Jedro

Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju, ki je bila sklenjena v zvezi s pridobitvijo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika med drugim dogovorili tudi, da v primeru, če toženec v času po pridobitvi dovoljenja ne sklene delovnega razmerja s tožečo stranko, je dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Toženec ni dosegel planskih obveznosti, zato mu tožeča stranka ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Ker je tako prišlo prav do opisane situacije je nastopila dogovorjena obveznost toženca do vrnitve stroškov izobraževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 173526/2009 z dne 26. 11. 2009 vzdržalo v veljavi (v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj), odločilo, da mora toženec vrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 285,00 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da toženec sam krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep o izvršbi razveljavi in zahtevek tožeče stranke zavrne. V pritožbi navaja, da so v sklepu o izvršbi kot verodostojna listina navedeni stroški izobraževanja, vendar to ne predstavlja verodostojne listine po ZIZ, zato bi bilo potrebno takšen predlog za izvršbo zavreči. Tožeča stranka je šele v prvi pripravljalni vlogi kot verodostojno listino navedla izpisek iz konta terjatev, kar pa je prepozno, saj je potrebno verodostojno listino točno specificirati že v predlogu za izvršbo, v primeru ugovora pa lahko upnik predloži le listino, na katero se v predlogu sklicuje. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da toženec ni dosegel planskih obveznosti, ob čemer je tudi prekoračilo tožbene trditve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi smelo upoštevati nedoseganje plana le v obdobju od 3. 3. 2005 dalje, ne pa že od januarja 2005 dalje. Tožencu pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana le zaradi petih manjkajočih zavarovanj (sklenil je sedem zavarovanj, po pričakovanjih tožeče stranke pa bi jih moral skleniti dvanajst), zato pa mora sedaj kriti tudi stroške usposabljanja, čeprav ne po svoji krivdi. Mentorica je priznala, da z njim ni hodila na teren, prav tako pa je ni zanimalo, zakaj toženec ni uspel doseči plana. Toženec se je zelo trudil skleniti vsa manjkajoča zavarovanja, vendar mu to ni uspelo, tudi upoštevaje dejstvo, da je Bela krajina zelo revno področje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 22. člen ZDR, ki se nanaša na pogodbeno svobodo strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Zakon nikjer ne navaja „krivdnega“ razloga, da do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne pride. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo 6. člen pogodbe o izobraževanju, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Toženec je dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika pridobil že v decembru 2004, ko je opravil izpit, 16. 2. 2005 pa je sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Toženec je torej izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Temelj za ugoditev zahtevku ne predstavlja 190. člen OZ, s tem da je sodišče prve stopnje glede navedenega postavilo trditev, ki je v trditveni podlagi tožeče stranke ni bilo. S tem je tudi storilo bistveno kršitev določb postopka, kršen pa je tudi 22. člen Ustave RS (saj je s tem sodišče prve stopnje neutemeljeno dalo prednost eni od strank postopka). Po stališču toženca je sicer določba 6. člena pogodbe o izobraževanju nična (v podobnem primeru je tako razsodilo tudi VDSS opr. št. Pdp 931/2011). Dejansko stanje tudi ni pravilno ugotovljeno, saj bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, koliko je znašala mesečna norma polic, katere bi moral toženec skleniti ob podpisu pogodbe o izobraževanju, saj je bistveno, ali se je plan enostransko dvignil brez pristanka toženca. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzroka, zakaj toženec ni izpolnil pogodbenih določil iz pogodbe o izobraževanju. Prav tako se ni opredelilo do 5. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je določal, da je dolžna tožeča stranka tožencu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi tri dni pred iztekom stare, sicer je toženec prost obveznosti do nje. Tudi s tem je bil kršen 22. člen Ustave RS.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (toženec jih v pritožbi le pavšalno zatrjuje), dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka zoper toženca vložila predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, kateremu je sledil sklep o izvršbi, opr. št. VL 173526/2009 z dne 26. 11. 2009. Toženčevemu ugovoru zoper ta sklep je bilo ugodeno, saj je bil s sklepom opr. št. 3067 VL 173526/2009 sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj, zadeva pa odstopljena Okrajnemu sodišču v Črnomlju, ki bo odločalo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku. Okrajno sodišče v Črnomlju je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, po prejemu dopolnitve tožbe, po prejemu odgovora na tožbo in po ugovoru toženca, da je za rešitev tega spora pristojno delovno sodišče, pa se je Okrajno sodišče v Črnomlju izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti opr. št. P 21/2010 z dne 31. 5. 2010 zadevo odstopilo v pristojno reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, zunanji oddelek v Novem mestu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb toženca, prič A.A. in A.B. ter na podlagi vpogleda v kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložilli obe stranki, ugotovilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja v vtoževani višini 1.591,99 EUR, kot se je to s tožečo stranko dogovoril v pogodbi o izobraževanju z dne 19. 10. 2004 (A2), ki je bila sklenjena v zvezi z pridobitvijo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika. V 1. členu te pogodbe so bile dogovorjene obveznosti toženca po tej pogodbi (udeležba na pripravljalnem izobraževalnem seminarju, oprava preizkusa strokovnih znanj za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja pri Slovenskem zavarovalnem združenju in pridobitev dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja pri Agenciji za zavarovalni nadzor), tožeča stranka pa se je zavezala za organizacijo pripravljalnega izobraževalnega seminarja in za kritje stroškov v zvezi z udeležbo tožnika na pripravljalnem seminarju, v zvezi z preizkusom strokovnih znanj in v zvezi z pridobitvijo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja v višini, kot to izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju. V 5. oziroma 6. členu te pogodbe sta se stranki med drugim dogovorili tudi, da v primeru, če toženec v času po pridobitvi dovoljenja ne sklene delovnega razmerja s tožečo stranko, ker mu ta zaradi nedoseganja planskih obvez ni ponudila nadaljnje sklenitve delovnega razmerja, je toženec dolžan povrniti stroške pripravljalnega seminarja, stroške opravljanja preizkusa in morebitne stroške za pridobitev dovoljenja za opravljanje poslov za zavarovalnega zastopanja pri Agenciji za zavarovalni nadzor. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prišlo v sporni zadevi prav do zgoraj opisane situacije in da je zato nastopila obveznost toženca (ki je bila izrecno in nedvoumno dogovorjena v pogodbi o izobraževanju), da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja, ki so predmet tega individualnega delovnega spora, s tem da je toženec po višini stroškom zgolj pavšalno ugovarjal, tožeča stranka pa jih je dokazala s pogodbo o izobraževanju, preglednico, listami prisotnosti udeležencev na seminarju, računi (A3-A8, A11, A12, ...) in izpovedbo strokovne sodelavke za razvoj kadrov A.A.. Ob upoštevanju tega je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške.

Toženec v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo zato, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, čeprav je toženec v izvršbi zoper sklep o izvršbi ugovarjal, da stroški izobraževanja niso predstavljali verodostojne listine. Toženčevemu ugovoru je bilo namreč v postopku izvršbe ugodeno, sklep o izvršbi je bil razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in določen izvršitelj, postopek pa je bil nato na podlagi člena 62/2 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) najprej nadaljevan kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, nato pa je bila zadeva (na izrecni ugovor toženca) odstopljena v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču. Ker je tožeča stranka izpisek iz konta terjatev vložila v spis s pripravljalno vlogo z dne 20. 4. 2010, s katero je na podlagi sklepa o dopolnitvi tožbe opr. št. P 21/2010 z dne 14. 4. 2010 dopolnila tožbo v obsegu, kot je to v citiranem sklepu zahtevalo Okrajno sodišče v Črnomlju, s predložitvijo tega dokaza ni bila prepozna, kot to v pritožbi zmotno navaja toženec.

Glede na izvedene dokaze (izpovedbi priče A.B. in tožnika, A15, A16) je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da toženec v obdobju od 3. 3. 2005 dalje ni dosegal plana. S tem, ko je sodišče prve stopnje ob dokazni oceni listine A16 (preglednica doseganja plana toženca) zaključilo, da toženec že od januarja 2005 dalje ni dosegel plana, je zares prekoračilo tožbene trditve tožeče stranke. Kljub temu pa izpodbijana sodba iz tega razloga ni nezakonita, saj je iz ugotovitve sodišča prve stopnje razbrati, da toženec ni dosegel plana niti za marec 2005 niti za april 2005, kar izhaja tudi iz priloge A16. V zvezi s tem je sicer neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje toženca, da plana ni mogel doseči tudi zato, ker je Bela krajina revno področje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno (izpovedba A.B.), da so lahko zavarovalni zastopniki sklepali zavarovanja po vsej Sloveniji in niso bili vezani na posamezno regijo. Poleg tega pa predstavlja ta pritožbena trditev toženca tudi pritožbeno novoto (člen 337/1 ZPP), saj toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev, iz katerih bi izhajali razlogi za nedoseganje plana.

Toženec v pritožbi tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo 22. člena ZDR, ki se nanaša na pogodbeno svobodo strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sklepanje pogodb o zaposlitvi (tudi pogodb o zaposlitvi za določen čas) je (upoštevaje zakonske prepovedi) v prosti odločitvi delodajalca, s katerim od kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Z ozirom na navedeno določbo tožeči stranki ni mogoče očitati kršitve 22. člena ZDR, ker s tožencem ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi zato, ker ta v času zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi ni dosegel plana. Z ozirom na ugotovitev, da toženec ni dosegel plana, so neutemeljene tudi njegove pritožbene navedbe, da je izpolnjeval svoje obveznosti po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Izpolnjevanje obveznosti po prejšnjih pogodbah o zaposlitvi za določen čas pa za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke v tem individualnem delovnem sporu ni odločilnega pomena (v tej smeri sicer ni bilo podanih niti trditev strank niti predlaganih dokazov).

Dejstvo, da je bila pogodba o izobraževanju sklenjena pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, ne pomeni, da je s tem toženec izpolnil svoje pogodbene obveznosti in da 6. člen pogodbe o izobraževanju iz tega razloga ne more biti temelj za sporno terjatev, kot to zatrjuje toženec v pritožbi. Bistven je namreč datum pridobitve dovoljenja za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, to dovoljenje pa je toženec pridobil z odločbo z dne 14. 3. 2005, torej po sklenitvi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas (B4, B10). S tem, ko se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi na 190. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ni odločilo izven trditvene podlage tožeče stranke, kot to toženec zatrjuje v pritožbi. Uporaba določene zakonske norme je vprašanje uporabe materialnega prava, tožeči stranki pa niti v tožbi, niti kasneje ni bilo potrebno navajati pravnih podlag, na podlagi katerih se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti, iz katere pravne podlage bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Pravilno pravno normo mora sodišče upoštevati tudi v primeru, če stranka pravne norme sploh ne navaja ali tudi če navede napačno, saj na pravno podlago, ki jo zatrjuje stranka, ni vezano. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se toženec v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na ničnost pogodbe o izobraževanju, saj ta ne nasprotuje niti Ustavi RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) niti prisilnim predpisom ali moralnim načelom (člen 86/1 OZ). V zvezi s tem toženec neutemeljeno opozarja na sodbo VDSS opr. št. Pdp 931/2011, v kateri se je pritožbeno sodišče opredeljevalo do vprašanja ničnosti določb pogodbe o izobraževanju, ki je toženca zavezovala, da ostane zaposlen pri tožeči stranki še 5 let po opravljenem izpitu za nepremičninskega posrednika oziroma da v nasprotnem primeru povrne stroške izobraževanja. V tem individualnem delovnem sporu namreč tožbeni zahtevek tožeče stranke ni temeljil na tem, da toženec določeno obdobje po opravljenem izpitu oziroma po pridobitvi dovoljenja ni ostal zaposlen pri tožeči stranki. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vzroki za njegovo nedoseganje plana. Sodišče prve stopnje je do svojih ugotovitev prišlo tudi na podlagi vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec (poleg tega, da je izvedlo praktično tudi vse dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka). Te dokaze je po stališču pritožbenega sodišča pravilno dokazno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da toženec v spornem obdobju plana dejansko ni dosegel. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal nikakršnih navedb glede razlogov, zaradi katerih tega plana ni dosegel, kot tudi ne navedb glede enostranskega dviga plana (kar zatrjuje v pritožbi), zato je potrebno te pritožbene trditve šteti za neupoštevne pritožbene novote (člen 337/1 ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženca, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke odločiti upoštevaje 5. člen pogodbe o zaposlitvi, saj je bila v citiranem členu dogovorjena njegova obveznost za sklenitev ponujene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in posledica morebitne odklonitve podpisa takšne pogodbe. Ta določba pogodbe o zaposlitvi pa tudi po stališču pritožbenega sodišča nima nikakršnega vpliva na toženčevo obveznost, da tožeči stranki povrne stroške izobraževanja. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek toženca o kršitvi 22. člena Ustave RS, ker naj bi sodišče prve stopnje tožencu kršilo načelo enakega varstva pravic zaradi sklicevanja na 190. člen OZ kot tudi zato, ker se ni izrecno opredelilo do 5. člena pogodbe o zaposlitvi. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 190. člen OZ ne pomeni nikakršne kršitve načela enakega varstva pravic, prav tako pa tudi ne dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredeljevalo do uporabe 5. člena pogodbe o zaposlitvi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora.