Jedro

Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora, stranka pa ga mora izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 10.4.2003, s katerim je Carinski urad A. na podlagi izvršljivih odločb Carinskega urada A. z dne 15.12.1994, ki je postala izvršljiva dne 26.2.1996 in z dne 15.12.1994, ki je postala izvršljiva dne 29.2.1996 določil, da se opravi prisilna izterjava in določil način prisilne izterjave dolga z rubežem denarnih sredstev na računih tožeče stranke. V obrazložitvi tožena stranka povzema spisovne podatke, iz katerih izhaja, da sta bili v zvezi z odmernimi odločbami iz leta 1994, dne 23.2.1996 in dne 26.2.1996 tožeči stranki vročeni odločbi o pritožbah, dne 21.5.1996 pa je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je na zahtevo tožeče stranke dovolil odlog izvršbe dokončnih odločb do pravnomočno končanega upravnega spora. Ta se je pravnomočno zaključil z vročitvijo sodb Vrhovnega sodišča RS v začetku leta 2003, s katerimi so bile potrjene odločitve prvostopnega organa. Dne 1.4.2003 je bil tožeči stranki posredovan opomin o neporavnanih obveznostih po odmernih odločbah z opozorilom, da bo dolg v primeru neprostovoljne poravnave izterjan prisilno. Ker po izteku roka dolg ni bil poravnan, je prvostopni organ dne 10.4.2003 izdal prvostopenjski sklep o prisilni izterjavi. V nadaljevanju tožena stranka navaja določbe Carinskega zakona, Zakona o davčnem postopku in Zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo postopek prisilne izterjave. Po določbi 157. člena Carinskega zakona in določbi 56. člena Carinskega zakona/SFRJ, ki je veljal v času nastanka dolga, je za zastaranje pravice do izterjave določen relativni petletni rok in absolutni desetletni zastaralni rok, ki se šteje od dneva, ko je carinski dolg nastal. Relativni zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa, pri čemer začne zastaralni rok teči znova. Do pretrganja zastaralnega roka je tako prišlo z vročitvijo odločb o odmeri carinskega dolga leta 1994, z vročitvijo odločb o pritožbah, ter z vročitvijo opomina po pravnomočno končanem upravnem sporu, s katerim je prenehal veljati odlog izvršbe. V obravnavanem primeru je bil namreč začetek izvršbe odločb o odmeri carinskega dolga odložen, v tem času pa carinski organ ni opravljal dejanj v postopku. Čeprav določbe Carinskega zakona in Zakona o davčnem postopku ter Zakona o splošnem upravnem postopku ne obravnavajo pravnih posledic odloga, ima po mnenju tožene stranke le-ta enake pravne učinke kot prekinitev postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku, zato v času odloga ne tečejo relativni zastaralni roki, začnejo pa teči po odpravi razlogov za odlog. Ker v času izdaje prvostopenjskega sklepa tudi absolutni zastaralni rok še ni potekel, je po presoji tožene stranke nesporno, da je sklep o prislini izterjavi zakonit, izdan v roku, ki ga zakon predvideva za pravico do izterjave.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je v pritožbi uveljavljala zastaranje pravice do prisilne izterjave. Ne strinja se z ugotovitvami tožene stranke, da v času odloga izvršbe carinski organ ni opravljal dejanj v postopku, ker za to ni imel podlage in da naj bi imel odlog izvršbe enake pravne učinke kot prekinitev postopka. Pri odločanju o dovolitvi odloga izvršbe ima namreč tožena stranka diskrecijsko pravico, zato mora pri takšni odločitvi upoštevati tudi dolgotrajnost sodnih postopkov in riziko preteka zastaralnih rokov. Pravne posledice prekinitve postopka so zakonsko določene, za odlog pa zakon takšnih posledic ne določa. S takšnim pravnim naziranjem tožene stranke je zato kršeno tudi načelo zakonitosti. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko in izpodbijano odločbo in postopek ustavi oziroma podrejeno, da navedeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov v roku 8 dni pod izvršbo.

V dopolnitvi tožbe z dne 30.5.2005 tožeča stranka prilaga sklep Carinskega urada A. z dne 14.6.2004, s katerim je ta uvedeno prisilno izterjavo zaradi absolutnega zastaranja ustavil in razveljavil vsa opravljena dejanja ter carinski dolg zaradi neizterljivosti odpisal. Tožeča stranka kljub temu navaja, da pri svojem zahtevku vztraja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. V tem primeru je bila presojana utemeljenost sklepa o prisilni izterjavi zato je bistveno stanje, ki je obstajalo v času izdaje le-tega. Navedbe v dopolnitvi tožbe so zato povsem neutemeljene. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem postopku ni prijavil svoje udeležbe.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija odločitev o zakonitosti uvedbe postopka prisilne izterjave (sklep z dne 10.4.2003), s tožbenimi navedbami, da je pravica do izterjave relativno zastarala. Iz listin v spisih pa izhaja, da je bil s sklepom Carinskega urada A. z dne 14.6.2004 navedeni postopek prisilne izterjave ustavljen, carinski dolg pa v celoti odpisan, ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da je na podlagi 3. odstavka 157. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 49/99 - CZ) pravica do izterjave (absolutno) zastarala. Ker je bil torej v obravnavanem primeru postopek prisilne izterjave ustavljen, vsa dejanja razveljavljena in terjatve odpisane, si tožeča stranka s sodbo tega sodišča svojega pravnega položaja ne more v ničemer izboljšati, saj tudi morebitna odprava izpodbijane odločbe ali njena sprememba ne bi mogla vplivati na drugačen položaj tožeče stranke. Glede na navedeno po presoji sodišča tožeča stranka ne izkazuje potrebnega pravnega interesa za ta upravni spor. Po določbi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) je upravni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker ji upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravno varstveno potrebo pa mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Pravno varstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da izpodbijani akt očitno ne posega v pravice tožeče stranke ali v njeno neposredno na zakon oprto korist, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu.

Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, upoštevajoč 1. odstavek 23. člena ZUS v povezavi s 1. odstavkom 154. člena Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04-UPB2-ZPP), ni podana pravna podlaga za priznanje stroškov, ki jih uveljavlja v tožbi. Sodišče je zato njen stroškovni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.