Jedro

Prevoznik je odgovoren za izgubo pošiljke, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izgoniti ali jih odvrniti. To pomeni, da je za višjo silo potrebno, da je dogodek zunanji, nepričakovan in nepreprečljiv. Dogodek mora biti izreden, ne pričakovan. Kakor hitro ga stranka lahko pričakuje, lahko z njim računa. Če lahko z njim računa, pa ga lahko prepreči oziroma se mu izogne. Če tega ne stori, je kriva (toliko namreč pojem predvidljivosti izključuje nepreprečljivost).

Za sodno kompenzacijo je značilno, da jo izreče sodišče s konstitutivno odločbo. Vendar pa se tudi v takem primeru (ko je tožena stranka izjavo o pobotu uveljavljala s pobotnim ugovorom v pravdi) šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Zato tožeča stranka ne more zahtevati zamudnih obresti do dneva, ko je sodišče izreklo pobot.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v istem znesku (kot terjatev tožeče stranke do tožene stranke)." in v 3. točki izreka tako, da se glasi: "Terjatvi tožeče in tožene stranke se pobotata do zneska 77.597,20 SIT ter se zahtevek tožeče stranke v celoti (za 77.597,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 46.418,80 SIT od dne 5.9.1991 dalje in od 31.178,40 SIT od dne 7.10.1991 dalje) zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 19.249,80 SIT pravdnih stroškov, v 8 dneh." 2. Tožeča stranka sama trpi stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke za 77.597,20 SIT (1. točka izreka) in da ne obstaja nasprotna terjatev tožene stranke v istem znesku (2. točka izreka). Nato pa je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 77.597,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 46.418,80 SIT od dne 5.9.1991 do plačila in od 31.178,40 SIT od dne 7.10.1991 do plačila ter ji povrniti 16.540,00 SIT pravdnih stroškov - v 15 dneh (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da se je pritožila le zoper 2. in 3. točko izreka, saj v tem pogledu s pobotnim ugovorom ni uspela. Terjatev tožeče stranke namreč ni bila sporna (glej zapisnik o naroku z dne 12.10.1992). Tožena stranka se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev prvostopne sodbe (v izpodbijanem delu) in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe (kot neutemeljene) in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba je utemeljena.

1. Drugo sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno ga je uporabilo v tem pogledu, ko je svojo odločitev oprlo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.SFRJ št. 29/78-57/89), čeprav se določbe XIV. poglavja ZOR (o prevozu) uporabljajo podrejeno (glej 652. člen ZOR), to je samo, ko ni specialnih norm. Takšne specialne norme pa v konkretnem primeru so in so vsebovane v Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l.SFRJ št. 2/74).

2. Prvo sodišče pa je materialno pravo zmotno uporabilo tudi v tem pogledu, ko je napačno presojalo višjo silo (kot pravni standard).

Prevoznik je namreč na podlagi 93. člena ZPPCP odgovoren za izgubo pošiljke, razen če dokaže, da je škoda nastala zaradi zunanjih vzrokov, ki jih ni bilo mogoče pričakovati, se jim izogniti ali jih odvrniti. Da lahko govorimo, da gre za dogodek, zaradi katerega je prevoznik ekspulpiran (za višjo silo), mora torej dogodek izvirati od zunaj, hkrati pa mora biti nepričakovan in nepreprečljiv.

V konkretnem primeru je šlo za dogodek, ki izvira od zunaj. Šlo je namreč za družbeni dogodek oziroma za "cestno razbojništvo" (zakaj ni šlo za vojno, je obrazložilo že prvostopno sodišče). Vendar pa pri tem ni šlo za izreden, nepričakovan dogodek. Stranka je takšen dogodek pričakovala, saj je ravno zaradi tega preverjala varnost poti. Torej je s takšnim dogodkom računala. Čim pa z dogodkom lahko računa, ga tudi lahko prepreči oziroma se mu izogne. Izognila pa bi se mu lahko tako, da bi prevoz iz Č. do Z. opravila preko R. in po "jadranski magistrali". Ker tega ni storila, je kriva (toliko namreč pojem predvidljivosti izključujuje nepreprečljivost).

3. Prevoznik se s tem v zvezi tudi ne bi mogel sklicevati na okoliščino, da je bil prevoz dolžan opraviti po tisti poti, ki je bila dogovorjena (glej 1. odst. 69. člena ZPPCP). Prevoznik se namreč ne sme "slepo" držati dogovorjene poti, pač pa mora storiti ustrezne ukrepe, da zavaruje koristi naročnika prevoza (glej 2. in 1. odst. 72. člena ZPPCP). To pomeni, da mora v primeru, če dogovorjena pot ni varna, prevoz opraviti po varni (vendar nedogovorjeni) poti.

4. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (na podlagi 4. točke 373. člena ZPP). Spremenilo pa jo je tako, da je ugotovilo, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke obstaja. Tožeča stranka kot regresni zavezanec ima sicer ugovore zoper toženo stranko kot regresnega upravičenca, ki zadevajo njuno razmerje: da zanjo zaveza ne obstoji. Vendar pa so se ti ugovori pokazali kot neutemeljeni. Sporni dogodek namreč ne predstavlja višje sile. Višino v pobot ugovarjane terjatve pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje (glej prilogi B2 in B5).

5. V posledici je sodišče druge stopnje pobotalo zahtevka pravdnih strank, in sicer do višine zahtevka tožeče stranke. Pri tem gre za konstitutivno odločbo o pobotu, saj je pobot izvršilo šele sodišče druge stopnje s svojo odločbo. Ker je terjatev tožeče stranke torej ugasnila s (sodnim) pobotom, je sodišče druge stopnje njen zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrnilo.

V celoti zato, ker ga je zavrnilo tudi za zakonite zamudne obresti za čas do dne 14.12.1993, ko je sodišče druge stopnje izdalo konstitutitvno odločbo o pobotu. Tudi kadar tožena stranka izjavo o pobotu uveljavlja šele s pobotnim ugovorom v pravdi, se namreč šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj - kar je v konkretnem primeru bilo že pred vložitvijo tožbe dne 1.7.1992 (terjatev tožeče stranke je nastala po računih z dne 27.8.1991 - A2 in 28.9.1991 - A3, terjatev tožene stranke pa dne 10.12.1991 - B5). Zato tožeči stranki ne gredo zamudne obresti od terjatve, ki je zaradi pobota prenehala. S tem v zvezi glej stališča XIX. jugoslovanskega usklajevalnega sestanka v Zavidovićih, ki je bilo od 3. - 5.6.1986, in sicer stališče pod št. II. 4.6.. To stališče je objavljeno v Zbirki skupnih stališč gospodarskega sodstva - III. knjiga, ČGP Delo - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1988, stran 77, 11.35. 6. Ker je drugostopno sodišče spremenilo odločbo prvostopnega sodišča, je na podlagi 2. odst. 166. člena ZPP moralo ponovno odmeriti stroške, ki so nastali na prvi (in drugi) stopnji. Tako je toženi stranki na podlagi vloženega stroškovnika (B4) priznalo 19.249,80 SIT pravdnih stroškov. Te stroške je drugostopno sodišče odmerilo skladno z določili veljavnega Zakona o sodnih taksah (v znesku 3.600,00 SIT) in veljavno Tarifo o odvetniških storitvah (v znesku 15.649,80 SIT), kar pomeni, da je upoštevalo tisto vrednost taksne in odvetniške točke, ki je veljala na dan 14.12.1993 (seveda v okviru postavljenega zahtevka - 1. odst. 2. člena ZPP).

Pri tem pa drugostopno sodišče tožeči stranki ni priznalo nobenih stroškov (njeni stroški so sicer prav tako razvidni iz vloženega stroškovnika - A4). Tožena stranka je namreč tožeči stranki ponudila kompenzacijo za poravnavo medsebojnih dolgov že dne 4.12.1991 (B3), kar je že pred vložitvijo tožbe, vendar tožeča stranka na to očitno ni pristala (tako ni prišlo do pogodbenega pobotanja). Zato je tožena stranka svojo terjatev v predmetnem postopku uveljavljala z ugovorom pobota. Ko je sedaj drugostopno sodišče njeno terjatev ugotovilo in jo pobotalo s terjatvijo tožeče stranke, je tožbeni zahtevek pač (kot neutemeljen) zavrnilo. V takem primeru pa se šteje, da tožeča stranka z zahtevkom (ki je bil v celoti pobotan) ni uspela. Zato zanjo velja določilo 1. odst. 154. člena ZPP.

Sicer pa je sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v roku 8 dni (in ne v roku 15 dni). V konkretnem primeru gre namreč za gospodarski spor, v takem sporu pa je rok za izvršitev denarne terjatve 8 dni (3. točka 500. člena ZPP).

7. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadel, ker jih le-ta ni priglasila. Zato pa je stroške priglasila tožeča stranka (za pritožbeni odgovor). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, to pomeni, da tožeča stranka ni uspela s pritožbenim odgovorom. Zato njegove stroške pač nosi sama.

8. Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.