Jedro

Ob dokazanem utemeljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in dejstvu, da je bila tožnici sočasno ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, sodišče utemeljeno ni upoštevalo tožničinih trditev, da naj bi bila sporna odpoved posledica diskriminacije, oziroma je utemeljeno zaključila, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga, ki bi pomenil kršitev prepovedi diskriminacije.

Izrek

Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike plače iz naslova znižanja stimulacij in glede odločitve o stroških postopka se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev oziroma ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s ponudbo sklenitve nove pogodbe za ustrezno zaposlitev (katero je tožnica sprejela), ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 3. 2. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za razveljavitev nove pogodbe o zaposlitvi in za plačilo razlike plače v skupnem znesku 15.588,26 EUR in 851,08 EUR, ki ga je tožnica uveljavljala delno tudi iz naslova neupravičeno znižanih stimulacij od meseca septembra 2007 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je bil zaradi reorganizacije pri toženi stranki, v okviru katere je poleg drugih sprememb vodstvenih delovnih mest prišlo tudi do ukinitve tožničinega delovnega mesta direktorice sektorja skupnih strokovnih služb, podan utemeljen poslovni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto. Hkrati je soglašalo, da tožnica zaradi sprememb plačila stimulacij v spornem obdobju ni bila nezakonito prikrajšana, saj se je glede na spremenjene rezultate poslovanja izplačilo stimulacij podobno spreminjalo tudi drugim delavcem.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na njeni strani ni nikakršnih razlogov, ki bi utemeljevali zavrnitev njenih zahtevkov. Izraža razočaranje nad odločitvijo sodišča in sodišču očita poenostavljanje sporne zadeve ter nejasnost in kontradiktornost razlogov sodbe, oziroma nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Navaja, da nižji sodišči nista izvedli cele vrste dokazov, predlaganih z njene strani, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, da je pri toženi stranki marsikaj narobe. Dejansko je šlo pri toženi stranki zgolj za kozmetične spremembe, saj so bile na novem delovnem mestu vodje kadrovsko-pravne službe predvidene vsebinsko identične naloge, kot jih je izvajala tožeča stranka. Sporna odpoved je bila tako posledica šikaniranja in klasičnega mobinga s strani nadrejene direktorice, glede česar sta si sodišči „zatiskali oči“. Dejstvo je, da je predhodni direktor sektorja proizvodnje brez realne potrebe na škodo tožnice prevzel le del poslov splošne službe, preostala dela pa so ostala v kadrovski službi. Taka organizacija tudi ni bila racionalna, saj je tožena stranka namesto tožnice zaposlila dva vodja služb, oziroma je prej enotni sektor razpadel na tri dele. Navaja, da je bila pri plači v največji meri prikrajšana zaradi sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prereka tudi utemeljenost razlogov za znižanje stimulacije, saj naj bi tudi do tega prišlo zaradi šikaniranja, posebej ker je starejša delavka. Graja tudi odločitev o stroških postopka.

4. V odgovor na revizijo tožena stranka prereka utemeljenost revizijskih navedb in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožničin zahtevek za plačilo razlike plače iz naslova stimulacije ima samostojno pravno podlago in ni sestavni del spora oziroma ni odvisen od odločitve v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem delu gre za premoženjski delovni spor, katerega vrednost ne dosega meje za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, v zvezi s 1. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Ker glede tega dela tožbenega zahtevka revizija tudi ni bila dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP), jo je sodišče na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. Enako je ravnalo tudi glede dela revizije, v katerem tožeča stranka napada odločitev o stroških postopka, saj gre za odločitev o stranski terjatvi, glede katere revizija že na podlagi določb 39. člena ZPP ni dovoljena.

8. Ob ugotovitvah, da je prišlo pri toženi stranki v letu 2008 in v začetku leta 2009 do organizacijskih sprememb, v okviru katerih je bil ukinjen prejšnji splošni sektor in da to ni bila edina organizacijska sprememba, je sodišče v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici utemeljeno zavrnilo z njene strani dodatno predlagano zaslišanje prič. Ob teh ugotovitvah glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu direktorice splošnega sektorja dodatno izvajanje dokazov ni bilo potrebno in je imelo sodišče podlago za zavrnitev preostalih dokaznih predlogov v določbah 287. člena ZPP, na podlagi katerih lahko sodišče s sklepom zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev.

9. Sodbi nižjih sodišč glede sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista nejasni. Njuni nosilni razlogi niso v medsebojnem nasprotju in ne nasprotujejo listinam v spisu. Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Glede na ukinitev splošnega sektorja in drugačno organizacijo splošne, kadrovske in pravne službe pri toženi stranki je sodišče utemeljeno ugotovilo, da so prenehale potrebe po opravljanju dela direktorice splošnega sektorja, za katera je imela pogodba o zaposlitvi sklenjeno tožnica. Po ugotovitvah sodišča je šlo za realno organizacijsko spremembo v okviru sicer izvedenih sprememb notranje organizacijske strukture tožene stranke.

11. Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

12. Upoštevaje navedeno opredelitev poslovnega razloga sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob gornjih ugotovitvah presodilo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja splošnega sektorja utemeljeno odpovedana iz poslovnega razloga, saj ob ukinitvi tega delovnega mesta pogojev za nadaljevanje dela po tožničini pogodbi o zaposlitvi več ni bilo. Pri tem tožničino subjektivno mnenje o nepotrebnosti takih organizacijskih sprememb ne more biti upoštevno, saj je za vodenje in notranjo organizacijo delovnih procesov zadolžena uprava tožene stranke, ki je po ugotovitvah sodišča pri tem tudi ustrezno sodelovala s svetom delavcev in sindikatom tožene stranke. Ob dokazanem utemeljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in dejstvu, da je bila tožnici sočasno ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, sodišče utemeljeno ni upoštevalo tožničinih trditev, da naj bi bila sporna odpoved posledica diskriminacije, oziroma je utemeljeno zaključila, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga, ki bi pomenil kršitev prepovedi diskriminacije.

13. Glede na navedeno v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in s tem povezanih zahtevkov revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP v tem delu revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.