Jedro

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je prišlo do prenosa pretežnega dela podjetja in da tožena stranka (kot delodajalec prevzemnik) na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovarja za prenosnikove dolgove do delavcev, torej tudi za dolg, ki ga je imel prenosnik A. d.o.o. do tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011, jubilejno nagrado za 10 let dela in pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska regresa za letni dopust v višini 748,10 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, plačati jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila, plačati pogodbeno kazen v višini 3.044,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2013 dalje do plačila in obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter tožniku povrniti stroške postopka v višini 724,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (vse točka I izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je nesporno, da je na podlagi pravnomočne sodne odločbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 43/2012 dolžna A. d.o.o. tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2011, jubilejno nagrado in pogodbeno kazen (zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja). Nad to družbo je bil uveden stečajni postopek. ZDR v četrtem odstavku 73. člena določa, da je delodajalec solidarno odgovoren za terjatve, če pride do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tožena stranka navaja, da v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe delodajalca, ki bi bila posledica pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, zato na toženo stranko niso prešle pogodbene ali druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci pri družbi A. d.o.o. Prav tako na toženo stranko ni prešla kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, zato za dolgove družbe A. d.o.o. tožena stranka ne odgovarja solidarno. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da je prišlo do prenosa podjetja iz prvega odstavka 73. člena ZDR, kar naj bi bilo skladno z Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov, v zvezi s 1. členom ZDR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenosa gospodarske enote. Iz pojasnil k izkazu družbe A. d.o.o. in iz dejavnosti tožene stranke sicer res izhaja, da sta se obe družbi ukvarjali s trgovino na debelo, s pisarniškimi stroji in opremo ter popravilom in vzdrževanjem pisarniških, računskih in fotokopirnih strojev, vendar iz dokazov ne izhaja, da bi na toženo stranko prešla večina opredmetenih osnovnih sredstev, vključno z opremo, dano v najem. Tožena stranka je imela že od začetka poslovanja registrirano enako dejavnost kot A. d.o.o. Z ničemer ni prevzela oziroma razširila dejavnosti, ki naj bi jo prevzela od A. d.o.o. Napačno je tudi dokazno ocenjena izpoved direktorja tožene stranke B.B., da so se nekateri delavci prezaposlili iz družbe A. d.o.o. k toženi stranki. Direktor je pojasnil, da je le nekaj delavcev sklenilo pogodbo pri toženi stranki, in sicer 6 ali 7 od 55 delavcev, ki so bili zaposlenih pri A. d.o.o. Sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, zakaj ne verjame direktorju, da je tožena stranka odkupila le nekatere posle in nekatere stroje in da je zaposlila le manjši del delavcev. Tožnik ni dokazal prenosa posameznih strojev in osnovnih sredstev, obvestilo poslovnim partnerjem z dne 1. 12. 2012 pa ne more biti ustrezen dokaz o prenosu podjetja in hkrati obveznosti na toženo stranko. Izpoved priče C.C., da je pri toženi stranki opravljal enako delo, v istih prostorih in na enak način, kot prej pri A. d.o.o., ne dokazuje pravnega prenosa podjetja. Podatki o odstopu terjatev, predlogi za medsebojno kompenzacijo, kontna kartica, pogodba o kratkoročnem posojilu, kar vse je priložila tožena stranka, pa konkretno izkazuje, katera osnovna sredstva in in katere posle je tožena stranka prevzela, ta prevzem pa ne zadostuje terminu del podjetja oziroma celota podjetja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do listin, ki jih je predložila tožena stranka (pogodbe o odstopu terjatev, predlogi za medsebojno kompenzacijo, kontna kartica, pogodba o kratkoročnem posojilu), in iz katerih izhaja, da ni prišlo do prenosa dela podjetja oziroma celote. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter pojasnilo, zakaj šteje, da je med družbo A. d.o.o. in toženo stranko prišlo do prenosa pretežnega dela podjetja, zaradi česar tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) solidarno odgovarja za prenosnikove dolgove. Listine, na katere se sklicuje tožena stranka, v ničemer ne vplivajo na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedi direktorja tožene stranke, da je tožena stranka odkupila le nekatere posle in nekatere stroje in zaposlila manjši del delavcev. Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Terjatve, ki jih tožnik uveljavlja v tem postopku zoper toženo stranko, je pred tem že uveljavljal v individualnem delovnem sporu zoper družbo A. d.o.o., pri kateri je bil zaposlen do leta 2011, ko mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo dne 14. 1. 2011 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V sodnem postopku mu je bilo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi priznano delovno razmerje do odločitve sodišča dne 15. 9. 2011, saj tožnik ni želel nadaljevanja delovnega razmerja. Delovno sodišče v Kopru je s sodbo opr. št. Pd 43//2012 z dne 6. 3. 2013 (A4) pravnomočno razsodilo, da je družba A. d.o.o. dolžna tožniku od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 748,10 EUR za tožnika obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, plačati jubilejno nagrado v višini 460,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2012 dalje do plačila in tožniku plačati tudi pogodbeno kazen v višini 3.044,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2013 dalje do plačila in obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine.

Glede regresa za letni dopust za leto 2011 je sodišče v pravnomočno zaključeni zadevi ugotovilo, da tožniku za leto 2011 pripada regres za letni dopust po 131. členu ZDR, saj je bil v tem letu nepretrgoma zaposlen pri A. d.o.o. več kot šest mesecev in pridobil pravico do letnega dopusta v smislu določbe 161. člena ZDR. Tožniku je bil pravilno prisojen bruto znesek regresa za letni dopust v višini 748,10 EUR, kolikor je v letu 2011 znašal znesek minimalne plače (Uradni list RS, št. 3/2011), saj je v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožniku, ki je bil pri A. d.o.o. neprekinjeno zaposlen več kot 10 let, je bila prisojena jubilejna nagrada v višini 460,00 EUR po določbi 2. točke 81. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine (Uradni list RS, št. 111/2006 s spremembami), ki določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za posamezni delovni jubilej za 10, 20 in 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in se mu izplača v roku enega meseca po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do jubilejne nagrade. Višina jubilejne nagrade je prisojena v skladu z 2. točko petega odstavka Tarifne priloge k navedeni kolektivni pogodbi. Po določbi prvega odstavka 25. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine je v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ugotovljena s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačati pogodbeno kazen v znesku najmanj treh povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je povprečna neto plača tožnika v zadnjih treh mesecih dela znašala 1.014,79 EUR, tri neto povprečne plače pa 3.044,37 EUR.

Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija pravilnosti višine in temelja prisojenih zneskov v sporu, v katerem je bilo pravnomočno odločeno o terjatvi tožnika do A. d.o.o. Ker pa so identični zneski tudi predmet odločitve v tej zadevi, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preverilo pravilnost uporabe materialnega prava glede odločitve o prisojenih zneskih ter pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, zato je za pritožbeno odločitev o zadevi je bistveno vprašanje, ali tožena stranka za dolg A. d.o.o. do tožnika solidarno odgovarja.

Prvi odstavek 73. člena ZDR določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba A. d.o.o. dne 31. 12. 2012 večino opredmetenih osnovnih sredstev, vključno z opremo dano v najem, prodala toženi stranki, kar je ugotovilo na podlagi pojasnila k izkazom družbe A. d.o.o (A2). Kot izhaja iz pojasnila, je tožena stranka od družbe A. d.o.o. kupila tudi večji del zalog in s 1. 1. 2013 prezaposlila večino delavcev. Navedbe v pritožbi, da naj bi tožena stranka odkupila le nekatere posle in nekatere stroje, so torej protispisne in zato povsem neutemeljene. Sodišče prve stopnje je nadalje svojo odločitev pravilno oprlo tudi na obvestilo A. d.o.o. (A1), iz katerega izhaja, da je družba A. d.o.o. svojo dejavnost in poslovanje odstopila oziroma prenesla na toženo stranko z dnem 1. 12. 2012. Ker je obvestilo A. d.o.o. podpisal B.B., ki je tudi direktor tožene stranke, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njegovi izpovedbi, da so bili na toženo stranko preneseni le nekateri posli, ki jih niti ni znal količinsko opredeliti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo direktorjevo izpoved, da je bila prezaposlena polovica delavcev, pri čemer je upoštevalo, da so nekateri delavci odprli samostojno dejavnost (kar posledično pomeni, da tožena stranka z njimi ni sklepala pogodb o zaposlitvi, delo pa so še vedno opravljali na enak način) in da A. d.o.o. po 1. 1. 2013 praktično ni več opravljal dejavnost. Glede na tako ugotovljena odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedi priče C.C., podani v zadevi opr. št. Pd 174/2013, da je kot serviser - specialist po 1. 1. 2013 pri toženi stranki opravljal enako delo, v istih prostorih, na enak način in z istimi ljudmi. Zaradi navedenega tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je prišlo do prenosa pretežnega dela podjetja in da tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR solidarno odgovarja za prenosnikove dolgove do delavcev, torej tudi za dolg, ki ga je imel prenosnik A. d.o.o. do tožnika iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011, jubilejno nagrado za 10 let dela in pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, v višini, kot je obrazložena zgoraj za vsako posamezno terjatev.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).