Jedro

Če sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovi, da je izrek odločbe prekrškovnega organa tako nepopoln, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki storilcu očitanega prekrška, niti zakonski znaki kakšnega drugega prekrška, ustavi postopek o prekršku, ne da bi ponavljalo ali dopolnjevalo dokazni postopek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Laško je s posebnim plačilnim nalogom storilca prekrška spoznal za odgovornega prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo v višini 250,38 EUR. Zoper navedeni posebni plačilni nalog je storilec prekrška vložil ugovor, ki se šteje kot njegova izjava v postopku izdaje odločbe o prekršku. Prekrškovni organ je storilcu prekrška na podlagi vloženega ugovora izdal odločbo o prekršku z dne 29. 6. 2009, s katero ga je spoznal za odgovornega očitanega prekrška, mu izrekel globo v višini 250,38 EUR ter mu naložil plačilo sodne takse. Zoper navedeno odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Celju z izpodbijano sodbo ugodilo ter postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve četrtega odstavka 65. člena ZP-1. V zahtevi navaja, da je nedopustno ravnanje sodišča, ki je postopek o prekršku ustavilo, ker ni razpolagalo z naslovi dveh prič, ki bi jih bilo potrebno zaslišati v okviru dokaznega postopka. Sodišče bi bilo dolžno dopolniti dokazni postopek tako, da bi najprej opravilo poizvedbe o naslovu obeh prič, ju zaslišati in šele nato opraviti dokazno oceno in sprejeti dokazne zaključke.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška. Storilec prekrška je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca ter navedel, da zaslišanje prič ne bi pripeljalo do drugačnega zaključka sodišča, saj priči že od začetka postopka nista govorili resnice.

B.

4. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

5. V obravnavanem primeru iz izreka odločbe o prekršku Policijske postaje Laško izhaja, da se je S. B. dne 20. 5. 2009 v naselju Z. vedel na drzen, nasilen, nesramen in žaljiv način do E. D. ter pri njem povzročil občutek ogroženosti in prestrašenosti.

6. Okrajno sodišče v Celju je z izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo postopek o prekršku, ker ni dokazano, da je storilec storil prekršek. V razlogih sodbe je sodišče navedlo, da je izrek izpodbijane odločbe o prekršku nepopoln, ker razen časa in kraja storitve, ne vsebuje dejanskega stanja prekrška, iz obrazložitve odločbe pa tudi ne izhaja, kakšen občutek je storilec prekrška s svojim ravnanjem povzročil pri oškodovancu. Poleg tega je sodišče še navedlo, da drugih dokazov v postopku ni bilo mogoče izvesti, ker v spisovnem gradivu ni navedenih podatkov o naslovu prič, ki bi jih bilo potrebno zaslišati, zato je ob storilčevem zanikanju prekrška, postopek na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

7. V skladu z določbo četrtega odstavka 65. člena ZP-1 sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno. Odločitev sodišča o vloženi zahtevi za sodno varstvo bo v tem primeru odvisna od rezultata dokaznega postopka. Če sodišče ne bo ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kakor ga je ugotovil že prekrškovni organ, bo zahtevo zavrnilo, in nasprotno, če bo ugotovilo drugačno dejansko stanje, bo zahtevi ugodilo in odločbo s svojo sodbo spremenilo.

8. V prekrškovnem postopku se od sodišča, kadar presodi, da prekrškovni organ dejansko stanje zadeve ni ugotovil pravilno in popolno pričakuje aktivna vloga pri zbiranju in izvedbi potrebnih dokazov. To izhaja iz določbe 65. člena ZP-1, ki (drugače kot v kazenskem postopku pri odločanju o pritožbi) sodišču ne daje možnosti razveljavitve odločbe prekrškovnega organa zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Pritrditi je potrebno vrhovnemu državnemu tožilcu, da je neutemeljen zaključek v razlogih izpodbijane sodbe, da sodišče v postopku ni moglo zaslišati prič, ker o njunih naslovih v spisu ni navedenih podatkov. Iz opisa dejanskega stanja prekrška izhaja, da sta priči domnevni oškodovanec E. D. ter S. L., katerih naslove bi sodišče lahko pridobilo z vpogledom v centralni register prebivalstva oziroma s poizvedbami pri policiji. Ni pa mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je takšen (na načelni ravni nesprejemljiv) zaključek sodišča vplival na zakonitost izpodbijane odločbe. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da izrek izpodbijane odločbe o prekršku, razen časa in kraja storitve, ne vsebuje dejanskega stanja prekrška, da torej ne vsebuje zakonskih znakov ne storilcu očitanega, ne kakšnega drugega prekrška. Glede na takšno presojo sodišča je redundantno navajanje v obrazložitvi sodbe, da sodišče ni moglo zaslišati prič, ker v spisu ni navedenih podatkov o njunih naslovih. Povedano drugače; v procesni situaciji, ko sodišče ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo ugotovi, da je izrek odločbe prekrškovnega organa tako nepopoln, da iz njega ne izhajajo zakonski znaki storilcu očitanega prekrška, niti zakonski znaki kakšnega drugega prekrška, je dolžno na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustaviti postopek o prekršku, ne da bi ponavljalo ali dopolnjevalo dokazni postopek.

10. V obravnavanem primeru bi moralo sodišče, upoštevaje ugotovitev, da dejanje, opisano v izreku izpodbijane odločbe, ni prekršek, postopek o prekršku ustaviti na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1. Sodišče je postopek o prekršku ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (če ni dokazano, da je prekršek storil obdolženec). Napačna navedba zakonskega razloga, ki je podlaga za ustavitev postopka, ob sicer pravilni ugotovitvi sodišča, da iz izreka odločbe o prekršku ne izhajajo zakonski znaki storilcu očitanega prekrška, po presoji Vrhovnega sodišča ni takšne narave, da bi vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, ki je predmet presoje z izrednim pravnim sredstvom.

C.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ne podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.