Jedro

Utemeljeno je sodišče prve stopnje, kljub obtoženčevi predkaznovanosti, obtožencu izreklo pogojno obsodbo. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo številne olajševalne okoliščine (časovno odmaknjenost dejanja, okoliščino, da je obtoženec z dejanjem povzročeno škodo povrnil takoj po dejanju, njegov spremenjen način življenja). Pravilno pa je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije obtožencu presodilo tudi, da niso izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe iz 53. čl. KZ.

Izrek

Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen štirih mesecev zapora. Obtožencu sodišče prve stopnje ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. K 135/97 ter mu je ob upoštevanju določene kazni enega leta zapora iz te pogojne obsodbe, določilo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. tč.

drugega odst. 92. čl. ZKP.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazni (pritožbeni razlog iz 4. tč.

370. čl. ZKP) pritožila okrožna državna tožilka ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen.

Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe državne tožilke.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odst. 377. čl. ZKP, predlagalo ugoditev pritožbi državne tožilke.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državne tožilke v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtožencu kljub njegovi predkaznovanosti, utemeljeno izreklo pogojno obsodbo.

Obtoženčevo predkaznovanost, na katero se v pritožbi sklicuje državna tožilka, je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ocenilo številne olajševalne okoliščine, katerih obstoja tudi državna tožilka v pritožbi ne izpodbija. Ne le časovna oddaljenost dejanja (leto 1994), temveč tudi okoliščina, da je obtoženec z dejanjem povzročeno škodo povrnil takoj po dejanju, kakor tudi spremenjen način obtoženčevega življenja (zaposlenost, urejene družinske razmere, zdravljenje zaradi alkoholizma), tudi po oceni sodišča druge stopnje opravičujejo ponoven izrek pogojne obsodbe obtožencu. Pravilno je sodišče prve stopnje pri izreku te kazenske sankcije obtožencu presodilo tudi, da niso izpolnjeni pogoji za preklic pogojne obsodbe iz razlogov 53. čl. KZ ter ob upoštevanju v pogojni obsodbi določene kazni enega leta zapora (sodba Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr.

št. K 135/97 z dne 16.3.1998), obtožencu določilo enotno kazen enega leta in treh mesecev zapora. Preizkusna doba petih let, kot je najdaljše zakonsko trajanje preizkusne dobe, je po oceni sodišča druge stopnje dovolj dolga, da bo obtoženec v njej s svojim nadaljnjim vedenjem in ravnanjem lahko upravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te pogojne obsodbe.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.