Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo 50 % soprispevka za nastalo škodo, ker je kot delavec stal ob bagru, znotraj t. i. nevarnega območja (varno območje je bilo minimalno in se je nahajalo za bagrom), kjer se ne bi smel nahajati, ter se ni umaknil na varno, kot sta to storila njegova sodelavca. Toda tožena stranka ni trdila, da je tožnik sploh vedel, kaj je varno in kaj ne-varno delovno območje stroja. Tega (enega in drugega) je v tem sodnem postopku (in za nazaj) določil sodni izvedenec. Tožena stranka ni konkretno trdila, kako je potekal delovni proces in v katerih fazah tega procesa je bil tožnik lahko v bližini bagra (če je na žlico bagra privezoval mreže, je moral biti tam in celo v stiku z njim, zato zanj splošni napis na bagru „zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano“ ne more veljati) ter kdaj in kam bi se moral umakniti. Trdila ni niti, da bi se moral umakniti, npr. takrat, ko je bager žlico pričel dvigati. Seveda je povprečnemu človeku jasno, da od težkega, velikega in visečega tovora grozi nevarnost (in njemu/tretjemu velja tisto opozorilo, zapisano na bagru), vendar tožnik ni bil tretji, ki bi kar tako (pri)stopil k bagru in v ne-varno območje, temveč je moral biti tam, ker je za delodajalca in po njegovih navodilih opravljal delo. Da bi on navodila in varnostne ukrepe kakor koli kršil, pa tožena stranka ni navedla. Celo več, izrecno je zapisala, da tožnik ni bil poučen, kako se delo varno opravlja, kar ob hkratnem navodilu, naj to delo opravlja, odgovornost za nezgodo v celoti prevali na delodajalca.

Namen invalidnine je z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne, tj. nepremoženjske sfere zaradi telesne okvare, pri nadomestilu za invalidnost pa gre za kritje materialne škode, ko je zavarovanec kot invalid III. kategorije prijavljen na zavodu za zaposlovanje in nima drugih dogodkov, zato se ne všteva v odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožnik neutemeljeno vztraja pri višini 5,00 EUR na uro za tujo pomoč in postrežbo, saj sodna praksa tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 28.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2012 do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 2.269,20 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 767,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 13.656,92 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zavrnilni del sodbe pravočasno izpodbija tožnik, ki kot bistveno navaja, da mu je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pripisalo 50 % soprispevka za nastalo škodo, kar ni prav. Mreže niso same od sebe zanihale, temveč je bilo nihanje posledica manevra bagerista, čeprav ta ne bi smel izvajati sunkovitih gibov. Sprejema ugotovitev sodišča, da je podana bageristova odgovornost, ker ni zagotovil, da na nevarnem območju ne bi bilo nikogar in bi moral tožnika opozoriti, naj se umakne na varno območje, sicer pa z delom prekiniti, česar ni storil. Navaja, da je stal tam, ker je moral usmeriti bagerista, sicer bi ta pri dvigu roke bagra zadel v strop. Šlo je za nevarno dejavnost, vse okoliščine pa gredo v breme tožene stranke, ne tožnika. Opozarja predvsem na ugotovitev izvedenca, da je ključni razlog za nezgodo delovna oprema – varovalka na bagru, ki ni bila brezhibna. Ocena o njegovem soprispevku je materialnopravno zmotna, saj mu ni mogoče očitati, da ni uspel pravočasno odskočiti in se umakniti na varno območje. Bagerist bi jih moral opozoriti ter se prepričati, da ni nikogar v nevarnem območju stroja.

V nadaljevanju graja višino prisojene odškodnine. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju povzema ugotovitve sodišča, opozarja, da je bilo zdravljenje zelo naporno, in vztraja pri dodatnih 4.000,00 EUR iz tega naslova. Prav tako pri odškodnini za strah ob ugotovitvah sodišča prve stopnje vztraja pri dodatnih 1.000,00 EUR. V zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa vztraja le pri dvigu za dodatnih 10.000,00 EUR, pri čemer povzema ugotovitve sodišča, ne strinja pa se z zaključkom, da njegove bolečine niso izrazito hude oziroma so celo minimalne, za kar ni dejanske podlage. Opozarja, da je bil ob poškodbi star komaj 24 let, da je zaradi nesreče postal invalid III. kategorije, da je delovno mesto z omejitvami težko dobiti, drugačnega pa ne more opravljati, da se je moral odpovedati številnim športnim aktivnostim. Dodaja, da je za tujega državljana v Sloveniji, ki se preživlja s fizičnim delom, omejenimi učnimi sposobnostmi, s slabim znanjem jezika, precej težko pričakovati, da bo povečal svoje možnosti za zaposlitev, poleg tega pa je vprašljivo, kdo bi financiral dodatno šolanje. Izpodbija stališče sodišča, ki mu je pri odmeri upoštevalo invalidnino, saj te ne prejema. Prejema nadomestilo za invalidnost, tega pa po sodni praksi ne gre upoštevati. Opozarja, da bo duševne bolečine trpel še najmanj 45 let. Graja tudi odločitev glede odškodnine za tujo pomoč in postrežbo, saj jo je potreboval ves čas in ne le v obdobju, kot ga ugotovi sodišče, in to v trajanju dveh ur. Vztraja tudi pri postavki 5,00 EUR na uro. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Uvodno

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja in izpostavlja, da tožena stranka ni vložila pritožbe (zoper ugodilni del) niti ni odgovorila na tožnikove navedbe, s katerimi bi ob utemeljenosti njegove pritožbe morebiti prišlo do razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in ne do njene spremembe. Opisana procesna situacija je za odločitev pritožbenega sodišča ključna.

Pasivna legitimacija

6. Pasivna legitimacija, ki je bila v postopku pred sodišče prve stopnje sporna, je ob odločanju pritožbenega sodišča glede na ugotovljena dejstva v postopku pred prvostopenjskim sodiščem podana. Pravnomočno je namreč ugotovljeno, da je imela lastnica bagra pri toženi stranki sklenjeno prostovoljno zavarovanje po ZOZP, pri čemer je bil zavarovan rizik, ki je obravnavan v tem škodnem dogodku, kot tudi, da je imela družba S., d. d., ki tožniku odgovarja za škodo, s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju splošne civilne odgovornosti, po kateri odgovarja za nesreče, ki izvirajo iz njene dejavnosti, tožnik pa je po tej pogodbi tretja oseba.

O temelju zahtevka

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikove navedbe, s katerimi ta graja ugotovljeno dejansko stanje o poteku nesreče. Pritožbene navedbe, ki izpostavljajo posamezne izjave prič, te dokazne ocene ne omajejo, sicer pa podroben preizkus uvodnega dela pritožbenih navedb pokaže, da skuša tožnik prek grajanja dokazne ocene izpodbiti materialnopravni zaključek o lastni soodgovornosti za nastalo škodo v višini 50 %. To pa je drug(ačen) pritožbeni razlog, ki ga tožnik izčrpno obrazloži v nadaljevanju svoje pritožbe, in je tudi utemeljen. A več o tem v nadaljevanju.

8. Za pravilno uporabo materialnega prava je bistveno (in ob odločanju pritožbenega sodišča glede na neutemeljenost tožnikove pritožbe v tem delu ter neobstoj pritožbe tožene stranke oziroma njenega odgovora na tožnikovo pritožbo) in edino upoštevno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot izhaja iz razlogov sodbe. To je tista dejstvena podstat, na katero je treba (pravilno) uporabiti materialno pravo.

9. Sodišče prve stopnje je prek dokaznega postopka ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo v okviru gradbenih aktivnosti v predoru pod gradom v ..., in sicer se je obnavljala stropna konstrukcija v tunelu. Tožnik je sodeloval pri pripravi železnih armaturnih mrež 6 x 2,2 metra; več mrež je bilo treba privezati skupaj in jih pritrditi na roko bagra, nakar jih je bager odpeljal 15 – 20 metrov stran od kraja naložitve do gradbenega odra, jih dvignil na višino 4 – 5 metrov, jih odložil na gradbeni oder, od tam pa so jih delavci uporabili in vgradili v stropno konstrukcijo. Gradbišče v tunelu je bilo široko približno 15 metrov. Do nezgode je prišlo, ko je bager dvigoval armaturno mrežo, nakar je med dvigovanjem popustila varovalka pri dvižni roki ter se je jeklena vrv, ki je nosila tovor, na eni strani odpela in so armaturne mreže padle na tla in zadele tožnika v hrbet. 10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo še, da do padca tovora ni prišlo zaradi kakšne tehnične pomanjkljivosti bagra, ki bi bila posledica malomarne opustitve skrbnosti njegovega imetnika, niti zaradi nestrokovnega ali malomarnega vpenjanja armaturnih mrež v roko dvigala, poleg tega pa se pri dvigovanju tovora ni dogajalo nič opaznega, kar bi od bagerista terjalo, da tovor ponovno spusti na tla – pred dogodkom ni bilo predhodnih znakov, na katere bi moral bagerist reagirati in po katerih bi lahko preprečil nastanek škode. Vse te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema.

11. Na podlagi povzetih dejstev je sodišče prve stopnje (povsem pravilno) zaključilo, da je tožnikova škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti.

12. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotavljalo okoliščine v zvezi s tožnikovim soprispevkom. Ugotovilo je (kar niti ni bilo sporno), da se je tožnik nahajal v neposredni bližini dvigajočega se tovora, v t. i. (kot ga opredeli izvedenec) nevarnem območju. Varen prostor, ker se je v tunelu dvigal tovor, je bil sicer relativno omejen in ga ni bilo veliko, a je bil kljub vsemu na voljo in tja bi se tožnik lahko umaknil, vsaj za bager, kamor sta se umaknila druga dva delavca, ki sta s tožnikom skupaj vpela mreže na roko bagra. Ob teh ugotovitvah je prvostopenjsko sodišče tožniku pripisalo 50 % soprispevka za nastalo škodo. Taka odločitev je materialnopravno zmotna.

13. Delavec je sicer dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje sebe in drugih oseb (9. člen ZVZD), a je predvsem (in v prvi vrsti) delodajalec tisti, ki mora skrbeti, da je delo mogoče varno opravljati. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, predvsem pa mora delavca o varstvu pri delu tudi ustrezno p(od)učiti. Izvajati mora preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delodajalec mora torej stalno nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja.

14. Edini očitek, ki ga je tožena stranka naslovila na tožnika, sodišče prve stopnje pa mu je sledilo, je, da je stal ob bagru, znotraj t. i. nevarnega območja (varno območje je bilo minimalno in se je nahajalo za bagrom, op. pritožbenega sodišča), kjer se ne bi smel nahajati, ter da se ni umaknil na varno, kot sta to storila njegova sodelavca (vse navedbe tožene stranke glede tožnikovega soprispevka so strnjene v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem je tožena stranka, kot izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe, izrecno zatrdila še (42. točka obrazložitve sodbe, kar je povzeto po njenih trditvah v vlogi - list. št. 39 v spisu), da tožnikov delodajalec tožnika ni poučil o varnem delu.

15. Med pravdnima strankama ni bilo sporno in tudi sedaj ni sporno, da je tožnik stal znotraj t. i. nevarnega območja delovanja stroja, kot je to strokovno opredelil izvedenec. Toda tožena stranka ni trdila, da je tožnik sploh vedel, kaj je varno in kaj ne-varno delovno območje stroja. Tega (enega in drugega) je v tem sodnem postopku (in za nazaj) določil sodni izvedenec. Tožena stranka ni konkretno trdila, kako je potekal delovni proces in v katerih fazah tega procesa je bil tožnik lahko v bližini bagra (če je na žlico bagra privezoval mreže, je moral biti tam in celo v stiku z njim, zato zanj splošni napis na bagru „zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano“ (priloga A 16) ne more veljati) ter kdaj in kam bi se moral umakniti. Trdila ni niti, da bi se moral umakniti, npr. takrat, ko je bager žlico pričel dvigati. Seveda je povprečnemu človeku jasno, da od težkega, velikega in visečega tovora grozi nevarnost (in njemu/tretjemu velja tisto opozorilo, zapisano na bagru), vendar tožnik ni bil tretji, ki bi kar tako (pri)stopil k bagru in v ne-varno območje, temveč je moral biti tam, ker je za delodajalca in po njegovih navodilih opravljal delo. Da bi on navodila in varnostne ukrepe kakorkoli kršil, pa tožena stranka ni navedla. Celo več, izrecno je zapisala, da tožnik ni bil poučen, kako se delo varno opravlja, kar ob hkratnem navodilu, naj to delo opravlja, odgovornost za nezgodo v celoti prevali na delodajalca oziroma, konkretno, na toženo stranko, zato je izkustveno nesprejemljiv zaključek prvostopenjskega sodišča o tožnikovem prispevku k nastali škodi.

16. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik k nastanku škode ni prispeval in je zanjo polno (100 %) odgovoren zavarovanec tožene stranke.

O višini zahtevka

17. Odmera odškodnine za tožnikovo škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju po oceni pritožbenega ni v skladu z drugimi primeri iz sodne prakse. Obseg tožnikove škode je podrobno razviden iz 48. do 51. točke izpodbijane sodbe, ključni pa so naslednji podatki: tožnik je ob nezgodi utrpel razpočno rano na čelu, ki je potrebovala čiščenje, izrez mrtvine in šivanje, ter nestabilni zlom križnice in zlom stranskega odrastka ledvenega vretenca – utrpel je navpični zlom na obeh polovicah križnice, ki sicer ni bil premaknjen, zato ni terjal operativne oskrbe, se je pa zdravil neoperativno: dva meseca po nezgodi je ostal v Kliničnem centru, prve tri tedne je moral ležati, naslednja dva se je lahko posedal in pričel s transferjem na voziček, po nadaljnjem mesecu dni pa je lahko začel vstajati ob pomoči bergel in hodulje. Ker se zlom ni zacelil sam od sebe, se je po dveh letih razvila psevdoartroza, ki bi jo bilo sicer mogoče operativno odstraniti, vendar gre za zahteven operativni poseg, ki ne zagotavlja optimalnega rezultata, zato se tožnik zanj ni odločil. Tožnik je trpel hude telesne bolečine sedem dni, trajne srednje hude tri tedne, občasne srednje hude še štiri mesece, srednje hude do ene ure dnevno, pri obremenitvah šest mesecev, kasneje občasne do končanega zdravljenja. Trajne lahke je trpel tri mesece, občasne lahko ob obremenitvah do šest ur dnevno šest mesecev in lahke do ene ure dnevno dve leti.

18. Tožnik je vtoževal 14.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 10.000,00 EUR. Pritožbeno vztrajanje pri celotni višini odškodnine iz tega naslova je ob upoštevanju podobnih primerov(1) iz sodne prakse utemeljeno.

19. Utemeljeno tožnik vztraja tudi pri celotni odškodnini iz naslova strahu. Zahteval je 2.500,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 1.500,00 EUR. Izvedenec je potrdil intenziven sekundarni strah v trajanju dveh mesecev, ki se je kasneje zmanjševal, a je bilo tožnikovo duševno ravnovesje pomembno moteno v obdobju treh mesecev. Prav tako je sodišče štelo za dokazano, da se je tožnik ob samem dogodku zbal, ko je nanj silovito padel tovor železnih mrež. Ob takih ugotovitvah mu po oceni pritožbenega sodišča pripada vseh vtoževanih 2.500,00 EUR.

20. Utemeljena je tudi pritožbena zahteva po dvigu odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je vtoževal 34.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 15.000,00 EUR. V pritožbi tožnik vztraja še pri dodatnih 10.000,00 EUR (skupaj 25.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik zaradi tega, ker se ne more več ukvarjati s športom, duševno minimalno trpi, zato pritožbeno sodišče teh tožnikovih manjkov pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Pač pa pritožbeno sodišče sodi, da je odškodnine v višini 25.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti utemeljena že zaradi drugih okoliščin, ki so zaradi škodnega dogodka pomembno spremenile tožnikovo življenje.

21. Tožnik je bil ob nezgodi star 24 let. Od poškodbe dalje zmore normalno hojo le do 4 kilometre, dalj časa trajajoče hoje pa zaradi bolečin ne zmore. Prav tako ne zmore vztrajanja v prisilnih položajih, dvigovanja, prenašanja, potiskanja težjih bremen in dolgotrajnega neprekinjenega sedenja. Ker tako dela v gradbeništvu, ki jih je opravljal prej, kot dela avtoelektričarja, za kar je izšolan, terjajo vse zgoraj našteto, tožnik dela v polni meri ni sposoben opravljati. Tožnik je zato invalid III. kategorije, in sicer izključno zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka, in je zmožen samo za delo, ki se opravlja občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se ročno premešča bremena do največ 8 kilogramov in pri katerem se le občasno pripogiba. Tožnik je torej bistveno omejen pri opravljanju dela, ki ga je opravljal, in dela, za katerega je izšolan, poleg tega pa bo imel večje napore po dalj časa trajajoči vožnji v avtomobilu in pri vožnji s kolesom.

22. Gre za mladega fanta, ki je že v ranem obdobju svojega življenja postal bistveno prikrajšan, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pri opravljanju dela, ki ga je opravljal (gradbeništvo), in tudi tistega, za katerega je izšolan (avtoelektričar), kar utemeljuje višino odškodnine v znesku 25.000,00 EUR(2). Ob vseh ugotovitvah je nekorekten očitek sodišča prve stopnje, da tožnik v dveh letih ni naredil še nič, da bi svojo zaposljivost povečal. Tega mu pač ni mogoče očitati na način, da bi mu sodišče iz tega naslova „za kazen“, ker se ni prešolal, prisodilo nižjo odškodnino. Tožnikove trajne posledice in omejitve so objektivno dejstvo, ki ga je potrdil izvedenec. Gre za pomembno zmanjšanje delovnih in siceršnjih življenjskih zmožnosti, s katerimi bo glede na starost ob nezgodi in pričakovano življenjsko dobo moral živeti pol stoletja.

23. Skupaj je pritožbeno sodišče tožniku prisodilo 41.500,00 EUR oziroma 40,5 povprečne plače. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo je primerljiva z odškodninami, ki so jih sodišča priznala v primerljivih primerih(3).

24. Neutemeljeno pritožnik vztraja pri zvišanju odškodnine iz naslova tuje pomoči in postrežbe. Pritožbeno sodišče sprejema obseg in trajanje te pomoči, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, oprtih predvsem na ugotovitve izvedenca. Pritožnik tudi neutemeljeno vztraja pri višini 5,00 EUR na uro, saj sodna praksa tovrstno pomoč vrednoti po urni postavki 4,00 EUR ali manj(4).

Odločitev pritožbenega sodišča

25. Tožniku po odločitvi pritožbenega sodišča po temelju pripada 100 % vtoževane škode. Iz naslova telesnih bolečin je upravičen do 14.000,00 EUR, iz naslova strahu do 2.500,00 EUR, iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa do 25.000,00 EUR. Skupaj tožniku pripada 41.500,00 EUR. Ker mu je po pravnomočnem delu sodbe sodišča prve stopnje (iz naslova nepremoženjske škode) prisojeno že 13.250,00 EUR, mu je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP prisodilo še razliko v višini 28.250,00 EUR(5), zato je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu temu ustrezno spremenilo, z obrestmi vred (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

26. Tožnik je po odločitvi pritožbenega sodišča v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel po temelju 100 %, po višini pa 75 %, zato pritožbeno sodišče sodi, da mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašene stroške: 956,80 EUR nagrade za postopek, 883,20 EUR nagrade za narok, 20,00 EUR po tar. št. 6002, kar skupaj z 22 % DDV znaša 2.269,20 EUR. Plačila sodne takse za tožbo je bil oproščen, zato do povrnitve tega stroška ni upravičen.

27. Tudi v pritožbenem postopku je tožnik uspel praktično v celoti (uspel ni le glede zneska za tujo pomoč in postrežbo), zato mu je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti tudi te stroške, in sicer 628,80 EUR za sestavo pritožbe, kar skupaj z 22 % DDV znaša 767,13 EUR.

Op. št. (1): Glej odločitev VS RS II Ips 276/2000 s 13. 12. 2000, kjer je tožnik za podoben obseg poškodb, a manjši obseg bolečin iz tega naslova prejel kar 28 povprečnih plač. Primerjaj tudi zadevo II Ips 1003/2008 z dne 26. 3. 2009, kjer je Vrhovno sodišče ob primerljivem obsegu škode iz tega naslova delno ugodilo reviziji tožene stranke in tožniku prisodilo 16 povprečnih plač.

Op. št. (2): Pritožnik pravilno opozarja na razliko med pravico do invalidnine, ki je posledica telesne okvare, in pravico do nadomestila za invalidnost, ki se za razliko od prve ne všteva v odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Namen invalidnine je z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne, tj. nepremoženjske sfere zaradi telesne okvare (primerjaj VS RS II Ips s 5. 12. 2013), pri drugi pa gre za kritje materialne škode, ko je zavarovanec kot invalid III. kategorije prijavljen na zavodu za zaposlovanje in nima drugih dogodkov.

Op. št. (3): Primerjaj npr. II Ips 256/2006 s 23. 10. 2008, kjer je tožnik dobil 48 povprečnih plač, in II Ips 841/2006 z 12. 3. 2009, kjer je dobil 45 povprečnih plač.

Op. št. (4): Taka je enotna praksa sodna praksa, tudi najnovejša. Višja sodišča so tudi v letu 2015 v vseh primerih prisodila največ 4,00 EUR (npr. II Cp 884/2014 in II Cp 94/2015). Le dvakrat je bil prisojen višji znesek (enkrat 4,17 EUR v zadevi II Cp VSL 1668/2014 in enkrat 5,00 EUR v zadevi II Cp 653/2015, pri čemer se je v slednji zadevi pritožil le oškodovanec).

Op. št. (5): Od tega 13.250,00 kot posledica spremembe odločitve po temelju ter dodatnih 4.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, 1.000,00 EUR iz naslova strahu in 10.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti.