Jedro

Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo sodišče sledi dvema načeloma. Prvo je načelo individualizacije, ki terja od sodišča upoštevanje konkretnih okoliščin posameznega oškodovanca, torej njegove individualne posebnosti, drugo načelo pa je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin, ki pomeni, da mora sodišče vsakič konkretnega oškodovanca in posledice njegovih poškodb primerjati s škodnimi posledicami pri številnih drugih oškodovancih oz. z različnimi primeri iz sodne prakse.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za nematerialno škodo spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki za to obliko škode 40.800,00 EUR (namesto na prvi stopnji prisojenega zneska 51.200,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2009 dalje, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločba o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da je dolžna tožena stranka povrniti v petnajstih dneh tožeči stranki 4.108,00 EUR stroškov (namesto na prvi stopnji priznanih 4.399,39 EUR), v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 490,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo prisodilo tožniku odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je utrpel v prometni nezgodi 8.5.2004, v kateri je bil udeležen kot motorist, zavarovanec tožene stranke (stranski intervenient B. G.) pa kot avtomobilist. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku prisodilo 19.000,00 EUR odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 37.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR ter za skaženost 2.000,00 EUR, kar je skupaj 64.000,00 EUR. Glede na dolžnikovo 20% soodgovornost za nastanek prometne nezgode pa je s sodbo naložilo toženi stranki, da mu je dolžna plačati 51.200,00 EUR odškodnine. Poleg tega mu je naložilo v plačilo še odškodnino za gmotno škodo v višini 8.188,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje, kar predstavlja odškodnino za škodo na motorju, ki je znašala 9.817,72 EUR in za uničeno čelado, ki je znašala 417,29 EUR ob ustreznem 20% odbitku. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti glede na uspeh po temelju in višini v znesku 4.399,39 EUR.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Meni, da je sodišče tožniku za vse oblike negmotne škode prisodilo previsoko odškodnino. Po mnenju pritožbe gre tožniku za pretrpele telesne bolečine upoštevaje sodno prakso v podobnih in primerljivih zadevah, pravična denarna odškodnina v višini 12.000,00 EUR, za prestani strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.000,00 EUR. Pritožba izpostavlja intenziteto in trajanje telesnih bolečin kot jih je opisal izvedenec medicinske stroke, opozarja, da tožnik primarnega strahu ni utrpel in po prebuditvi iz nezavesti ter tekom zdravljenja trpel čedalje manj intenziven strah za izid zdravljenja, da kljub posledicam nezgode hodi prosto, ne šepa, nima prikrajšave noge ter da gre pri njem za omejeno gibljivost kolenskega in skočnega sklepa le lažje stopnje, da se še vedno lahko rekreira ter da ima le nežne in le od blizu vidne operativne brazgotine, ki ga glede na spol in njihovo mesto ne upravičujejo do prisojene odškodnine. V zvezi z gmotno škodo pa pritožba zatrjuje, da tožnik vse do zaključenega prvega naroka ni podal konkretnih navedb o tipu in poškodbi motornega kolesa in čelade kot tudi ni v tej smeri predlagal angažiranja sodnega cenilca. Šele z vlogo z dne 5.5.2008 in 7.10.2008 je pojasnil svoje navedbe. Zato je tožena stranka podala z vlogama 22.5.2008 in 30.10.2008 ugovor prekluzije. Sodišče zato niti ne bi smelo ugoditi predlogu za angažiranje sodnega cenilca, ki je ocenil škodo na motorju, pri čemer se pritožba sprašuje, čigavemu predlogu je s tem sploh sodišče sledilo. Odškodnino za to škodo bi zato sodišče moralo zavrniti v celoti, če pa je že odškodnino za čelado odmerilo po prostem preudarku, bi moralo obresti priznati kvečjemu od izdaje sodbe dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni dvoma, da je tožnik utrpel zelo hude poškodbe noge (več prelomov sklepov in kosti: stegnenice, golenice, mečnice, stopalnice, kolena, skočnega sklepa), zaradi katerih je, kot je to ugotovil izvedenec medicinske stroke, zdravljenje skupaj z rehabilitacijo trajalo skupaj šest mesecev, zatem pa je tožnik še nekaj mesecev zaradi razbremenitve noge uporabljal pri hoji eno berglo. Pri odmeri odškodnine za negmotno škodo sodišče sledi dvema načeloma. Prvo je načelo individualizacije, ki terja od sodišča upoštevanje konkretnih okoliščin posameznega oškodovanca, torej njegove individualne posebnosti, drugo načelo pa je načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin, ki pomeni, da mora sodišče vsakič konkretnega oškodovanca in posledice njegovih poškodb primerjati s škodnimi posledicami pri številnih drugih oškodovancih oz. z različnimi primeri iz sodne prakse. Prav ta primerjava pa po oceni pritožbenega sodišča kaže na delno utemeljenost pritožbe tožene stranke (primeri od št. 473 – 487 v publikaciji Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo GV 2001).

Čeprav je bil tožnik dvakrat hospitaliziran, prvič deset dni in dve leti kasneje zaradi odstranitve osteosintetske ploščice in vijakov dva dni, da je bil zato tudi dvakrat operiran, večkrat RTG slikan, ultrazvočno pregledan, po operacijah imobiliziran, da je prejemal močne analgetike, obiskal fizioterapijo in šest mesecev uporabljal za hojo dve bergli, je bil potek zdravljenja zelo dober in je potekal brez kakršnihkoli zapletov. Telesne bolečine si je tudi po odpustu iz bolnice tožnik blažil z analgetiki, sicer pa je po ugotovitvah izvedenca trpel zelo močne bolečine skupno do osem dni, močnejše bolečine šest tednov in zmerne bolečine do štiri mesece. Upoštevajoč tako intenziteto in trajanje fizičnih bolečin ter v prvostopenjski sodbi podrobneje opisane nevšečnosti med zdravljenjem ter upoštevajoč pravkar (zgolj v grobem) povzet potek zdravljenja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična odškodnina za te vrste negmotno škodo 16.000,00 in ne 19.000,00 EUR kolikor jo je tožniku priznalo prvostopenjsko sodišče. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik res ni več zmožen za športne aktivnosti kot so tek, skoki, ne more več prosto počepniti, ne more igrati nogometa, ne smučati ali hoditi v hribe, lahko pa plava in kolesari, kar pomeni, da mu reaktivne dejavnosti le niso povsem onemogočene. Posledice njegovih poškodb se kažejo v lažji mišični oslabelosti levega stegna, lažji stopnji ohlapnosti vezi levega kolena, lažje stopnje zavrtem skrajnem upogibu v levem kolenu in v klinični popoškodbeni artrozi sklepne površine pogačice in na stegenskem kolenskem delu stegnenice v kolenu ter v zavrti gibljivosti noge v skočnem sklepu. Zaradi teh posledic oteženo stopa in hodi z levo nogo po neravnem terenu in ob napornejši hoji navkreber, sicer pa ne, saj tožnik po ravnem še vedno hodi neovirano, ne šepa in prikrajšave noge nima. Te posledice zato po oceni pritožbenega sodišča tožnika opravičujejo do odškodnine v višini 30.000,00 in ne v višini 37.000,00 EUR kolikor mu jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

Previsoka je tudi odškodnina za prestani strah. Glede na hudo poškodbo noge je bil tožnik vsekakor upravičeno v močnem sekundarnem strahu glede izida zdravljenja, vendar je ta strah po ugotovitvah izvedenca lahko trajal skupno le 10 dni oz. manj intenziven največ tri mesece, saj je zdravljenje potekalo dobro in brez komplikacij. Ob upoštevanju obeh zgoraj navedenih kriterijev in podrobnejšega opisa trajanja strahu v prvostopenjski sodbi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je za to obliko škode primerna odškodnina 3.000,00 in ne 6.000,00 EUR.

Neutemeljena pa je pritožba glede duševnih bolečin zaradi skaženosti, saj gre pri tožniku za mišično oslabelost levega stegna in dve dolgi operativni brazgotini, kar je oboje vidno ob nošenju kratkih hlač v poletnih mesecih in je torej opazno na območju, kjer tožnik živi, (na obali) dalj časa kot bi bilo drugje.

Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno trdi, da bi sodišče moralo zavrniti odškodnino za materialno škodo, češ da tožeča stranka v zvezi s to obliko škode naj ne bi podala konkretnih navedb ne glede motornega kolesa, ne glede čelade. Že v tožbi je namreč tožnik uveljavljal povrnitev škode, povzročene na motornem kolesu, v višini 2.566.426,00 tedanjih SIT, pri čemer je obseg škode dokazoval z zapisnikom, sestavljenim s strani zastopnika tožene stranke (priloga A8 spisa), škodo na čeladi pa je ocenjeval na tedanjih 100.000,00 SIT. Tožena stranka je v vlogi z dne 25.3.2005, ko je v postopku nastopala še kot stranska intervenientka na strani tožene stranke, tožbenemu zahtevku za premoženjsko škodo oporekala s pavšalno trditvijo, da je ta pretiran in nedokazan. Na prvem naroku 10.10.2005 so se obravnavali le procesni problemi, tožeča stranka pa je še pred 14.11.2005, ko se je tožbeni zahtevek prvič vsebinsko obravnaval proti zavarovalnici T., v vlogi z dne 3.11.2005 (listovna št. 43 spisa) v zvezi s premoženjsko škodo ponovno opozorila na zapisnik o ogledu poškodovanega vozila ter predlagala v zvezi z višino škode izvedbo dokaza z izvedencem – cenilcem prometne stroke. Ugovor tožene stranke o prekluziji, ki ga je podala že pred prvostopenjskim sodiščem, je bil torej neutemeljen. Tožeča stranka je v vlogi z dne 5.5.2008, v zvezi s katero tožena stranka zatrjuje, da naj bi v njej podala nove navedbe, le ponovila to, kar je trdila že v tožbi.

Zamudne obresti od premoženjske škode pa je sodišče tožniku prisodilo od datuma, od katerega je ugotovilo toženkino zamudo z izpolnitvijo obveznosti. Res je sodišče o višini škode zaradi uničene čelade odločalo po prostem preudarku, a je ugotovilo, da je škoda bila že v tožbi po višini ustrezno ovrednotena, priznane obresti pa so glede na ugotovljeno zamudo tožene stranke tudi v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Namesto 64.000,00 EUR odškodnine (70 plač), je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo na račun nematerialne škode 51.000,00 EUR oz. ob upoštevanju tožnikove 20% soodgovornosti s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 40.800,00 EUR odškodnine za to vrsto škode. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. alinea 358. člena in 353. člen ZPP).

Ker se je uspeh strank v postopku v primerjavi z uspehom iz izpodbijane sodbe spremenil, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Po spremenjeni sodbi znaša uspeh tožeče stranke po višini le 32% oz. skupen uspeh (glede na 80% temelj) 56%, uspeh tožene stranke pa 44%. Od stroškov, odmerjenih na 7.698,40 EUR, je zato tožeča stranka upravičena do povrnitve 4.310,00 EUR , tožena stranka pa od odmerjenih 459,46 EUR do povrnitve 202,00 EUR. Po medsebojnem pobotanju medsebojnih zneskov se izkaže, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 4.108,00 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala znesek 27.200,00 EUR, od tega je uspela s 40%. Zato je upravičena do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odmerjenih na 1.222,75 EUR, kar pomeni povrnitev zneska 490,00 EUR.