Jedro

Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.

Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.

V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.

Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije IV U 161/2017-17 z dne 3. 12. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-5600/2016-14 (04-142-11) z dne 9. 11. 2016. Z njo je bila v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2014 tožniku odmerjena dohodnina v znesku 128.694,43 EUR, v plačilo pa naložen znesek 60.443,36 EUR, ki predstavlja razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 69.424,57 EUR ter na podlagi prvotne odločbe vrnjenim zneskom 1.173,50 EUR. Pri novi odmeri dohodnine je davčni organ upošteval zneske v višini 269.905 EUR, ki jih je tožnik dvignil z računa družbe A., d. o. o. Ministrstvo za finance je z določbo, št. DT 499-01-1690/2016 z dne 17. 8. 2017, dopolnilo 1. točko izreka prvostopenjske davčne odločbe tako, da je odpravilo prvotno odločbo o odmeri dohodnine, št. 01 07596 z dne 31. 3. 2015, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi davčnih organov, da tožnik ni dokazal trditev, da so bili dvignjeni zneski gotovine porabljeni za namene poslovanja družbe A. ali družbe B., ki jo je tožnik ustanovil v letu 2014. Tožnik v času dvigov v družbi A. ni imel statusa, ki bi mu dovoljeval dvige gotovine in razpolaganje z njo, zato je po presoji Upravnega sodišča utemeljen zaključek, da gre za tožnikove druge dohodke iz 6. točke 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). V tožbi podane dokazne predloge za zaslišanje tožnika in dveh prič je Upravno sodišče zavrnilo kot nesubstancirane in hkrati kot nepotrebne za odločitev v tem sporu. Glede ostalih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na poslovanje obeh navedenih družb, vključno s predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke, pa je sodišče presodilo, da je bilo dejansko stanje v davčnem postopku ugotovljeno s takšno stopnjo gotovosti, da nadaljnje izvajanje dokazov tega ne bi moglo spremeniti. Zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez opravljene glavne obravnave.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 6/2020-3 z dne 1. 7. 2020 dopustilo revizijo glede naslednjih pravnih vprašanj: "Ali je Upravno sodišče v upravnem sporu vezano na določila Zakona o pravdnem postopku v delu, kjer ta določa, da mora sodišče nasprotni stranki vročiti listine in vloge nasprotne stranke in listine, na podlagi katerih sprejme (oziroma bo sprejelo) svojo odločitev?" "Ali sodišče stranki postopka obravnava enakopravno, če od ene stranke zahteva, da že v svojih tožbenih navedbah izkaže verjetnost, da dejansko stanje ni takšno, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, medtem ko od nasprotne stranke (ki je državni organ) ne zahteva niti konkretiziranja trditev v postopku?"

4. Zoper navedeno pravnomočno sodbo tožnik (v nadaljevanju revidentu) na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vlaga revizijo iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila, temveč le predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8. Iz procesnega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka po prejemu tožbe v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 Upravnemu sodišču posredovala upravne spise zadeve in vložila odgovor na tožbo, v katerem je kratko navedla, da prereka tožbene navedbe in ob vztrajanju pri razlogih iz obeh upravnih odločb predlaga zavrnitev tožbe. Odgovor na tožbo je bil revidentovi pooblaščenki vročen 19. 8. 2019. Revident je zahteval tudi vročitev vseh listin tožene stranke, tj. celoten upravni spis, da bi se o njih lahko izjavil. Upravno sodišče mu kopije upravnega spisa ni posredovalo. Dovolilo mu je vpogled v sodni spis, ne pa tudi pregled upravnega spisa, za kar bi moral po presoji Upravnega sodišča zaprositi pri upravnem organu. Revident za vpogled v upravni spis pri toženi stranki ni zaprosil, sodišče pa je nato o njegovi tožbi na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.

9. Revident v reviziji vztraja, da bi mu Upravno sodišče pred odločitvijo o tožbi moralo omogočiti seznanitev s celotnim upravnim spisom kot delom sodnega spisa. Ker tega ni storilo, ni zagotovilo enake obravnave in enakega varstva pravic strank v postopku, poseglo pa je tudi v njegovo pravico do poštenega in nepristranskega sojenja.

10. Zahteva po kontradiktornem postopku je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave. Z njo se vzpostavlja enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, zato mora biti vsaki stranki v postopku dana možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki.1 Sodišče mora zato postopek voditi na način, ki zagotavlja enakopravnost in procesno ravnotežje strank ter upošteva njihovo pravico, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Navedeno velja tudi za postopek upravnega spora. V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi v upravnem sporu velja dolžnost zagotavljati kontradiktornost postopka med strankama, tako da je Upravno sodišče dolžno strankam vročati vse listine, ki jih je vložila nasprotna stranka in na podlagi katerih bo sprejelo odločitev skladno z določbami ZPP.2

11. Vendar pa je treba poudariti, da pridobitev upravnega spisa skladno s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 še ne pomeni, da bodo (vse) listine iz upravnega spisa tudi uporabljene v upravnem sporu. Pridobitev upravnega spisa je posebno procesno dejanje, ki je namenjeno le olajšanju postopka upravnega spora, saj se na ta način lažje izvede postopek pred Upravnim sodiščem (načelo ekonomičnosti). S tem, ko je pridobljen upravni spis in v njem vse listine, ki so bile uporabljene v postopku pred upravnimi organi (toženo stranko), lahko tako stranke upravnega spora kot tudi Upravno sodišče lažje dostopajo do navedenega gradiva, če je to pomembno za odločitev v upravnem sporu.

12. Pridobitev upravnega spisa tako še ne pomeni, da se je Upravno sodišče z njim v celoti dolžno seznaniti po uradni dolžnosti.3 Če želi sodišče svojo sodbo opreti na katero izmed listin upravnega spisa, jo mora izvesti kot dokaz v zakonitem postopku.4 Pri tem ni bistveno le to, da je stranka seznanjena s samo vsebino listin iz upravnega spisa, temveč mora biti tudi razvidno, katero izmed navedenih listin Upravno sodišče šteje kot tako pomembno za odločitev v zadevi, da nanjo opira svojo presojo. Listine iz upravnega spisa se tako lahko uporabijo v postopku pred sodiščem, če se nanje izrecno sklicuje katera od strank v svojih vlogah,5 ali če nekatere izmed njih Upravno sodišče uporabi po uradni dolžnosti (npr. drugi odstavek 20. člena ZUS-1). Navedeno se pri vsebinskem odločanju o tožbi zagotavlja tudi z izvedbo javne glavne obravnave ter z odločanjem o izvedbi dokazov na njej skladno s predlogi strank ali po uradni dolžnosti.6 Če se sodba sodišča opira na kakšno od tako uporabljenih listin, mora biti iz nje jasno razvidno, za katero listino gre in kakšna je njena dokazna vrednost oziroma katero dejstvo je bilo z njo dokazovano ali dokazano.

13. Revidentu je tako sicer treba pritrditi, da morajo biti stranke seznanjene z vsem gradivom, ki bo uporabljeno kot podlaga za odločitev sodišča v upravnem sporu, saj to izhaja iz pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Upravno sodišče mora skladno s predpisi v svoj sodni spis vključiti vse v postopku izvedene dokaze, na katere opira svojo odločitev, ki morajo biti stranki dostopni kot del tega spisa pod pogoji, ki jih določa zakon (glej 150. člen ZPP). Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo, upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču,7 zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.

14. Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča zato v obravnavani zadevi ni podana bistvena kršitev pravil ZUS-1 oziroma ZPP. Revident namreč ne pojasni, s katerimi listinami in dokazi ni bil seznanjen, ampak le splošno uveljavlja, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka. Tako tudi v reviziji ne pojasni, katere listine iz upravnega spisa bi morale biti del sodnega spisa in glede katerih je bilo z zavrnitvijo pravice do vpogleda vanje kršeno načelo kontradiktornosti. Zgolj splošno zatrjevanje, da ga sodišče ni seznanilo s celotnim upravnim spisom in mu omogočilo vpogleda vanj, pa take kršitve ne utemeljuje. Pri tem revident tudi ne nasprotuje dejstvu, da bi se z listinami upravnega spisa lahko seznanil na način, kot ga je opredelilo Upravno sodišče, temveč uveljavlja le neustreznost in neekonomičnost takega načina seznanitve. Prav tako iz revizije ne izhaja, v katerem delu se je izpodbijana sodba oprla na listine, ki v njej niso bile ustrezno navedene, temveč le pavšalno zatrjuje, da je do take kršitve prišlo. Revizija v tem delu torej ni utemeljena.

16. V zvezi z drugim vprašanjem Vrhovno sodišče ugotavlja, da mora biti strankam zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in da morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta.8 Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke. V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov pa je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.

17. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta, da od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje,9 kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.10 Poleg tega se je Upravno sodišče do revidentovih dokaznih predlogov opredelilo tako nedoločno, da ni mogoč revizijski preizkus. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razviden nosilni razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, razlogi sodbe pa so si v tem delu v nasprotju (dokazni predlogi za zaslišanje tožnika in dveh prič naj bi bili presplošni, a vendar je sodišče presodilo, da njihova izvedba ni potrebna za odločitev v tem upravnem sporu). Poleg tega pa se glede izvedbe drugih predlaganih dokazov (izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke, izpiska transakcijskih računov in poslovnih bilanc) razlogi sodbe nanašajo na zavrnitev dokaznih predlogov z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj Upravno sodišče izrecno zapiše, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku ugotovljeno že s takšno stopnjo gotovosti, da nadaljnje izvajanje dokazov, predlaganih s strani tožnika, tega ne bi moglo spremeniti (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

18. Ker se torej Upravno sodišče do revidentovih dokaznih predlogov po vsebini ni ustrezno opredelilo in revizijski preizkus ugovora nezakonitosti zavrnitve dokaznih predlogov deloma ni mogoč, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). V delu, v katerem je Upravno sodišče zavrnilo izvedbo dokazov na podlagi nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, pa je bila revidentu kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

19. V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče ugotoviti, ali je dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, sporno, pri čemer bo moralo izhajati iz pravne podlage za obdavčenje11 in skladno s tem odločiti tudi o revidentovih dokaznih predlogih. Glede na potrebo po zagotovitvi ustavne pravice do glavne obravnave v upravnem sporu, bo o navedenih dokaznih predlogih v ponovljenem postopku moralo odločiti na glavni obravnavi.

**K II. točki izreka**

20. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

**Glasovanje**

21. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-1/96 z dne 15. 1. 1997 in Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006. 2 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 61/2015 z dne 30. 3. 2016. 3 Tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020, 10. točka obrazložitve. 4 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 256/2017 z dne 6. 11. 2019, po katerem vpogled v dokaze v upravnem spisu terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja. 5 Navedeno izhaja tudi iz petega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem tudi tožniku k tožbi ni treba prilagati listin, ki so že v upravnem spisu. 6 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-360/16-12 z dne 18. 6. 2020 in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. Navedena stališča se nanašajo na meritorno odločanje Upravnega sodišča. Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do vprašanja, ali veljajo tudi za odločanje o procesnih predpostavkah? 7 Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 38/2019 z dne 14. 10. 2020. 8 Tudi Ustavno sodišče v svojih odločitvah poudarja, da se organ in stranka v upravnem sporu prvič srečata v procesno enakopravnem razmerju, upravni postopek namreč praviloma pomeni enostransko razmerje med upravnim organom (državo) in stranko (posameznikom), glej npr. odločbo Up-360/16-12 z dne 18. 6. 2020, 12. točka obrazložitve. 9 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, 16. točka obrazložitve. 10 Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 119/2016 z dne 30. 1. 2019, 22. točka obrazložitve in nasl. 11 V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja na svoje stališče glede upoštevanja načela zakonitosti pri obdavčenju iz 147. člena Ustave, v zvezi z čemer je bila vložena zahteva za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 (glej sklep X Ips 91/2017 z dne 24. 10. 2018).