Jedro

Pristojna državna tožilka se je v predlogu za podaljšanje pripora lahko sklicevala, ne da bi jih ponovno navajala, na vse tiste okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik odredil pripor in je torej zadostovalo, da je v predlogu za podaljšanje pripora navedla, da so pri obdolžencu še vedno podane vse okoliščine, ki so bile podlaga za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ker se te okoliščine v času trajanja pripora niso spremenile.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 11.11.1999 zoper obd. D.M. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor za en mesec, to je do vključno 12.12.1999 do 14.20 ure. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 19.11.1999 pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obd. D.M., odvetnik M.M. je dne 23.11.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Celju z dne 19.11.1999. V zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zato, ker je pri podaljšanju pripora po mnenju obrambe prišlo do kršitev določb kazenskega postopka, ki se nanašajo na pripor, ter da so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in izda sodbo, s katero bo spremenilo izpodbijani sklep, ter da odloči, da se izvršljivost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora prekine ter da se obdolženec izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obd. D.M. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 205. člena ZKP se sme po odločbi senata (6. odstavek 25. člena ZKP) na obrazložen predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca pripor zoper obdolženca podaljšati največ za dva meseca. V obravnavani kazenski zadevi je pristojna državna tožilka dne 9.11.1999 predlagala, da se pripor zoper obd. D.M. iz pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša še za en mesec. Zatrjevanje zagovornika obd. D.M., da vsebina predloga državne tožilke za podaljšanje pripora ni v skladu z določilom 2. odstavka 205. člena ZKP ter da pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbah zoper sklep o podaljšanju pripora, ni zavzelo stališča o pritožbenih navedbah, ni utemeljeno. V zvezi s tem je potrebno poudariti, da je bil zoper obd. D.M. s pravnomočnim sklepom preiskovalnega sodnika z dne 14.10.1999 odrejen pripor tudi iz pripornega razloga iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pri čemer so bile v razlogih sklepa tudi podrobno obrazložene okoliščine, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pristojna državna tožilka se je zato v predlogu za podaljšanje pripora lahko sklicevala, ne da bi jih ponovno navajala, na vse tiste okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalni sodnik odredil pripor in je torej zadostovalo, da je v predlogu za podaljšanje pripora navedla, da so pri obdolžencu še vedno podane vse okoliščine, ki so bile podlaga za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ker se te okoliščine v času trajanja pripora niso spremenile. Iz predloga za podaljšanje pripora je tudi razvidno, da je državna tožilka predlagala podaljšanje pripora za en mesec zato, ker preiskava še ni bila končana in ker je tudi za pripravo obtožnice potreben določen čas. Res je sicer, da je v predlogu za podaljšanje pripora z dne 9.11.1999 navedeno, da bo potrebno zaslišati vsaj še dve priči, ne da bi bilo pri tem konkretno navedeno, kateri priči bo potrebno še zaslišati. Vendar pa je iz kazenskega spisa razvidno, da tedaj, ko je bil vložen predlog za podaljšanje pripora, še nista bili zaslišani priči E.P. in V.D., pri čemer je bil E.P. zaslišan kot priča dne 10.11.1999, torej pred izdajo sklepa o podaljšanju pripora, priča V.D. pa je bila zaslišana dne 18.11.1999, torej že po izdaji sklepa o podaljšanju pripora.

Utemeljeno tudi ni zatrjevanje zagovornika obd. D.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se je sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče pri odločitvi o podaljšanju pripora oprlo na obdolženčevo predkaznovanost in odprte postopke zaradi drobnih premoženjskih deliktov. V razlogih sklepa senata o podaljšanju pripora je sicer res navedeno, da sodišče ni moglo slediti navedbam obrambe o dosedanjem neoporečnem življenju obdolženca, pri čemer so navedene kazenske zadeve, v katerih je bil obdolženec pravnomočno obsojen, ter tudi kazenski postopki, ki zoper obdolženca še tečejo, vendar pa se razlogi v zvezi s tem nanašajo le na neutemeljeno zatrjevanje obdolženčevega zagovornika o neoporečnem življenju obdolženca. Zato ni utemeljena navedba zagovornika obd. D.M., da je bil iz teh razlogov pripor zoper obdolženca podaljšan. Iz razlogov pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da je sodišče ugotovilo realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, upoštevaje pri tem način, na kakršen naj bi očitana kazniva dejanja storil, kakor tudi, da naj bi v kratkem časovnem razdobju dveh mesecev storil kar štiri taka kazniva dejanja, vse na škodo mladoletnih oškodovank. Zagovornik obd. D.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi nepopolno povzema razloge pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, ko navaja, da so navedbe, da je podaljšanje pripora potrebno zaradi zagotovitve varnosti oškodovank, neutemeljene ter v zvezi s tem navaja, da obdolženec sploh ni več poizkušal vzpostavljati stikov z oškodovankami. V razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je namreč navedeno, da pripora, čeprav predstavlja hud poseg v pravico obdolženca do svobode, ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, ne le zaradi zagotovitve varnosti oškodovank, pač pa tudi zaradi zagotovitve spolne nedotakljivosti tudi drugih državljank.

Zatrjevanje zagovornika obd. D.M., da je pri odločanju o podaljšanju pripora prišlo do kršitev določb kazenskega postopka ter da so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, ni utemeljeno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. D.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).