Jedro

Ker je tožnik več dni (9) neovirano bival v tretji varni državi, kjer ni zaprosil za azil, je podan sum, da ni utemeljenega strahu pred preganjanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 24.11.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. in 5. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007) tožniku začasno omejila gibanje na prostore centra za tujce do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 22.11.2008 od 9.45 ure do dne 22.2.2009 do 9.45 ure.

V obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da so podani razlogi za omejitev tožnikovega gibanja na navedeni pravni podlagi, in sprejema utemeljitev tožene stranke glede razlogov po 4. kot tudi po 5. alineji 55. člena ZMZ. Strinja se z razlago tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je v prošnji skliceval, kot tudi, da namena za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni izrazil v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka in tega tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da ne zlorablja azilnega postopka, saj je bil kot Kurd v Turčiji sistematično in dolgotrajno preganjan in je bil prisiljen iz političnih razlogov zaprositi za azil, zato je odreditev omejitve gibanja neutemeljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prosilcu za azil se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ), suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov iz 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 15. in 16. alineje 55. člena tega zakona (2. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ), zaradi razlogov ogrožanja življenja drugih ali premoženja (3. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ) ali preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni (4. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta v obravnavanem primeru podana razloga za omejitev gibanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. in 5. alinejo 55. člena ZMZ.

Tožnik zatrjuje, da je v Turčiji preganjan zaradi svoje kurdske narodnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da je tožnik dogodke, ki naj bi predstavljali preganjanje (zaradi groženj vojske je moral prodati ovce; v službi so ga v primerjavi s Turki neenako obravnavali; ob kurdskem prazniku je dobil nekaj udarcev v glavo) navajal zelo pavšalno, ni jih konkretiziral, niti natančno in jasno opisal. Kolikor bi pri tožniku res obstajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne pripadnosti, bi brez dvoma za pomoč in zaščito zaprosil v prvi zanj varni državi, to je v Republiki Hrvaški. V Zagrebu je namreč prebival 9 dni. Tožnik ni zatrjeval, da bi bil na kakršenkoli način oviran, da ne bi mogel že tam poiskal zaščite pred preganjanjem. Poleg tega je sam povedal, da je imelo letalo, s katerim je prispel v Zagreb iz Turčije, postanek v Ljubljani, kjer pa ni zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav naj bi bila njegova ciljna država ravno Slovenija. Navedeno kaže na sum, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, saj so njegove navedbe nekonsistentne, delno protislovne in malo verjetne, s tem pa je podan razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 4. alinejo 55. člena ZMZ.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi tožene stranke in sodišča prve stopnje za omejitev gibanja na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. alinejo 55. člena ZMZ, pri čemer tožnik v pritožbi razlogov za omejitev gibanja na tej pravni podlagi niti ne izpodbija. Tožnik bi za mednarodno zaščito moral zaprositi takoj ob prvem stiku s policisti oziroma vsaj neposredno po prihodu na policijsko postajo, pri čemer neznanje slovenskega jezika ne more biti ovira, kar je pravilno pojasnila tožena stranka. Če prosilec ne zaprosi za zaščito v najkrajšem možnem času, pa mora natančno in jasno navesti, zakaj tega ni storil takoj, oziroma izkazati, da je to poskušal, vendar mu ni bilo omogočeno.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).