Jedro

Ker je sodišče prve stopnje delno odpravilo izpodbijane odločbe imenovanega zdravnika, je utemeljeno določilo dan začetka začasne nesposobnosti za delo. S tem je s sodbo nadomestilo upravni akt in nadaljnje upravno odločanje ni več potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 2.8.2004 in z dne 17.8.2004 (točka I. izreka). Nadalje je odločbo tožene stranke – imenovanega zdravnika z dne 18.6.2004 odpravilo v delu, ki se nanaša na zaključek začasne nezmožnosti za delo z dne 30.6.2004 ter ta datum (30.6.2004) nadomestilo z datumom 22.7.2004 tako, da odločba glasi: Zavarovanka D.G. je od 18.6.2004 do 22.7.2004 začasno nezmožna za delo (bolezen) (točka II. izreka sodbe, 1. odstavek) ter odpravilo odločbo tožene stranke – imenovanega zdravnika z dne 30.7.2004 in sicer v delu, kjer je zaključena začasna nezmožnost za delo z dnem 30.7.2004, tako da se datum 30.7.2004 nadomesti z datumom 27.10.2006 in se odločba glasi: Zavarovanka D.G. je od 23.7.2004 do 27.10.2006 začasno nezmožna za delo (bolezen) (točka II. izreka sodbe, 2. odstavek).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka s predlogom, da se zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku ugotavljalo začasno nezmožnost za delo tožnice kot trajno nezmožnost, ko je odločilo začasno nezmožnost za delo (bolezen) od 23.7.2004 do 27.10.2006, brez pravne podlage. Izrek sodbe v 2. odstavku je tudi nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo, kjer sodišče povzema navedbe sodnega izvedenca. Toženka stoji na stališču, da lahko sodišče odloča le o začasni nezmožnosti tožnice za delo, saj ob trajni nezmožnosti za delo odločajo organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v invalidskem postopku. Po stališču toženke bi lahko trajala začasna nezmožnost za delo tožnice od 23.7.2004 do 12.8.2004, ko je bila tožnica odjavljena iz Zavoda za zaposlovanje Ljubljana, kar je razvidno iz izpisov obveznih zdravstvenih zavarovanj. Tožnica je bila od 13.8.2004 dalje prijavljena na zavarovanje kot fizična oseba in ji zato ne pripada začasna nezmožnost za delo od 13.8.2004 dalje. Tožnica tudi ni določno postavila tožbenega zahtevka v tožbi in na prvem naroku ponovljenega postopka za glavno obravnavo. Sodišče je tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki 339. člena in 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Izrek sodbe je že sam po sebi nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj v obrazložitvi sodbe ni nikjer navedeno in obrazloženo, zakaj je sodišče štelo, da je bila tožnica nezmožna za delo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Sodni izvedenec, na katerega se sodba v celoti in izključno opira, ni opredelil zaključka začasne nezmožnosti tožnice za delo, niti v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo dokaza s pridobitvijo pravnomočne odločbe Zavoda za zaposlovanje glede pravic tožnice iz naslova brezposelne osebe, ker je bila kot brezposelna oseba prijavljena v času od 11.6.2003 do 12.8.2004 in od 13.8.2004 ni imela več statusa brezposelne osebe pri Zavodu za zaposlovanje. Tudi ugotovitve kasnejših izvidov in pregledov, na katere se sklicuje sodni izvedenec v sodnem izvedenskem mnenju, ki je bilo podlaga za obrazložitev sodišča prve stopnje, ne more biti pravno odločilno za presojo zakonitosti obeh dokončnih odločb tožene stranke.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Navaja, da je ves čas prijavljena v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu za zaposlovanje in da ji je toženka dolžna povrniti vse prispevke od 23.7.2004 dalje ter plačati tudi škodo za bolečine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 – v nadaljevanju: ZPP-UPB2). Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče pa glede na pritožbene razloge in navedbe še dodaja.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami – v nadaljevanju: ZZVZZ) in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami – v nadaljevanju: POZZ).

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje upoštevajoč 63. člen v povezavi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 – v nadaljevanju: ZDSS) presojalo dvoje upravnih aktov tožene stranke in sicer dokončni odločbi toženke z dne 2.8.2004 ter z dne 17.8.2004 ter pri tem ugotavljalo, ali je bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov zakonit in ali so izpodbijani upravni akti pravilni in zakoniti. Z dokončno odločbo z dne 2.8.2004 je bila potrjena odločitev imenovanega zdravnika, navedena v odločbi toženke z dne 18.6.2004, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica začasno nesposobna za delo zaradi bolezni do 30.6.2004 ter druga odločba imenovanega zdravnika tožene stranke z dne 30.7.2004, s katero je bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo tožnice do 30.7.2004. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi pod I. točko odpravilo odločbo toženke z dne 2.8.2004 in z dne 17.8.2004. V II. točki izreka je v 1. odstavku poseglo v odločbe imenovanega zdravnika in sicer v obeh primerih, tako da je odpravilo zaključek začasne nesposobnosti za delo tožnice in sicer v prvem primeru tako, da je datum 30.6.2004 nadomestilo z datumom 22.7.2004 in se odločba imenovanega zdravnika glasi, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi bolezni od 18.6.2004 do 22.7.2004, v 2. odstavku II. točke izreka pa poseglo v odločbo imenovanega zdravnika toženke z dne 30.7.2004, tako da je nadomestilo datum 30.7.2004 z datumom 27.10.2006, tako da se odločba imenovanega zdravnika glasil, da je tožnica začasno nesposobna za delo od 23.7.2004 do 27.10.2006, zaradi bolezni. Za takšno odločitev je imelo sodišče prve stopnje zadostno oporo tako v izpovedi tožnice, predvsem pa v izvedenskem mnenju izvedenca prof. dr. V.A., kateri je v svojem mnenju izrecno navedel, da tožnica za delo po opisu del in nalog z dne 7.2.2004, kjer je označeno, da dela kot komercialni tehnik, ni bila sposobna za delo v času od 1.7.2004 do 23.7.2004, kot tudi ne v času po 31.7.2004. Pri tožnici gre namreč za fibromialgijo, to je kronični bolečinski sindrom s preutrujenostjo, prisotno je mravljinčenje, občutek otekanja v tkivih, kronična utrujenost in nerazgibanost. Objektivno je prisotna palpatorna bolečnost kjerkoli na telesu in številni simptomi. Vse opravljene preiskave so tipično v mejah normalnega, tako EMG pregled, kot tudi laboratorijske preiskave. Prisotne so samo degenerativne spremembe ledvene in vratne hrbtenice, ki pa pri tožnici ne pojasnjujejo vseh njenih težav. Izvedenec je v skladu s klasifikacijo za fibromialgijo pri tožnici od 18 točk ugotovil, da je kar 16 točk pozitivnih, kar očitno potrjuje diagnozo fibromialgije. Upoštevajoč opis delovnega mesta, ki je izrazito težak, saj po tem opisu tožnica dviguje tudi do 50 kg, te kartone ročno nosi po stopnicah in znaša ta razdalja okrog 30 metrov, tožnica upoštevajoč spredaj navedeno zdravstveno stanje za to delo ni sposobna. Po mnenju izvedenca je nesposobnost za navedeno delo trajna in bi bilo potrebno tožnico predstaviti na invalidski komisiji, ki bi lahko ugotovila preostalo delazmožnost. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti navedbam v pritožbi, da je izpodbijana sodba zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker se v svojim razlogih opira predvsem na izvedensko mnenje sodnega izvedenca, kateri pa ne opredeli zaključka začasne nezmožnosti tožnice za svoje delo. Že v sami pritožbi toženka navede, da je sodni izvedenec ugotovil, da gre pri tožnici za takšno zdravstveno stanje, da je zaradi bolezni izgubila globalno funkcijsko sposobnost za delo komercialnega tehnika, tako v času od 1.7.2004, do 23.7.2004 in tudi po 31.7.2004. Kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, je mogoče izvedeniško mnenje razumeti le tako, da je pri tožnici podan kronični preutrujenostni sindrom s fibromialgijo in je tako sodišče pravilno zaključilo, ko je konec začasne nesposobnosti za delo tožnice zaključilo s 27.10.2006, to je z dnevom, ko je sodišče prve stopnje o zadevi odločalo po opravljeni glavni obravnavi. Materialna podlaga za takšno odločitev je podana v 2. točki 81. člena ZDSS, saj sodišče v primeru, da tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Gre za spor polne jurisdikcije, v okviru katere je v danem primeru sodišče po odpravi dokončnih aktov delno odpravilo tudi odločbe imenovanega zdravnika in sicer v obeh primerih, tako da je odpravilo zaključek začasne nesposobnosti za delo tožnice in samo navedlo, do katerega dne je bila tožnica začasno nesposobna za delo. Takšna sodba nadomesti upravni akt, saj neposredno učinkuje na pravno razmerje, kar pomeni, da je s sodbo sporna zadeva končana in upravno odločanje sploh ni več potrebno.

Toženka v pritožbi samo formalno navaja, da je izrek sodbe že sam po sebi nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu, ne da bi pri tem opredelila, v čem je izrek sam po sebi nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu. Pritožbeno sodišče je kljub nepopolnim navedbam pritožbe izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede navedenega pritožbenega očitka, vendar v izpodbijani sodbi ni bilo moč ugotoviti, da bi bil izrek sam po sebi nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in listinami v spisu, zato tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 14. točke 339. člena ZPP-UPB2. Ne držijo navedbe, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti in to iz razloga, ker sodišče naj v obrazložitvi ne bi navedlo, zakaj je bila tožnica nezmožna za delo do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Takšna navedba toženke je protispisna. Sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku obrazložitve na strani 6 navede, da je razlog v tem, da je tožnica začasno nezmožna za dela do dneva, ko je bila opravljena glavna obravnava, to je dne 27.10.2006, v upoštevanju izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da je tožnica trajno nesposobna za svoje delo zaradi bolezni.

Pritožba nadalje navaja, da ne držijo navedbe tožnice iz njenega zaslišanja, ko je navedla, da delo opravlja kot komercialist v skladišču, ker je bila na Zavodu za zaposlovanje v obdobju od 11.6.2003 do 12.8.2004 in prav tako navedbe v pritožbi, da sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo pravnomočne odločbe Zavoda za zaposlovanje glede pravice tožnice iz naslova brezposelne osebe in je zato tožnici priznalo začasno nezmožnost za delo za več kot dve leti, brez vsakršne pravne podlage, saj tožnica od 13.8.2004 ni imela več statusa brezposelne osebe pri Zavodu za zaposlovanje. Navedeni ugovori in izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe, ki je priložen pritožbi, so neutemeljeni. Ker je toženka navedene ugovore podala in dokazno listino predložila sodišču šele hkrati s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre za novo dejstvo in nov dokaz, ki pa bi ga morala toženka predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP-UPB2 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega zakona (eventualna maksima). Pritožbeno sodišče tako skladno z navedeno zakonsko določbo naknadnih navedb in predloženega dokaza ob tem, ko toženka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da navedb in dokaza brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, ni smelo upoštevati.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.