Jedro

Tožnica je zaradi posledic bolezni invalidka III. kategorije. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka tožnici poizkušala najti ustrezno zaposlitev pri drugih delodajalcih (invalidskih podjetjih), vendar neuspešno, zato je Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je podala pozitivno mnenje, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove po šestem odstavku 40. člena ZZRI.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2016, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2008 ni prenehalo in še vedno traja. V posledici te odločitve je zavrnilo tudi zahtevka za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Uveljavlja, da je sklicevanje sodišča na opis delovnega mesta strežnica II neutemeljeno. V skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) namreč ni šlo za običajno delovno mesto strežnica II, temveč za nekoliko prilagojeno obliko tega dela, tako da bi tožnica kot invalidka nekatera dela lahko opravljala v sedečem položaju. Tožena stranka je vsem ostalim strežnicam, razen njej, lahko prilagodila delovno mesto glede na njihove omejitve iz naslova invalidnosti. Izpoved priče A.A., da dela strežnice ni mogoče opravljati sede, je v nasprotju z njeno nadaljnjo izpovedjo, da strežnica delo opravljala sede vsak teden trikrat po 10 do 15 minut v laboratoriju ter da se včasih lahko usede, da izpolni kakšne papirje. Omenjena priča je torej potrdila njene navedbe, da se lahko nekatera dela opravljajo v sedečem položaju tudi na neprilagojenem delovnem mestu strežnica II. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da v odločbi ZPIZ ni natančno določeno, koliko delovnega časa naj bi delo opravljala v stoječem in koliko v sedečem položaju. Čas opravljanja dela v sedečem položaju je zato lahko bistveno krajši od časa opravljanja dela v stoječem položaju, pa je delo še vedno v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Tožena stranka je sodelavki B.B. prilagodila delovno mesto čistilka II, čeprav ima ta delavka po odločbi ZPIZ pravico le do premestitve na drugo delovno mesto, ne pa do prilagoditve obstoječega delovnega mesta. Poleg tega v opisu delovnega mesta čistilka II ni navedeno, da se delavec med delom lahko usede in spočije, temveč je za počitek skladno z določbo 154. člena ZDR-1 delavcu zagotovljen 30-minutni odmor. S sodelavko B.B. imata enaki omejitvi za delo, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. C.C.. Izvedenka je v tem mnenju pojasnila, kakšne narave so tožničine omejitve pri delu, pri tem pa se je sklicevala na mnenje ortopeda, naj ima tožnica manj sedečega dela. Izvedenka je tudi pojasnila, da je tožničina sporna omejitev ‒ delo v sedečem položaju ‏‒ v bistvu spontani odmor, ki ga tožnica lahko koristi tako, da se ob pojavu utrujenosti ali bolečine za trenutek usede, nato pa nadaljuje z delom v stoječem položaju. Sodišče se do tega izvedenskega mnenja ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Opozarja na izpoved priče A.A., da se delo, ki ga je tožnica opravljala skladno z dokončno odločbo ZPIZ, ni razlikovalo od dela, ki ga je opravljala pred tem. Prilagoditev delovnega mesta zato niti ni bila potrebna. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnica tudi v obdobju od 14. 11. 2014 do 28. 1. 2015 delo opravljala skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Opozarja, da je sodišču v dokaz navedb, da je v tem obdobju normalno opravljala svoje delo, predložila obračune plač, sodišče pa se do teh dokazov ni opredelilo. Tudi v tem delu je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Stališče sodišča, da tožena stranka ni imela na voljo prostega delovnega mesta, ki bi v celoti ustrezalo tožničinim omejitvam iz odločbe ZPIZ, pomeni, da bi lahko vsi delodajalci delavcem invalidom III. kategorije vedno odpovedali pogodbe o zaposlitvi, saj njihovi splošni akti nikoli niso povsem skladni z omejitvami iz invalidskih odločb. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožničine pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je imela tožena stranka ob nastanku njene invalidnosti na voljo delovno mesto, ki je bilo skladno z omejitvami iz odločbe Zakona za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: odločba ZPIZ), zato razlog za podajo odpovedi ni bil podan.

7. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica zaradi posledic bolezni invalidka III. kategorije. Z odločbo ZPIZ z dne 23. 10. 2014 ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z naslednjimi omejitvami: fizično lažje delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kilogramov, izmenoma sede in stoje, s polnim delovnim časom od 14. 4. 2014 dalje. Ta odločba je postala dokončna 28. 10. 2014, tožena stranka pa je bila o njej obveščena 14. 11. 2014. 8. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo podlago iz prvega odstavka 116. člena ZDR-1, da lahko delodajalec invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu s prvim odstavkom 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti skladno s 101. členom ZPIZ-1 utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici poizkušala najti ustrezno zaposlitev pri drugih delodajalcih (invalidskih podjetjih), vendar neuspešno, zato je Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je 22. 7. 2016 podala pozitivno mnenje, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove po šestem odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRI, Ur. l. RS, št. 16/07 in nasl.).

10. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je imela tožena stranka ob nastanku tožničine invalidnosti prosto le delovno mesto strežnica II. To je delovno mesto, na katerem je tožnica opravljala delo pred izdajo odločbe ZPIZ. Ravno to delovno mesto je torej tisto, ki sta ga tako pristojni izvajalec storitev medicine dela kot tudi ZPIZ ocenila kot za tožnico neustrezno. Tožnica vseskozi izpostavlja kot sporno predvsem vprašanje, ali je bilo delovno mesto strežnica II zanjo ustrezno glede na priznane omejitve v odločbi ZPIZ. Vendar pa se tožnica s tem pravzaprav zavzema za to, da bi se v tem sporu ponovno odprlo vprašanje pravilnosti dokončne odločbe ZPIZ z vidika priznanih omejitev iz naslova invalidnosti glede delovnega mesta strežnica II, kar pa ne more biti predmet tega delovnega spora. Vseeno je sodišče prve stopnje na podlagi opisa delovnega mesta, delovne dokumentacije in izpovedi vodje higiensko servisne službe pri toženi stranki A.A. izrecno ugotovilo, da delovno mesto strežnica II za tožnico ni ustrezno, saj ga ni mogoče opravljati sede, oziroma je mogoče sede opravljati le redka opravila. Pritožba z zatrjevanjem domnevnih nasprotij v izpovedi priče A.A. neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je delo strežnice mogoče opravljati tudi sede. Iz izpovedi te priče jasno izhaja, da je delo strežnice stoječe delo.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je v obdobju od 14. 11. 2014 (ko je bila tožena stranka seznanjena z odločbo ZPIZ) do 28. 1. 2015 opravljala delo strežnice skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ, češ da to dokazuje, da je bilo delovno mesto strežnica II zanjo ustrezno. Pri tem neutemeljeno navaja, da iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je pred in po izdaji odločbe ZPIZ opravljala enako delo, saj priča tega ni izpovedala. Ne drži, da bi morala tožena stranka tožnici takoj po seznanitvi z odločbo ZPIZ odrediti čakanje na delo, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je ZPIZ zaprosila za izdajo dopolnilnega mnenja glede ustreznosti delovnega mesta strežnica II (dopolnilno mnenje invalidske komisije, da to delovno mesto za tožnico ni ustrezno, je prejela šele 13. 2. 2015). Dejstvo, da je tožnica vse do 28. 1. 2015 opravljala delo na delovnem mestu strežnica II, zato ni odločilno, posledično pa sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se do tožničinih navedb v zvezi s tem ni posebej opredelilo. Kot je izpovedala tožnica, si je v tem obdobju pač sama prilagajala delo, to, da je tožena stranka v obdobju čakanja na dopolnilno mnenje invalidske komisije takšen način dela dopuščala, pa prav tako ne dokazuje, da je bilo delovno mesto strežnica II za tožnico ustrezno.

12. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je delo na delovnem mestu strežnica II skoraj izključno stoječe delo, ki ga glede na naravo opravil ni mogoče prilagoditi na način, da bi ga tožnica (vsaj v določenem delu) lahko opravljala tudi sede. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da v odločbi ZPIZ ni natančno določeno, koliko delovnega časa naj bi tožnica delo opravlja v stoječem in koliko časa v sedečem položaju. Bistveno je, da dela strežnice v sedečem položaju, razen v zanemarljivem obsegu - trikrat na teden po 10 do 15 minut, sploh ni mogoče opravljati, posledično pa na tem delovnem mestu ni mogoče zadostiti tožničini omejitvi iz odločbe ZPIZ - opravljanje dela izmenoma sede in stoje. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji povsem utemeljeno upoštevalo tudi tožničine navedbe iz socialnega spora V Ps 1765/2015, v katerem se je zavzemala za priznanje I. kategorije invalidnosti, končal pa se je zaradi tožničinega umika tožbe. V tem sporu je namreč zatrjevala, da za delo strežnice ni več sposobna zato, ker se delo opravlja v prisilni drži, na kolenih, v počepu ali kleče na kolenih, kar pa je ravno nasprotno tožničini kasnejši izpovedi v tem sporu.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je tožena stranka vsem drugim zaposlenim invalidkam, razen njej, delovno mesto strežnica (oziroma čistilka) prilagodila glede na njihove omejitve iz odločb ZPIZ. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje imajo te delavke priznane drugačne omejitve kot tožnica, kar velja tudi za sodelavko B.B., ki jo tožnica izrecno izpostavlja v pritožbi. Ta sodelavka ima namreč v odločbi ZPIZ določeno, da se lahko med delom spočije, ta omejitev pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni enaka sporni omejitvi tožnice - opravljanje dela izmenoma sede in stoje.

14. Prav tako se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje dr. C.C., ki je bilo izdelano za potrebe zgoraj navedenega socialnega spora. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je bila namreč tožena stranka pri presoji o tem, ali so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za podajo odpovedi po 116. členu ZDR-1 v zvezi s 102. členom ZPIZ-1, vezana le na dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ. Poleg tega je bilo izvedensko mnenje izdelano šele 12. 10. 2016, kar je po podaji izpodbijane odpovedi 20. 9. 2016. Ker torej omenjeno izvedensko mnenje za odločitev v zadevi ni pomembno, se sodišče prve stopnje do njega ni bilo dolžno opredeliti in je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem neutemeljen.

15. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožena stranka za tožnico ni imela na razpolago prostega delovnega mesta, ki bi bilo zanjo ustrezno. V posledici pravilne ugotovitve o zakoniti odpovedi je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Tožena stranka kot delodajalec sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ‒ ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).