Jedro

Ko odloča o (ne)izdaji začasne odredbe, sodišče narok opravi, če je to smotrno (četrti odstavek 29. člena ZIZ v zvezi s 100. členom ZNP-1). Če v postopku za varstvo koristi otroka v procesnem gradivu ni dokazov o pravno relevantnih dejstvih oziroma ti ne zadostujejo za ugotovitev dejstev z dokaznim standardom verjetnosti, je izvedba naroka vsekakor smotrna. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora sodišče v teh postopkih, če je treba tudi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 6. člena in 7. člen ZNP-1), ugotoviti ali je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ in če je, izdati (lahko tudi po uradni dolžnosti) tako začasno odredbo, ki bo njegovo ogroženost odpravila ali vsaj omilila.

Zaključek, da A. A. stiska ne presega običajne stiske otrok ob konfliktih pri razpadu družine (točka 15 izpodbijanega sklepa), je brez opore v mnenju stroke vprašljiv. V postopkih za varstvo koristi otrok je treba pridobiti mnenje CSD. To mnenje ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj ga podajo strokovno usposobljeni delavci CSD.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mld. A. A. začasno zaupal v vzgojo in varstvo njej in določili stiki s predlagateljem, in sicer trikrat na mesec ob sredah od 15.00 do 18.00 ure, trikrat na mesec ob petkih od 15.00 do 18.00 ure, dve nedelji na mesec od 10.00 do 17.00 ure, v tednu, ko predlagatelj dela popoldan, še v soboto od 15.00 do 18.00 ure ter preko videoklica v ponedeljek, ko ni stika v nedeljo, ter v ponedeljek, sredo in petek, ko ni stika med tednom, vsakič od 16.00 do 16.10 ure.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se pritožuje nasprotna udeleženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da začasno odredbo izda ali pa ga razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Sodišče je samo navedlo, da pretečo grožnjo ne predstavlja le morebitno fizično nasilje, temveč tudi psihološke stiske, ki jih otrok doživlja. Ravnanja, ki jih je deležen mld. A. A. pri očetu in izrazita negativna nastrojenost predlagatelja in njegovih staršev zoper mamo nedvomno predstavlja hud poseg v otrokovo duševnost in njegov zdrav in skladen razvoj, povzroča stisko otroka, občutek, da mamice ne sme imeti rad, razdvojenost med tem, kaj je prav in kaj se obravnava kot normalno pri predlagatelju in njegovi družini. Predlagatelj deluje na način, da je to njemu v največjo korist, pri čemer je izdatno voden in usmerjen s strani svojih staršev. To se vidi tudi iz tega, da je v zvezi z ureditvijo starševske skrbi podal predlog, ki je v nasprotju s tem, kar sta se dogovorila na CSD. Očitno se je odločil, da bo otroka počasi, a vztrajno odtujeval od mame in jo prikazoval v čim slabši luči. S tem močno in ogrožujoče posega v otrokovo duševnost. Ravnanja, ki jih otrok izkazuje ob vračanju od predlagatelja, so popolnoma neustrezna za njegovo starost, prav tako pa so v izrazitem nasprotju z otrokovo osebnostjo in tudi njegovim dosedanjim ravnanjem. Očitno je, da je pri predlagatelju deležen izrazito negativnega stališča do otrokove mame. Vsakršno, sploh pa tako grobo negativno govorjenje enega starša o drugem, predstavlja izjemno grožnjo otrokovemu zdravemu razvoju in je nujno, da se triletnega otroka čim hitreje zaščiti pred nekontroliranim širjenem sovraštva do mame in pred vzbujanjem strahu, da mamice več ne bo, ko posluša očetov del družine govoriti, da se bodo mamice rešili. Absolutno nesprejemljivo ter v izrazito otrokovo škodo so zmerjanje mame vpričo otroka, negativne opazke o njej, njeno nespoštovanje, ipd. To še kako realno povzroča škodo otroku. Zato je pomembno, da se vzpostavi reden in točno določen način izvrševanja stikov, ko otrok in mati ne bosta deležna arbitrarnega ravnanja in pogojevanja s strani predlagatelja in ji ne bo npr. treba celo popoldne s seboj nositi telefon in čakati, če bo predlagatelj poklical. Neprimerno je in za otroka ogrožajoče, da se v njegovi prisotnosti mami očita, da je kriva za razdor družine in podobno. Zato prihaja do popolnoma nekontroliranega obnašanja otroka, ko se vrne s stika z očetom: je razdražen, kriči, udarja, meče igrače. Ne gre za običajno izraženje stiske otroka, pač pa za posledico izvrševanja psihičnega nasilja nad njim. Če stiki ne bodo regulirani z začasno odredbo, bo oče imel občutek, da lahko počne vse, kar želi, in bo otrok pridobil neustrezne oziroma zgrešene predstave, kakšen način komuniciranja je ustrezen. Zaradi nerealnih pričakovanj očeta ne moreta skleniti dogovora glede preživljanja počitnic. Predlagala je pribavo poročila CSD in opravo poizvedb o nasilju očeta na CSD, pa sodišče teh dokazov ni izvedlo. Glede na to so neutemeljeni zaključki, da otrok ni ogrožen in da ogroženost celo ni zatrjevana.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Meni, da je sodišče prve stopnje skrbno presodilo, ali so podane okoliščine, ki bi utemeljevale začasno odredbo. Stiki med njim in sinom potekajo v skladu z dogovorom, ki sta ga dosegla z nasprotno udeleženko na CSD. Nasprotna udeleženka ni zatrjevala, da je otrok pri očetu ogrožen, niti ni izrecno navedla, kakšna škoda naj bi mu brez izdaje začasne odredbe nastala. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da stiska otroka ne presega stiske ob običajnih konfliktih med staršema, zato ne terja izdaje začasne odredbe. Navedbe nasprotne udeleženke, ki jih je podala v pritožbi, niso z ničemer dokazane. Vse želi urejati sama in odrejati čas stikov; sina pretirano veže nase. Ne držijo navedbe o psihičnem nasilju nad sinom. Od sina ne pričakuje, da bo zavračal nasprotno udeleženko. Pritožbene navedbe o nepopravljivi škodi so neopredeljene. Nasprotna udeleženka očitno sebe in lastne interese postavlja pred otroka. Stiki z A. A. potekajo brez večjih zapletov in nesporazumov, zato zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe ne obstajajo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Skladno s 161. členom Družinskega zakonika (DZ) sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazana ogroženost otroka. Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bi utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, škoda obsega škodo na telesnem in duševnem zdravju ali v razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasnih odredb potreben restriktiven pristop1, zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča2. Res je tudi, da se skladno s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) tudi v postopkih za varstvo koristi otrok postopek za izdajo začasne odredbe vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), kar pomeni, da je postopek za izdajo začasne odredbe sumaren in hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih. Restriktivnost pri izdajanju začasnih odredb in odločanje na podlagi dokaznega standarda verjetnosti ne pooblaščata sodišča, da presoja le dokaze, ki so že v spisu oziroma so predloženi k predlogu za izdajo začasne odredbe.

6. Zaključek prvostopenjskega sodišča v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da nasprotna udeleženka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da bi verjetno izkazala otrokovo ogroženost in nujnost izdaje predlagane začasne odredbe, je preuranjen. Nasprotna udeleženka predlog utemeljuje s trditvami, da ji predlagatelj v prisotnosti otroka grozi, da jo otroku na stikih predstavlja v negativni luči in ga skupaj s svojimi starši odvrača od nje, da otrok s stikov prihaja razdražen, kriči, udarja in meče igrače, česar sicer ne počne, da se predlagatelj ne drži na CSD sklenjenega dogovora glede izvajanja stikov in se sama ne moreta (več) dogovoriti glede izvajanja stikov. Navedena ravnanja očeta in posledično stanje otroka (razdraženost po stikih) lahko ogrozijo njegov razvoj. To pomeni, da je predlog nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe sklepčen in bi moralo sodišče prve stopnje izvesti toliko in tiste dokaze, da bi lahko s stopnjo verjetnosti ugotovilo, ali so očitki nasprotne udeleženke utemeljeni.

7. Ko odloča o (ne)izdaji začasne odredbe, sodišče narok opravi, če je to smotrno (četrti odstavek 29. člena ZIZ v zvezi s 100. členom ZNP-1). Če v postopku za varstvo koristi otroka v procesnem gradivu ni dokazov o pravno relevantnih dejstvih oziroma ti ne zadostujejo za ugotovitev dejstev z dokaznim standardom verjetnosti, je izvedba naroka vsekakor smotrna. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora sodišče v teh postopkih, če je treba tudi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti (drugi odstavek 6. člena in 7. člen ZNP-1), ugotoviti ali je otrok ogrožen v smislu 157. člena DZ in če je, izdati (lahko tudi po uradni dolžnosti) tako začasno odredbo, ki bo njegovo ogroženost odpravila ali vsaj omilila.

8. Zaključek, da A. A. stiska ne presega običajne stiske otrok ob konfliktih pri razpadu družine (točka 15 izpodbijanega sklepa), je brez opore v mnenju stroke vprašljiv. V postopkih za varstvo koristi otrok je treba pridobiti mnenje CSD. To mnenje ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja, saj ga podajo strokovno usposobljeni delavci CSD.3 Iz dopisa CSD z dne 24. 8. 2023 (list. št. 42 spisa) je razvidno, da ga je sodišče sicer zaprosilo za podajo mnenja v tej zadevi, o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je odločilo še pred pridobitvijo mnenja, kar je v okoliščinah konkretnega primera preuranjeno.

9. Sodišče prve stopnje bo torej moralo dopolniti dokazni postopek in ugotoviti, če je treba glede na stopnjo konfliktnosti odnosa med predlagateljem in nasprotno udeleženko z začasno odredbo določiti način izvajanja stikov A. A. z očetom. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz predhodne obrazložitve.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-410/01. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, v: B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 514. 3 Gl. npr. Z. Strajnar, Pomen Centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, št. 4/2000, str. 65; T. Jelovšek, Nekateri (procesni) vidiki udeležbe Centra za socialno delo v sporih iz razmerij med starši in otroki, Odvetnik, letnik 2013, št. 62, str. 15; sodbi VS RS II Ips 682/2007 in II Ips 342/2008.