Jedro

Predmet revizijskega preizkusa je lahko le tisti del spora, o katerem je prej na podlagi vložene pritožbe s pravnomočno sodbo odločilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na prva dva tožnika, zavrže. Reviziji se v delu, ki se nanaša na tretjo tožnico, delno ugodi in se ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje glede odškodnine tretji tožnici tako spremeni, da je tožena stranka dolžna A. A. poleg zneska 59,40 € in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, plačati še znesek 3.817,96 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2003 dalje do plačila.

Odločitev o stroških postopka se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.146 € stroškov prvostopenjskega postopka, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 22,42 € stroškov pritožbenega postopka, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka je dolžna tretji tožnici povrniti 349,4 € stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tako prvi tožnici kot drugemu tožniku plačati zgolj zakonske zamudne obresti od zneska 11.684,19 €, in sicer od 16. 10. 2003 dalje do plačila, tretji tožnici pa je dolžna plačati 10.848,29 € odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od različnih datumov. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov vseh tožnikov.

2. Pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega sodišča je vložila le tožena stranka. Sodišče druge stopnje ji je delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu tako spremenilo, da je vsakemu od prvih dveh tožnikov prisodilo odškodnino v višini 1.817,72 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2003 dalje, tretji tožnici pa je odškodnino znižalo na vsega 59,40 € z zakonskimi obrestmi od 21. 12. 2002 dalje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Spremenilo je tudi odločbo o stroških postopka ter tožnike zavezalo k povrnitvi pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Revizijsko sodišče je s sklepom II Dor 39/2009 z dne 15. 7. 2009 delno ugodilo predlogu tožnikov za dopustitev revizije in revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča dopustilo v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o obsegu pravičnih denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo tožnikov.

4. V reviziji zoper pravnomočno sodbo tožniki zatrjujejo, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in da je neupravičeno zavrnilo zahtevek tretje tožnice iz naslova premoženjske škode. V zvezi z vprašanjem višine pravnomočno prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo menijo, da so odškodnine prenizko odmerjene. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo predstavljajo sodbe v zadevah II Ips 1022/2007, II Ips 456/2006 in II Ips 399/2006, bi morala odškodnina vsakemu izmed tožnikov znašati približno 20 povprečnih mesečnih neto plač, t.j. približno 18.000 €. Glede na višino postavljenih tožbenih zahtevkov, še trdijo, bi to moralo pomeniti ugoditev zahtevkom v celoti.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija v delu, ki se nanaša na prva dva tožnika, ni dovoljena, v delu, ki se nanaša na tretjo tožnico, pa je delno utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da sta prva tožnica in drugi tožnik upravičena le do zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.684,19 € (kolikor naj bi znašala odmera pravičnega zadoščenja zanju), medtem ko jima od zahtevanih odškodnin za nepremoženjsko škodo ni prisodilo ničesar (menilo je, da sta bili ti v celoti poplačani z odškodninskimi akontacijami). Ker se nobeden od njiju zoper takšno odločitev ni pritožil, tožena stranka pa jo je s pritožbo napadla le v delu, v katerem sama ni uspela (le v obrestnem delu, torej), bi odločanje o vtoževanih glavnicah prve tožnice in drugega tožnika na revizijski stopnji pomenilo nedovoljen preskok pravnega sredstva. Predmet revizijskega preizkusa je namreč lahko le tisti del spora, o katerem je poprej na podlagi vložene pritožbe s pravnomočno sodbo odločilo sodišče druge stopnje (primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

8. Konkretni primer je resda specifičen, saj izpodbijana sodba – v nasprotju s pravkar povedanim – zajema tudi glavnični del zahtevkov prve tožnice in drugega tožnika (pritožbeno sodišče jima je v pritožničino škodo(1) prisodilo 1.817,72 € odškodnine). Vendar zaradi tega procesnega spodrsljaja sodišča pravica prvih dveh tožnikov do izrednega pravnega sredstva, ki sta jo zapravila s pasivnostjo v pritožbenem roku, ni mogla oživeti. Ker torej prva tožnica in drugi tožnik v reviziji ne moreta uveljavljati višjih odškodnin od pravnomočno prisojenih, obrestni del njunih zahtevkov pa kot stranska terjatev po pravilih procesnega prava nima nikakršne vrednosti spornega predmeta (39. člen ZPP), je moralo revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša nanju, zavreči (377. člen ZPP).

9. Drugače je s preostankom revizije, ki problematizira odškodninski zahtevek tretje tožnice. O tem zahtevku je sodišče druge stopnje na pritožbo tožene stranke odločalo tako glede glavne stvari (odškodnine za nepremoženjsko škodo) kot glede stranske terjatve (zakonskih zamudnih obresti), zato v tem obsegu revizija ni per se nedovoljena in je lahko predmet obravnave revizijskega sodišča. O delni utemeljenosti revizije

10. Pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava, s katerim se je na podlagi sklepa II Dor 39/2009 ukvarjalo Vrhovno sodišče, je vprašanje obsega pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tretje tožnice (v nadaljevanju revidentka). Po presoji sodišča druge stopnje pravično zadoščenje za revidentkine duševne bolečine zaradi smrti zakonca predstavlja znesek v višini 10.432,31 €, ki ustreza 11,4 povprečnim mesečnim neto plačam v času sojenja. Po revidentkinem mnenju pa je ta znesek bistveno prenizek in pomeni očiten odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v podobnih primerih.

11. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentkinemu stališču o nezadostnosti konkretne odškodninske odmere. Preizkus njene pravilnosti je namreč pokazal, da je ta zunaj okvirov odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. V zadevah, ki jih izpostavlja revizija (zlasti v zadevah II Ips 1022/97 in II Ips 456/2006), prav tako pa tudi v drugih zadevah, ki so glede okoliščin, odločilnih za odmero zadoščenja (revidentka se je s pokojnim možem zelo dobro razumela, po njegovi smrti se je zaradi depresivnosti štiri leta zdravila pri psihologu ter psihiatru in nikoli ni zaživela v življenjski skupnosti s kakšnim drugim partnerjem itn.), podobne obravnavani(2), so bile oškodovanim zakonskim partnerkam pokojnikov odmerjene precej višje odškodnine od tiste, ki sta jo revidentki za pretrpljeno nepremoženjsko škodo v predmetni zadevi namenili sodišči prve in druge stopnje. Ker odškodnine v vseh teh zadevah presegajo vrednost 15,9 povprečnih mesečnih neto plač, kolikor naj bi po oceni same tretje tožnice znašala denarna satisfakcija, do katere je zaradi duševnega trpljenja po moževi smrti upravičena(3), ni prav nikakršnega razloga za to, da sodna odškodninska odmera tako začrtanemu obsegu zadoščenja ne bi v celoti sledila. V bistvenem enake primere je treba v skladu z ustavnima načeloma enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom pač obravnavati enako, ne različno. Pravična denarna odškodnina v predmetni zadevi tako znaša 14.605,24 € (15,9 povprečnih mesečnih neto plač) in ne 10.432,31€ (11,4 povprečnih mesečnih neto plač).

12. Vendar materialnopravna pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru ni pogojena le z ustrezno odškodninsko odmero, pač pa tudi z upoštevanjem delnih izpolnitev, ki jih je revidentka iz tega naslova prejela pred in med pravdnim postopkom. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta ji bili tako že 25. 7. 2003 in nato še 31. 7. 2006 izplačani nepremoženjski odškodninski akontaciji, katerih na dan zaključka glavne obravnave valorizirana vrednost(4) skupaj znaša 10.787,28 €. Ker je s tema delnima izpolnitvama sporna nepremoženjska odškodninska terjatev prenehala do višine teh izpolnitev (primerjaj prvi odstavek 270. člena v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ), revidentki pripada le razlika do vrednosti pravične denarne odškodnine v višini 3.817,96 €. Ta znesek je tožena stranka dolžna plačati revidentki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2003 dalje.

13. Ker je Vrhovno sodišče s sklepom II Dor 39/2009 revizijo dopustilo le v okviru v tč. 10.–12. obravnavanega pravnega vprašanja, se z revizijskimi očitki glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo tretje tožnice ni ukvarjalo (drugi odstavek 371. člena in tretji odstavek 374. člena ZPP).

14. Povedano pomeni, da je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tretje tožnice in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Sicer je revizijo tretje tožnice zavrnilo.

15. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Odločitvi o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka je spremenilo v skladu s spremenjenim uspehom tožeče stranke. Glede prvih je za izhodišče vzelo spremenjeno odmero pritožbenega sodišča, druge pa je odmerilo samo, in sicer na podlagi v pritožbi in odgovoru na pritožbo zajetih stroškovnikov ter v skladu z Odvetniško tarifo. Tako je zaradi 10,2 % večje pravdne uspešnosti na prvi stopnji(5) tožeča stranka namesto zneska 552,42 € upravičena do povrnitve stroškov v višini 1.146 €, stroški pritožbenega postopka, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, pa zaradi zmanjšanega uspeha tožene stranke (namesto z 71,61 % je uspela le z 42,3 %) znašajo 22,42 €.

16. Tretja tožnica, ki je v revizijskem postopku uspela z 52 %(6), je v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) upravičena do povrnitve sorazmernega dela svojih revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče ji je priznalo in odmerilo stroške na podlagi specifikacij v predlogu za dopustitev revizije in reviziji ter tako toženi stranki naložilo v plačilo 349,4 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Primerjaj 359. člen ZPP.

Op. št. (2): Primerjaj npr. zadeve II Ips 209/97, II Ips 13/98 in II Ips 191/99. Op. št. (3): Kot popolno odškodnino, ki ji pripada za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, je tretja tožnica opredelila znesek 14.605,24 € (ki ustreza 15,9 povprečnim mesečnim neto plačam). Od tožene stranke pa je s tožbo zahtevala le znesek (10.804,52 €), ki predstavlja razliko med tako opredeljeno popolno odškodnino in dne 25. 7. 2003 prejeto odškodninsko akontacijo.

Op. št. (4): Primerjaj drugi odstavek 168. člena v zvezi s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). O višini posameznih valoriziranih zneskov akontacij glej str. 5 izpodbijane sodbe.

Op. št. (5): Znesek 3.817,96 € predstavlja 10,2 % od skupno vtoževanih 37.611,92 €.

Op. št. (6): Znesek 3.817,96 € je 52 % od zneska 7.409,48 €, ki prestavlja vrednost spornega predmeta revizije tretje tožnice.