ZUP. Tega pa prvostopni organ ni storil, drugostopni organ pa se do tega ni opredelil. Še vedno obstoji tudi razlog neizvršljivosti odločbe z dne 15. 1. 2009. Ni res, da je odklop elektrike blažji ukrep in da odločba z dne 15. 1. 2009 vsebuje vse potrebne sestavine. V konkretnem primeru je gradbeni inšpektor kot investitorko določil tožnico, kot inšpekcijskega zavezanca pa A., pri čemer ni definirana vrsta ukrepa, ki zadane inšpekcijskega zavezanca zaradi nespoštovanja predpisov, ki jih nadzira gradbeni inšpektor. A. je lahko le upravljavec gospodarske javne infrastrukture, ne pa zavezanec. S tem, ko mu je bil naložen odklop, nanj tudi ni bilo prenešeno breme inšpekcijskega zavezanca. Zato je tožnica primorana podati pobudo, da se odločba izreče za nično po uradni dolžnosti. Nična je tudi iz razloga dejanske neizvršitve. Odločba bi morala vsebovati napotila za odklop. V konkretnem primeru gre za rekonstrukcijo obstoječega objekta, kar pomeni, da je bil priklop na električno energijo že legalno izveden. Odjemno mesto je eno in z njega se napaja tako stanovanjska stavba, ki je legalna, kot tudi hlev, ki je prav tako legalno zgrajen. Zato odločbe ni mogoče izvršiti na način, kot izhaja iz odločbe. Odklopa električne energije ni moč izvesti na način, da se ustavi dobava električne energije na odjemnem mestu št. 116853115002, št. števca 17650179, kot je to napovedal distributor električne energije v dopisu z dne 3. 3. 2009. Tak način iz odločbe ne izhaja. Poleg navedenega je električna energija življenjsko pomembna dobrina, ki je v posesti stranke in njene družine. Izvedbo odklopa le-te pomeni odklop stanovanjske stavbe, v kateri živi šest članska družina s tremi majhnimi otroki, in odklop hleva, v katerem je živina. Gre tudi za drastičen ukrep, ki je nedvomno v nasprotju s 7. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN). Četudi je bila odločba z dne 15. 1. 2009 tožnici vročena, ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Odločba je namreč postala pravnomočna in vanjo je mogoče poseči le pod pogoji iz ZUP. Dejstvo je, da možnost udeležbe tožnici v rednem postopku nikoli ni bila dana. Zahteva o začasnem zadržanju izvršitve odločbe je glede na potek časa treh let od prejšnje in zadnje odločitve brez pomena. Dejstvo je namreč, da je inšpektor nezakonito izvedel odklop električne energije tožnici 13. 3. 2009, kljub temu, da je tožnica opozarjala na nepravilno postopanje gradbenega inšpektorja. Tožnica še danes trpi nezakonitost ukrepa, saj priklop ni bil izveden. Škoda, ki je nastala tožnici in še nastaja, je ogromna in jo bo morala tožnica uveljavljati. Inšpektor bi se moral zavedati, da so vsi njegovi ukrepi poseg v človekovo dobrino, zaradi česar je potrebna povečana skrbnost zakonitosti in pravilnosti postopka, kar pa v tem postopku ni bilo spoštovano. Tožnica je predlagala sodišču, da odpravi prvostopno in drugostopno odločbo oziroma, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ta dopolni ugotovitveni postopek oziroma podredno, da odločbo izreče za nezakonito, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, povečanih za stopnjo DDV, vse v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi vloženih pravnih sredstev tožnice (predloga za izrek ničnosti, predloga za obnovo postopka in predloga za začasno zadržanje izvršitve) v zvezi z odločbo prvostopnega organa, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009. Z zadnje navedeno odločbo je prvostopni organ odločil, da mora inšpekcijski zavezanec A. v roku 10 dni po prejemu te odločbe odklopiti od nizkonapetostnega omrežja nelegalno gradnjo objekt preurejenega hleva v delavnico v velikosti 10,00 x 18,00 m in dozidane delavnice v velikosti 35,10 x 9,10 m, ki jo gradi in rekonstruira na parc. št. 1117/2, k.o. ..., investitorica – tožnica (1. točka izreka), da če je objekt iz prve točke inšpekcijske odločbe priklopljen preko legalne gradnje, se odklopi tudi ta objekt (2. točka izreka), da stroški postopka bremenijo investitorja (3. točka izreka) in, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

7. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, pri čemer se presoja njeno pravno in dejansko (ne)izvršljivost. Sodišče se strinja, da v točki 6 te sodbe citirana odločba z dne 15. 1. 2009 ni nična. Res je, da A. ni in ne more biti določen kot inšpekcijski zavezanec, je pa kot upravljavec javne infrastrukture tisti, ki lahko izvrši že v pravnomočni inšpekcijski odločbi, št. 06122-700/2008/5 z dne 25. 3. 2008, izrečeno prepoved izvedbe priključka na električno in vodovodno omrežje (4. točka izreka odločbe). Kot inšpekcijska zavezanka pa je bila z odločbo z dne 25. 3. 2008 določena tožnica, zaradi česar očitno pomotna označba A. kot zavezanca na njeno izvršljivost ne vpliva. Prav tako se sodišče ne strinja, da odločbe dejansko ni mogoče izvršiti, saj je način odklopa nedvomno stvar upravljavca javne infrastrukture, ne pa organa. Ker pa je izrečena prepoved priključka na električno in vodno omrežje ukrep, določen po samem zakonu (po prvem odstavku 158. člena ZGO-1 so v zvezi z gradnjo, objektom ali delom objekta, glede katerih je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepovedana vsa za legalne gradnje, legalne objekte sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa med drugim: 1. izvedba komunalnih priključkov na objekt gospodarske javne infrastrukture, po tretjem odstavku istega člena pa pristojni gradbeni inšpektor, če je gradnja, glede katerih je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, na določeno vrsto gospodarske javne infrastrukture že priključena, z odločbo tudi naloži, upravljavcu takšne infrastrukture, da izvrši odklop; če je gradnja, glede katere je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, priklopljena preko legalne gradnje, se odklopi tudi takšna legalna gradnja), organ tudi ni imel podlage oziroma pravno utemeljenega razloga za presojo morebitne (ne)sorazmernosti izrečenega ukrepa po 7. členu ZIN in zato sodišče ne more slediti tožbenemu očitku o izrečenem ukrepu kot hudem posegu v varovano življenjsko potrebno dobrino tožnice in njene družine. Kot že povedano, je bil ukrep izrečen tožnici z inšpekcijsko odločbo z dne 25. 3. 2008, ki ni predmet presoje tega upravnega spora, odločba z dne 15. 1. 2009 o naložitvi odklopa z nizkonapetostnega omrežja nelegalno zgrajenega objekta oziroma objektov pa je le izvršitev te odločbe.

8. Tudi tožničino naziranje o procesni nezakonitosti odločbe zaradi neizvedene obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP (postopek, ki je končan z odločbo, zoper kateri v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku) ne vzdrži pravne presoje sodišča. Drugostopni organ je v odločbi, št. 0612-135/2008-5 z dne 1. 6. 2009, prvostopnemu organu, ko je odpravil v prejšnjem postopku izdani sklep, št. 06122-700/2008/22 z dne 8. 4. 2009, naložil, da mora odločbo, št. 06122-700/2008/19-1202 z dne 15. 1. 2009, tožnici vročiti kot stranki v postopku, kar je prvostopni organ tudi storil. S tem je bilo tožnici zagotovljeno sodelovanje v postopku izdaje te odločbe, saj se tovrstna odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (prvi odstavek 146. člena ZGO-1), kot je bilo tudi postopano v tem primeru oziroma povedano drugače: edino procesno dejanje, opravljeno v postopku za izdajo te odločbe, je bila izdaja odločbe. S tem, ko je bila tožnici odločba z dne 15. 1. 2009 vročena kot stranki, pa je imela tožnica možnost zoper njo vložiti pritožbo, česar pa ni storila in je zato odločba z dne 15. 1. 2009 postala pravnomočna s potekom pritožbenega roka za tožnico (torej s potekom pritožbenega roka po vročitvi odločbe, ko so jo prejele vse stranke postopka) in ne, kot to zmotno meni tožnica, že s potekom časa po njeni izdaji in nevloženi pritožbi A. 9. V zvezi s tožbenimi ugovori glede kršitve 14. in 22. člena Ustave RS, kot tudi 251. člena ZUP, zaradi ponovnega odločanja o tožničinih obravnavanih predlogih po odločbi drugostopnega organa, št. 0612-135/2008-5 z dne 1. 6. 2009, šele po treh letih oziroma z izpodbijano odločbo z dne 8. 6. 2012, pa sodišče odgovarja, da je imela tožnica možnost vložiti pravna sredstva za pospešitev odločanja po ZUP in ZUS-1 (molk organa), če pa meni, da ji je bila v tem postopku ali v zvezi s tem postopkom povzročena škoda, pa jo lahko uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti po 26. členu Ustave RS.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka temelje na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.