Jedro

Organ druge stopnje bi moral pri reševanju pritožbe rešiti nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe ali sklepa organa prve stopnje v smislu 3. odst. 240. čl. ali 1. odst. 242. čl. ZUP.

Osebe, ki niso bile stranke v upravnem (parcelacijskem) postopku, niso legitimirane za vložitev predloga za izrek ničnosti odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odločba Republiške geodetske uprave z dne 10.8.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep Geodetske uprave z dne 12.1.1993, s katero je ta kot organ prve stopnje zavrgla predlog tožnikov za odpravo pomot in predlog za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 21.12.1977 iz razloga, ker ta ne vsebuje očitne napake niti niso podani ničnostni razlogi iz 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Nepravilnosti, ki jih navaja tožnik, bi kvečjemu lahko bile razlog za izpodbijanje odločbe organa prve stopnje v pritožbenem postopku. Zahtevku tožnika o popravi očitne pomote v odločbi štev. 36/78 pa tožena stranka ni mogla ugoditi. Podatki o površinah parcel štev. 3354/1, 3355/3 in 3355/1, navedeni v odločbi, so povsem usklajeni z delilnim načrtom kot tudi z navedbo površin v kupoprodajnih pogodbah. Torej ne gre za očitno pomoto v smislu 219. člena ZUP. Skica izmere je le delovni pripomoček geodetu. Bistvo problema ni v večji ali manjši površini parcele, temveč v ureditvi meje med parcelama, ki je očitno postala naknadno sporna. Tožena stranka je sicer opazila določene pomanjkljivosti, ki pa jih sedaj zaradi poteka pritožbenega roka in zaradi določitve meje po sodišču ne more upoštevati. Predvsem ostane nerazčiščeno ugotavljanje novih nastalih mej s parcelacijo. V spisu je izkazan en postopek razdelitve dveh parcel na tri parcele ter ustanovitev in zamejničenje novih parcelnih mej z zapisnikom z dne 17.12.1977. To potrjuje domnevo, da je prodajalec na terenu pokazal nove meje, ki naj bi bile v bodoče posestne meje. Vprašljiv postaja pri tem prikaz dvojne meje med parcelama štev. 3355/1 in 3355/3 v skici izmere. Če naj bi bilo to opravičilo za pogojno delitev, kot to pojasnjuje sodni izvedenec, potem bi dvojni prikaz posestne meje moral obstojati tudi med parcelo štev. 3355/3 in 3354/1 iste k.o. (dve parceli na tri enake dele). Skica izmere je v elaboratu izrisana in izpisana s svinčnikom, kar omogoča naknadne popravke, brisanje in dorisovanje.

Tožnika navajata, da stališče tožene stranke, da zaradi poteka pritožbenega postopka in ker sodišče določa posestno mejo, ne more več upoštevati določenih pomanjkljivosti, ki jih sicer tudi tožena stranka sama ugotavlja, ni pravilno. V obrazložitvi je na prvem mestu navedeno, da ostane nerazčiščeno ugotavljanje novo nastalih mej s parcelacijo. Zato je vprašljiv prikaz dvojne meje med parcelama štev. 3355/1 in 3355/3. Možno je dvoje: ali je prišlo do pomote pri izdelavi izpodbijane odločbe ali pa je bila le ta izdana brez zahteve stranke. Očitna pomota bi bila v tem, da so v izpodbijani odločbi napačno navedene površine novih parcel, saj bi glede na vkopana mejnika v mejnem ugotovitvenem postopku (v mejnih točkah, ki jih zatrjuje tožeča stranka), morala parcela štev. 3354/1 meriti ca. 25 m2 več. To napako pa je geometer skušal odpraviti na zgrešen način šele leta 1991, saj je iz skice izmere razvidno, da je prišlo do dorisovanja in brisanja. V pritožbenem postopku je tožeča stranka predložila mapne kopije od leta 1979 do 1991, iz katerih je razvidno, da je GU upoštevala mejni točki, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Pri dorisovanju pa ni bil uspešen, saj se na novo zarisana črta ne ujema s kvadraturo iz izpodbijane odločbe. Torej do leta 1991 je v mapnih kopijah vrisana severna meja po črtkani črti (rdeča 0,1) iz skice izmere - originalnega fronta parcelacije z dne 17.12.1977, nikakor pa ne po polni rdeči črti, ki je bila očitno kasneje uvrščena in vrisana v skico izmere po metodi abcirnega domerjanja (kontinuirano merjenje), pri čemer je bila prvotna rdeča črta na grobo in očitno z brisanjem spremenjena v črtkano. V tem primeru je utemeljen predlog za popravo odločbe. V nasprotnem primeru pa je utemeljen predlog za ničnost odločbe po 267. členu. Postopek parcelacije je bil izveden v nasprotju s 14. členom zakona o zemljiškem katastru. Za južni mejni točki postopek sploh ni bil izveden, saj na teh dveh točkah mejnika sploh nista bila postavljena. Torej ni bilo ne zahteve ne privolitve lastnika (4. točka 267. člena ZUP), poleg tega pa postopka sploh ni bilo. Te navedbe drže v celoti, saj so mejaši živeli v slogi in priznavali vkopana mejnika na severnih točkah. Tožnika predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter še pojasnjuje: Spor je nastal, ko je bilo potrebno po katastrskih podatkih ponovno vzpostaviti zaradi gradbenih del odstranjeni mejnik med parcelama štev. 3355/1 in 3355/3. Temeljno sodišče je določilo mejo na podlagi katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov (priloga 10, 11). Tožeča stranka je zatem zahtevala od geodetskega organa spremembo katastrskih podatkov s predlogom za odpravo pomot. Predlogu ni bilo mogoče ustreči, ker je sporno mejo določilo sodišče. Na zahtevo tožeče stranke je tožena stranka ugotovila določene nejasnosti in pomanjkljivosti ter da meje ponovno ne more ugotavljati in spreminjati. Trditev tožeče stranke, da je geodetski organ večkrat popravljal grafične priloge in izdajal različne mapne kopije, ni izkazana. Primerjava posameznih kopij ne kaže na odstopanja.

Izpodbijano odločbo je sodišče odpravilo iz drugih razlogov, ne pa iz tistih, ki jih uveljavljata tožnika.

Organ druge stopnje zavrne pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo (ali sklepom) pravilen, da je upravni akt na zakonu utemeljen, pritožba pa neutemeljena, ali kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bile take, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari, - ali, če organ druge stopnje spozna, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, vendar pa iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi. V tem primeru navede v svoji odločbi te razloge (240. člen zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

Sodišče po podatkih spisov ugotavlja, da je tožena stranka pri oceni zakonitosti sklepa organa prve stopnje prezrla, da je organ prve stopnje vlogo tožnikov zavrgel, v obrazložitvi sklepa pa je navajal razloge za neutemeljenost zahteve, iz česar sledi sklep, da sta izrek in obrazložitev v pritožbenem postopku izpodbijanega sklepa v medsebojnem nasprotju. Tožena stranka navedene kršitve pravil postopka (209. člen ZUP) ni odpravila ne v smislu 3. odstavka 240. člena, ne 1. odstavka 242. člena ZUP.

Tožnika sta s svojo vlogo pri organu prve stopnje zahtevala odpravo pisne pomote, podrejeno pa, da organ prve stopnje odločbo o parcelaciji z dne 21.12.1977 izreče za nično v smislu določil 267. člena ZUP. Iz v pritožbenem postopku izpodbijanega sklepa ni razvidna pravna podlaga za zavrženje vloge (npr. po 2. odst. 125. člena ZUP). Če je že glede na obrazložitev sklepa organ prve stopnje tožnikoma priznal položaj stranke v postopku po 219. členom ali 268. členom v zvezi z 267. členom ZUP, njunega predloga ne bi smel zavreči. Ker je pritožbo zoper sklep prve stopnje tožena stranka zavrnila, ne da bi navedla podlago in razloge za zavrženje vloge, je tudi tožena stranka kršila pravila postopka, saj s tem nasprotja med izrekom in obrazložitvijo v aktu prve stopnje ni odpravila, kot bi morala skladno z določbo 1. odstavka 242. člena ZUP.

Po podatkih spisov sta tožnika z vlogo, ki jo je organ prve stopnje zavrgel, med drugim predlagala, da se iz razloga 4. točke 267. člena ZUP izreče za nično odločba organa prve stopnje z dne 21.12.1977. Vendar pa je iz te odločbe razvidno, da je bila izdana na podlagi 2. odstavka 30. člena zakona o zemljiškem katastru (ZZK, uradni list SRS štev. 16/74) na zahtevo S.C., takratnega lastnika parcel štev. 3354/1 in štev. 3355/1, vpisanih v vložku štev. 1836 zaradi delitve na tri nove parcele štev. 3354/1, 3355/3 in 3355/1, vse tri nove izmere. Iz spisov je razvidno, da sta tožnika novo nastalo parcela štev. 3355/1 iste k.o. pridobila na podlagi kupne pogodbe, sklenjene s prej navedenim lastnikom dne 6.6.1978. Tožnika torej nista bila stranki v navedenem parcelacijskem postopku. Zato tudi ne moreta kot stranki uveljavljati ničnostnega razloga iz 4. točke 267. člena ZUP.

Ker torej v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki ga je sodišče, enako kot zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I).