Jedro

Predpostavka, ki je v vsakem primeru nujni pogoj obstoja odškodninske obveznosti (ne glede na to, ali je odgovornost povzročitelja objektivna ali subjektivna - krivdna), je škodljivo dejstvo. S pojmom škodljivega dejstva je neločljivo povezan škodni dogodek, ki predstavlja časovno-prostorsko dimenzijo neposrednega vzroka škode. Za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke, za oprostitev njene odgovornosti, kakor tudi za ugotovitev prispevka oškodovanca k nastanku škode je zato odločilnega pomena ugotovitev, kako je do škodnega dogodka prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v škodnem dogodku z dne 26. 2. 2015. Ugotovilo je, da je prišlo do poškodbe mezinca leve roke zaradi velike sile in vibracij, ko je tožniku, ki je opravljal delo z nihajno žago, s katero je moral poravnati paket desk v velikosti 2 m x 2 m, roka zdrsnila pod nihajno žago. Zaključilo je, da je podana tako krivdna kot objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke in da tožniku ni mogoče očitati nobenega soprispevka k nastanku škodnega dogodka.

2. Tožena stranka vmesno sodbo izpodbija iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določila postopka. Navaja, da je v pravdi podala ugovore, ki primarno izključujejo zavarovalno kritje, podredno pa nakazujejo na neneznaten soprispevek oškodovanca, katerih pa sodišče bodisi iz procesnih ali vsebinskih razlogov ni sprejelo oziroma jih podredno niti ni pravočasno zaznalo, da bi opravilo celostno dokazno oceno, kar bi omogočalo zgoščeno ugotavljanje vseh dejstev, skrbno dokazno oceno teh dejstev ter zaključke glede njih. Ugovor, da temelj ni podan, je temeljila na dejstvih, ki jih je ugotovil izvedenec za varstvo pri delu. Po prejemu izvedenskega mnenja je na podlagi dejstev, kot jih je ugotovil izvedenec, podala ugovor nebostoja zavarovalnega kritja. Pasivnost in ignoranca zavarovanca sta odkazovala, da gre za prikrivanje relevantnih dejstev. Drži, da je tožena stranka pred pravdo priznala temelj, vendar zgolj, ker je mislila, da je do poškodbe prišlo na klasični žagi (cirkularki) in ker je štela, da je za takšno žago podana objektivna odgovornost. Ko pa je s tožbo prejela dokazila o tem, za kakšno žago je šlo in kako se jo uporablja, je zavzela stališče, kot ga je zagovarjala v postopku. Razumno, prepričljivo ter v tudi s skladu z načelom vestnosti in poštenja je utemeljila, zakaj je ne podlagi novih, relevantnih dejstev spremenila stališče ter ugovore v zvezi z zahtevkom. Sodišče je ugovorne navedbe glede neobstoja zavarovalnega kritja zavrnilo kot prepozne. Tožena stranka navaja, da sodba v tem delu nima razlogov, ker je sodišče štelo, da je temelj odgovornosti v celoti podan (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sklicujoč se na tretji odstavek 286. člena ZPP tožena stranka meni, da je izkazala, da ugovorov ni mogla podati prej, saj je bil njen zavarovanec veš čas nesodelovalen in se brez svoje krivde ni mogla seznaniti z vsemi dejstvi glede varnega dela v sferi zavarovanca. Postopanje zavarovanca kaže ravno na to, da ta namenoma ni želel podati relevantnih informacij toženi stranki, kar je tožeča stranka tudi dokazala s predloženimi dokazi. Prav tako te navedbe niso v ničemer zavlekle spora, saj je šlo na podlagi ugotovitev izvedenca samo še za dokazno oceno ugotovljenih dejstev oziroma silogizem le-teh na določila pogodbe med zavarovancem in toženo stranko. Ta dejstva in ugovori, glede na to da je postopek tudi po podaji izvedenskega mnenja trajal še več kot leto dni, niso v ničemer zavlekla reševanja spora. V tem delu je sodišče posledično storilo kršitev določila tretjega odstavka 286. člena ZPP, prav tako pa tudi absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila toženi stranki kršena pravico do izjave ter ugovorov v zvezi z dejstvi, ki so bila ugotovljena šele z mnenjem izvedenca. Tožena stranka je glede na mnenje izvedenca podala ugovor neobstoja zavarovalnega kritja. Trdila je, da zavarovancu ni mogoče očitati le nezavestne kršitve, ampak kršitev zavestne opustitve del in nalog, ki so z zakoni in podzakonskimi predpisi naložene delodajalcu kot izvajalcu pridobitne dejavnosti. Dejanski stan relevantnega določila splošnih pogojev, ki določa izključitev kritja, je v celoti izpolnjen. Kot je ugotovil izvedenec, je v sferi zavarovanca šlo prav gotovo za opustitev, ki je bila v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso opravljanja dejavnosti in okoliščine kažejo, da bi zavarovanec moral ali mogel vedeti za protipravnost ali neprimernost svojih dejanj. Relevantno določilo splošnih pogojev kot tako ni nično, ni nepošteno, nepravično in pretirano strogo, če zavarovanec zavestno opusti temeljne postulate varnega dela. Še posebej, kot izhaja iz mnenja, tožeče stranke ni ne praktično ne teoretično izobrazil niti je ni seznanil z delom z žago niti je ni seznanil z navodili, zahtevami in pogoji proizvajalca žage. Pogoji v tem delu niso nejasni, da bi jih bilo potrebno razlagati v korist tožeče stranke, saj tožeča stranka sploh ni stranka pogodbe, konkretno zavarovanje pred odgovornostjo pa je prostovoljno zavarovanje, v okviru katerega zavarovalnica lahko omeji zavarovalno kritje in ni dolžna sprejeti oziroma nositi kritja, če zavarovanec ve, da bi nekaj moral storiti, pa to zavestno opusti, kar je dejansko utemeljeno z obsegom in vsebino opustitev. Glede na navedeno tožena stranka trdi, da bi sodišče ugovor in navedbe, podane po prejemu izvedenskega mnenja, moralo upoštevati in da bi moralo ob dejstvih, kot jih je ugotovil izvedenec, ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti neobstoj zavarovalnega kritja ter tožbeni zahtevek zavrniti. Podredno, za primer obstoja zavarovalnega kritja, pa trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejstva, zmotno uporabilo materialno pravo ter storilo absolutno bistveno kršitev določil postopka tudi v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na samo vprašanje temelja odgovornosti ter odgovornosti oziroma soprispevka tožeče stranke. Navaja, da tožeča stranka do prvega naroka ni konkretizirala mehanizma poškodovanja. Zaradi postopanja zavarovanca je bilo toženi stranki sporno, kako je dejansko do poškodbe prišlo, še posebej glede na to, kako se konkretna žaga uporablja. Pooblaščenci tožeče stranke kot tudi stranka sama in njene priče so storili procesno goljufijo in so za potrebe uspeha v pravdi zatrjevali neresnična dejstva. Tožena stranka je pravočasno podala dokazne predloge ter predložila listine ODT spisa, iz katerih izhaja drugačen mehanizem poškodovanja, kot pa je zatrjevan v pravdi, sodišče pa je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v ODT spis, v delu, v katerem gre za uradne zaznamke izjavi pridobljenih od oseb udeleženih ali v neposredni bližini dogodka. Tožena stranka je zaradi tega grajala kršitev določil postopka ter absolutno bistveno kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da iz listin PP ... v spisu ODT ..., ki so javne litine (domneva resničnosti vsebine), izhaja, da je tožeča stranka z žago rezala oziroma pričela rezati lesene letvice, ki so bile naložene na paleti. Iz poročila PP ... izhaja, da je bilo mogoče s predmetno žago odrezati celoten omot letvic. Pri opravilu se je ena izmed odrezanih letvic zataknila ob sabljo žage, zato je tožeča stranka odšla na drugo stran, kjer je prijela za pvc kroglo na ščitu žage, ki je namenjena za dvig sablje v pokončni položaj. Ko je dvignila sabljo, je z levo roko segla pod verigo, da bi odstranila odrezani kos lesa, ob tem pa z mezincem leve roke zapela ob verigo, katera se v danem trenutku še ni ustavila. Ta ji je prijela rokavico in poškodovala mezinec. Takrat so ji pristopili na pomoč sodelavci ter nadrejeni, ki so jo oskrbeli in odpeljali na zdravljenje. Tožena stranka ponavlja, da je priložila le listine, ki jih je smela kopirati po dovolilu ODT-ja, zato sodišču predlaga, da iz spisa ODT pridobi tudi druge listine, v katere je tožena stranka lahko vpogledala, ni pa jih mogla kopirati oziroma pridobiti. V spisu ODT so tudi uradni zaznamki (UZ) o zbranih obvestilih, dogodek kot je povzet zgoraj, je opisala tudi tožeča stranka sama (to izhaja iz UZ o zbiranju obvestil od tožeče stranke, označen s številko 1), UZ o zbiranju obvestil od M. M. (označen s številko 2), ki je povedal, da ni videl, kako je prišlo do nesreče, da pa mu je tožeča stranka povedala, da se je z roko zataknila, ko se žaga še ni v celoti ustavila, UZ o zbiranju obvestil od B. R., ki je povedal, da ni videl dogodka, da pa mu je tožeča stranka povedala, da je bila nerodna in da je prijela za verigo žage. Sodišče je v izpodbijani vmesni sodbi obrazložilo, da teh dokazov ni izvedlo, ker so nepotrebni in da tudi če bi bili izvedeni, ne bi spremenili odločitve sodišča. Spis ODT je pridobilo šele pred zadnjim narokom in na naroku neformalno obrazložilo, zakaj je te dokaze zavrnilo, pri čemer je bil razlog bizaren (tožena stranka trdi, da sodišče lahko vpogleda v vsako listino kot dokaz) in zmoten, tožena stranka pa je grajala kršitev. Ta dejstva so relevantna in dejansko pomenijo, da je tožeča stranka v pravdi delovala nepošteno, da je sodišče sprejelo ″krive izpovedi″ tožeče stranke in prič, pri čemer je v naravi stvari izpoved sama najmanj verodostojen dokaz. To, kako tožena stranka postopa v tej pravdi, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka je samo načelno prerekala dejstva iz ODT spisa, nikakor pa ni rekla, da izjav oziroma dejstev, kot izhajajo iz njega, ni podala. Sodišče verjame tožniku, ki je na naroku izpovedal drugače kot policistom, in verjame priči B., ki, kot izhaja iz ODT spisa, sploh ni bil na kraju in dejstev ob in neposredno po dogodku sploh ni zaznal. V smislu proste in skrbne presoje dokazov so primarno dokazi, ki izvirajo iz ODT spisa, glede dejstev poškodbe skladni med vsemi, ki so podali izjave in skladnost štirih s strani policistov pridobljenih izjav (v smislu, kaj je tožeča stranka povedala kot vzrok poškodovanja) takoj po dogodku ima po mnenju tožene stranke večjo dokazno vrednost, kot pa za potrebe pravde podana izpoved tožeče stranke, ki je celotni vsebini ODT spisa nasprotujoča. Tožena stranka trdi, da je sodišče v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa odločitev sodišča v tem delu nima razlogov, sodbe ni mogoče preizkusiti, je sama s sabo v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), glede razlogov zakaj je verjelo izpovedi stranke in pričam, ne pa listinam, ki so jih spisale objektivne osebe z javnimi pooblastili, ki so ugotavljale dejansko stanje neposredno takoj po dogodku. Tožena stranka trdi, da je bil mehanizem poškodovanja tak, da se je pri opravilu ena izmed odrezanih letvic zataknila od sabljo žage, zato je tožeča stranka odšla na drugo stran, kjer je prijela za pvc kroglo nameščeno na ščitu žage, katera je namenjena za dvig sablje v pokončni položaj. Ko je dvignila sabljo, je z levo roko segla pod verigo, da bi odstranila odrezani kos lesa, ob tem pa z mezincem leve roke zapela ob verigo, katera se v danem trenutku še ni ustavila. Glede na takšen mehanizem poškodovanja, so po mnenju tožene stranke zmotni zaključki sodišča glede soprispevka tožeče stranke same. Glede na to, s kakšno žago se je delalo, pa meni, da ne moremo govoriti o objektivni odgovornosti, saj gre zanjo glede na novo sodno prakso le takrat, ko rizikov tudi ob vsej potrebni skrbnosti ni mogoče obvladovati. V tem primeru ne gre za tak primer, saj je mogoče delo ves čas opravljati varno, ne da bi se oseba približala k neposredni nevarnosti - rezilu in tega rizika ne bi mogla obvladovati. Tudi iz UZ izjave tožeče stranke izhaja, da je delala, tako kot je potrebno in pravilno, na pravi strani in kot je zatrjevala v pravdi, da je šla na drugo stran, prejela za varen del, poškodovala pa se je zato, ker je roko stegnila v delovno območje žage, katero je že ustavila, pri čemer pa se kroženje zaradi inercije še ni ustavilo. Takšen mehanizem pa v luči določanja odgovornosti zahteva drugačno vrednotenje. V konkretnem primeru je bistveno to, da nastanek prepovedane posledice, glede na po mnenju tožene stranke resničen vzrok poškodovanja ni ne v naravni ne pravni vzročnosti z opustitvijo varnostnih predpisov v tem, da tožeča stranka o nečem ne bi bila seznanjena, da česa ni vedela, da česa ne bi razumela, ampak izključno v tem, da je sama opustila skrbnost, ki se predvideva od povprečno skrbnega človeka. Vedela je, da mora ustaviti žago, ker se je nekaj zataknilo, bila pa je malomarna, ker je, čeprav je vedela, da ne sme, prehitro segla v prostor njenega delovanja. Vse navedeno pa vpliva oziroma je močno relevantno za odločitev o temelju in glede na navedena dejstva in če bi jih sodišče ugotovilo, izvedlo, kritično dokazno ovrednotilo in sprejelo, je tožeča stranka sama podredno v celoti ali pa v pretežnem oziroma neneznatnem delu odgovorna za nastanek škodnega primera. V tem delu je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo tako glede obstoja objektivne odgovornosti kot tudi odgovornosti oziroma soprispevka zavarovanca v celoti ali podredno v pretežnem delu oziroma neneznatnem delu. Sodišče je tako zmotno zavrnilo dokazne predloge glede vpogleda v uradne zaznamke, saj je to pravico imelo, listine je pridobilo, kot razlog pa v obrazložitvi navede, da to ne bi vplivalo na odločitev. Glede na zgoraj navedena dejstva je vse to relevantno, saj bi v primeru izvedbe dokazov moralo izvesti silogizem oziroma dokazno oceno, kako je do dogodka prišlo. Tožena stranka trdi, da na način, kot je to organom pregona izpovedala tožeča stranka in priče osebno neposredno po dogodku. Zgoraj je tožena stranka pojasnila, kako vse to vpliva na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, napačno materialno pravno oceno in sodba v tem delu nima razlogov oz. so ti nejasni in napačni (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče svojo odločitev obrazloži z obsežnimi kršitvami varstva pri delu, tako stališče pa ni pravilno. Mehanizem poškodovanja je z vidika odgovornosti relevanten in v pritožbi zgoraj je pojasnjeno, zakaj kot tak ni ne v naravni ne v pravni vzročnosti z opustitvami varnega dela, glede na to, da je tožeča stranka, kar niti ni bilo prerekano, to delo že dalj časa opravljala. Obrazložitev, da tudi ti izvedeni dokazi, če bi potrdili trditve tožene stranke, ne bi vplivali na odločitev sodišča, je materialno pravno zmotna, prav tako je ni mogoče preizkusiti in sodba v tem delu nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je to delo tožena stranka opravljala že dalj časa, glede na mehanizem poškodovanja, kot ga je podala v UZ policistom, je po mnenju tožene stranke jasno, da je tožeča stranka sama pravno relevantno prispevala k škodnim posledicam. Izpoved tožeče stranke, ki jo sodišče povzema v točki 17 sodbe, je v celoti nasprotujoča temu, kar je izpovedala policistom. Nekritičnost sodišča do te izpovedbe se odraža tudi v odnosu do samega dejstva, mehanizma poškodovanja levega mezinca, do katerega poškodbe na način, kot to v pravdi zatrjuje tožeča stranka, dejansko ne more priti, je pa ta poškodba povsem skladna z izjavo tožeče stranke in prič policistom. Če bi žaga ″rukala″ in bi tožena stranka tiščala navzdol, pri čemer je lahko zaščiteni del držala samo zgoraj, mezinec po naravi stvari ne more priti pod rezilo. Prav tako je drugače kot policistom izpovedala tudi priča B., zato tožena stranka tudi njeno izpoved ocenjuje kot neverodostojno ter v nasprotju z venire contra factum proprium. Sodišče v sodbi povzema in podaja številne očitke zavarovancu tožene stranke, na podlagi katerih je tožena stranka podala ugovor zavarovalnega kritja, podredno pa neobstoj pravne in naravne vzročnosti za sam škodni dogodek glede na mehanizem poškodovanja, kot ta izvira iz ODT spisa. Tožena stranka meni, da je tudi materialnopravno zmoten zaključek sodišča o objektivni odgovornosti, kar vpliva tudi na presojo eventualnega soprispevka tožeče stranke v primeru pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Mehanizem, kot ga v tem delu zapiše sodišče, ni skladen s tem, kar so tožeča stranka in druge priče izpovedale policistom, in če bi sodišče izvedlo dokaz v vpogledom v video delovanja žage, bi se prepričalo, da so njegovi zaključki v tem delu materialnopravno nepravilni. Neizvedba dokazov, ki na naroku niso bili zvrnjeni, so pa razlogi za neizvedbo navedeni v vmesni sodbi (vpogled posnetka delovanja in uporabe žage, zaslišanje zakonitega zastopnika zavarovanca), prav tako pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka glede na izrek vmesne sodbe in vsebino obrazložitve iz previdnosti izpodbija tudi odločitev sodišča, obrazloženo v točkah 41 in 42 v zvezi z izgubo na zaslužku. Navaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek v tem delu s pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2019 umaknila, zato ne razume, kako je lahko sodišče ugotovilo temelj zahtevka tudi za to vrsto škode ter v zvezi z njo podaja obrazložitev, če pa zahtevek ni več predmet odločanja. Ker je že tem pritožbenim navedbam pritrdilo, kot bo še obrazloženo, pritožbeno sodišče ne povzema nadaljnjih pritožbenih navedb v zvezi z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani vmesni sodbi o ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije za tožnikovo izgubo na dohodku. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče pritožbo kot prepozno zavrže oziroma jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vmesna sodba je bila pooblaščencu tožeče stranke, kot je razvidno iz vročilnice, pripete k l. št. 165, vročena 4. 5. 2021, zato je pritožba zoper vmesno sodbo, ki jo je tožena stranka poslala priporočeno po pošti 1. 6. 2021, pravočasna, saj je bila vložena v 30-dnevnem roku za vložitev pritožbe.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor neobstoja zavarovalnega kritja. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka začela zatrjevati oziroma uveljavljati izključitev svoje odgovornosti po določilu 2. točke prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev O-01/14 (in sicer zato, ker naj bi bila škoda posledica zavarovančevega dejanja ali opustitev v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso o opravljanju dejavnosti ali poklica, ki je predmet zavarovanja, če okoliščine kažejo, da bi zavarovanec moral in mogel vedeti za protipravnost in neprimernost svojih ravnanj) šele po prejemu izvedenskega mnenja, in pravilno, na podlagi ugotovitev, navedenih v 35. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje ter v izogib ponavljanju ne povzema, zaključilo, da bi zavarovanec tožene stranke lahko ta ugovor podal pravočasno. Pravilno je zato štelo, da je bil ugovor dan prepozno. Že v odškodninskem zahtevku z dne 8. 6. 2017 (priloga A 95) je tožeča stranka navedla, da je tožnik delal z verižno žago in opisala tudi način nastanka škodnega dogodka, tako kot kasneje v tožbi, kakor tudi navedla, zakaj meni, da je podana odškodninska odgovornost tako po pravilih o objektivni kot o subjektivni odškodninski odgovornosti, zato se tožena stranka v pritožbi neuspešno brani z navedbo, da je pred pravdo priznala temelj zgolj zato, ker je mislila, da je do poškodbe prišlo na klasični žagi (cirkularki), in štela, da je za takšno žago podana objektivna odgovornost, in neutemeljeno navaja, da je, potem ko je s tožbo prejela dokazila o tem, za kakšno žago je šlo in kako se uporablja, zavzela stališče, kot ga je zagovarjala v postopku. Tožeča stranka je v odškodninskem zahtevku navedla vsa relevantna dejstva, zato pritožbeno sodišče ne deli prepričanja tožene stranke, da je razumno, prepričljivo ter v skladu z načelom vestnosti in poštenja utemeljila, zakaj je na podlagi novih, po njenem relevantnih dejstev, spremenila svoje stališče ter ugovore v zvezi z uveljavljenim zahtevkom. Vmesna sodba ima v 34. in 35. točki obrazložitve razloge o tem, zakaj je sodišče zavrnilo kot prepozne ugovorne navedbe tožene stranke glede neobstoja zavarovalnega kritja, zato ni utemeljen očitek, da vmesna sodba nima o tem razlogov in da je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je bila z odškodninskim zahtevkom seznanjena z očitki o opustitvi dolžnega ravnanja tožnikovega delodajalca, zaradi česar je mogla in morala (že pred prejemom tožbe) kot strokovnjak na svojem področju raziskati, ali so utemeljeni. V tožbi je tožeča stranka očitke ponovila in navedbe glede krivdne odgovornosti še razširila. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, tožena stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo sploh ni podala trditev: (-) da naj bi zavarovanec tožene stranke vedel, da je delo z nihajno žago organiziral v nasprotju s predpisi in navodili proizvajalca oziroma da naj bi zavestno opustil temeljne postulate varnega dela/dela in naloge, ki so z zakoni in podzakonskimi predpisi naložene delodajalcu, kot izvajalcu pridobitne dejavnosti; (-) da zavarovanec tožniku ni pripravil navodil za varno delo s konkretno žago; (-) da zavarovanec tožnika ni teoretično in praktično usposobil za varno delo; (-) da je zavarovanec vedel oziroma moral vedeti za protipravnost svojih ravnanj, ki so v nasprotju s predpisi, pravili in dobro poslovno prakso o opravljanju dejavnosti oz. poklica. Tožena stranka je trditve v zvezi z zgoraj povzetimi očitki podala šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca s področja varstva in zdravja pri delu, čeprav, kot pravilno navaja tožeča stranka, bi jih lahko podala še pravočasno, najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, saj je vedela oziroma bi mogla in morala vedeti za okoliščine (dejstva), ki bi dajala podlago za postavitev takšnega ugovora. Pritožbeno sodišče se strinja s tožečo stranko, da nesodelovanje oziroma neaktivnost toženkinega zavarovanca ne more predstavljati opravičljivega razloga za njeno zamudo. Zmotno zato tožena stranka v pritožbi meni, da je izkazala, da ugovora(ov) ni mogla podati prej, saj da je bil njen zavarovanec ves čas nesodelovalen in se brez svoje krivde ni mogla seznaniti z vsemi dejstvi glede varnega dela v sferi zavarovanca. Kljub temu, da je sodišče ugovor zavrnilo kot prepozen, pa se je v 36. točki obrazložitve opredelilo tudi do samih trditev tožene stranke v ugovoru, zaradi česar ni utemeljen očitek, da je kršilo določili tretjega odstavka 286. člena in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in pravilno zaključilo, da zgolj delodajalčeva opustitev določenih varnostnih ukrepov glede izobraževanja, nadzora in organizacije dela ne pomeni naklepnega ravnanja zavarovanca, ki bi privedlo do izključitve zavarovalnega kritja, in da bi naklepno ravnanje lahko predstavljalo zgolj izrecno napačno navodilo delodajalca, ki bi delodajalcu nalagalo delo v nasprotju z varnostnimi standardi, medtem ko pomanjkljivi nadzor nad delavcem in opustitev dajanja ustreznih navodil za varno izvajanje dela z žago predstavlja zgolj malomarno ravnanje. Pravilno je pojasnilo, da bi ob drugačni, širši razlagi to določilo Splošnih pogojev bilo pretirano strogo in kot tako nično v skladu z določilom 121. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj do večine delovnih nesreč pride med drugim zaradi opustitve določenih varnostnih ukrepov s strani delodajalca, in da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o zavestni kršitvi veljavnih predpisov, ki sicer ni le naklepna, mora pa biti take narave, da oškodovanec lahko z visoko stopnjo verjetnosti predvideva oziroma pričakuje, da bo zaradi kršitve predpisov nastala prepovedana posledica tudi delovna nesreča. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da opustitev delodajalca izročiti tožniku pisna navodila za varno delo ne predstavlja takšne zavestne kršitve predpisov, da bi delodajalec iz navedenega razloga lahko izgubil kritne pravice po citirani določbi Splošnih pogojev, prav tako pa je glede izvajanja nadzora nad delom pravilno ugotovilo, da je delodajalec sicer opravljal nadzor, vendar je bil ta pomanjkljiv, in pravilno zaključilo, da te pomanjkljivosti ni mogoče šteti, da je bila taka, da bi bilo mogoče toženi stranki očitati zavestno kršitev veljavnih predpisov. Sodišče prve stopnje zatrjevanja ničnosti določila Splošnih pogojev upravičeno ni presojalo, ker ni ugotovilo, da bi bila podana izključitev odškodninske odgovornosti tožene stranke, s tem pa tudi ni podan pravni interes tožnika za ugotovitev ničnosti, zato se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeliti do pritožbene navedbe, da določilo zavarovalnih pogojev, na podlagi katerega tožena stranka ugovarja neobstoj zavarovalnega kritja, ni nično. Dodatno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da takšno določilo ni v nasprotju z moralo, zakonom in ustavo, saj stranke lahko prostovoljno urejajo medsebojna pogodbena razmerja in se lahko dogovorijo tudi za izključitev odgovornosti, saj tožeča stranka s tem ne izgubi ničesar, ker ima še vedno možnost terjati odškodnino od svojega delodajalca; z zavarovanjem pri zavarovalnici pa se tožeči stranki le omogoči, da terja odškodnino ali od svojega delodajalca ali pa od zavarovalnice. Pritožbeno sodišče sprejema razloge prvostopenjskega sodišča in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, temelječe na trditvi, da je zavarovanec zavestno opustil temeljne postulate varnega dela v tem delu.

7. Predpostavka, ki je v vsakem primeru nujni pogoj obstoja odškodninske obveznosti (ne glede na to, ali je odgovornost povzročitelja objektivna ali subjektivna - krivdna), je škodljivo dejstvo. S pojmom škodljivega dejstva je neločljivo povezan škodni dogodek, ki predstavlja časovno-prostorsko dimenzijo neposrednega vzroka škode. Za obstoj odškodninske obveznosti tožene stranke, za oprostitev njene odgovornosti, kakor tudi za ugotovitev prispevka oškodovanca k nastanku škode je zato odločilnega pomena ugotovitev, kako je do škodnega dogodka prišlo.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in priče B. ugotovilo, da je tožnik opravljal delo z nihajno žago, s katero je moral poravnati paket desk velikosti 2 m x 2 m, in na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da je prišlo do poškodbe tožnikove leve roke oziroma mezinca zaradi velike sile in vibracij, ko mu je roka zdrsnila pod žago. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženo stranko, da tožeča stranka vse do prvega naroka ni konkretizirala mehanizma poškodovanja, saj je, kot je že zgoraj pojasnjeno, to storila (zadostno) že v tožbi, nato pa še v dveh pripravljalnih vlogah, pritrjuje pa pritožbeni navedbi, da je bilo za toženo stranko sporno, kako je dejansko do škodnega dogodka oziroma do poškodbe prišlo, saj to izkazuje tudi spisovno gradivo, nenazadnje pa tudi sama vsebina izpodbijane vmesne sodbe.1 Sodišče prve stopnje je namreč, kot je navedlo v 38. točki obrazložitve, zavrnilo ugovor prekluzije, ki ga je podala tožeča stranka glede navedb tožene stranke v vlogi z dne 17. 4. 2019, da je tožnik sam kriv za škodni dogodek, ko je z roko segel po odrezani letvici, ki se je zataknila pod sabljo žage z namenom, da jo odstrani, pri tem pa je z mezincem leve roke zapel ob verigo, ki se takrat še ni ustavila. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjevala tožeča stranka.

9. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja konkretna žaga glede na svojo velikost in nezaščiteni rezalni list nevarno stvar, delo s tako žago pa nevarno dejavnost. Niti ne izpodbija ocene sodišča, da je nihajna žaga bolj nevarna kot navadna krožna žaga, saj je meč dolg preko 2 m, rezilo teče ob obeh straneh, torej je za vsaj 4 m do 5 m nezaščitene rezalne površine; da žaga ni imela nobenega ščitnika (ki tudi ni predpisan); da pri žaganju vibrira in da je pri delu s to žago treba uporabiti bistveno večjo moč, kot pri delu s krožno žago, za katero je sodna praksa že sprejela stališče, da je nevarna stvar, žaganje s takšno žago pa nevarna dejavnost. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, saj je takšno stališče potrjeno tudi z obstoječo sodno prakso2, in zavrača kot neutemeljeno pritožbeno navedbo, da je sodišče zmotno zaključilo, da je podana (tudi) objektivna odgovornost. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo pa se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za izključitev objektivne odgovornosti po 153. členu OZ ne zadošča le to, da gre dejanje, ki je neposredno pripeljalo do poškodbe, pripisati oškodovancu in da je le-to bilo prepovedano, temveč mora biti dejanje tudi neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven. Če kriterijem v konkretnem primeru ni mogoče zadostiti, je dejanje oškodovanca mogoče obravnavati le kot soprispevek k nastali škodi.

10. Glede na trditve tožene stranke, da je sporno, kako je dejansko do poškodbe prišlo in da je tožnik sam kriv za škodni dogodek, s čimer je uveljavljala oprostitev svoje odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, oziroma glede na njene trditve o soprispevku tožeče stranke k nastanku škode, in glede na to, da je tožena stranka dokazni predlog za pridobitev listin PP Velenja iz spisa ODT podala pravočasno že na prvem naroku3, je sodišče prve stopnje zmotno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob pomanjkanju izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja, izdelanega varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, dolžnega, strokovnega in doslednega nadzora nad izvajanjem del in nalog na delovne mestu, da v okviru izpita varstva pri delu ni bilo tožniku predstavljeno niti eno vprašanje v zvezi z delom s konkretno žago, niti ni delodajalec tožnika tudi drugih zaposlenih opozarjal na to, da svoje delo ne opravljajo pravilno, odločitev sodišča ne bi bila drugačna, saj tožnik sploh ni bil pravilno poučen o pravilnem in varnem delu z nihajno žago, in zmotno sklepalo, da šele, če bi bil tožnik seznanjen z vsem zgoraj navedenem, bi mu bilo mogoče očitati nepravilno delo s tračno žago (da je segel po odrezani letvici, ki se je zataknila pod sabljo žage z namenom dajo odstrani, pri tem pa je z mezincem leve roke zapel ob verigo, ki se takrat še ni ustavila, pa tega ne bi smel storiti, ker bi s tem kršil navodila za varno delo). Glede na vse trditve tožene stranke o soprispevku, in iz razlogov, ki so pojasnjeni še v nadaljevanju, pa je zmoten tudi zaključek v 37. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka, saj da o pravilnem in varnem delu ni bil poučen. Posledično je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge za pridobitev uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od oseb M. M., B. R. ter R. N. z obrazložitvijo, da izvedba teh dokazov na odločitev sodišča ne bi vplivala, ker je sodišče ugotovilo več kršitev Zakona o varnosti in zdravju pri delu s strani delodajalca, zaradi česar tožnik le-teh zaradi njihovega neobstoja ni mogel kršiti in tudi ne soprispevati k škodnemu dogodku, in ker nihče od navedenih po zatrjevanjih toženke tudi ni bil neposredna priča škodnega dogodka. S predlaganimi dokazi je namreč tožena stranka dokazovala tako trditev, da do škodnega dogodka ni prišlo na način, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, kot tudi trditve, da je tožena stranka postopala malomarno, premalo zbrano, v nasprotju z razumno skrbnostjo delavca oziroma povprečnega človeka, ko je posegla v nevarno področje žage, ki je sicer ni več upravljala, vendar pa se ta ni v celoti ustavila (pred tem pa je že navajala, da bi moral tožnik skrbeti za čim večjo lastno varnost pri opravljanju dela, delo opravljati pazljivo, tako da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb - 9. člen ZVZD-1, pri čemer je poudarila, da je bilo tožniku delo dobro znano, opravljal ga je redno, vedel je, da je nevarno oziroma da je orodje, ki ga uporablja nevarno, zato je potrebno z njim previdno ravnati in biti pri uporabi skoncentriran na delo). S temi trditvami je podredno uveljavljala, da je tožeča stranka sama pretežno, podredno pa v neneznatnem delu sama odgovorna za škodni dogodek oziroma je sama prispevala k nastanku škode. Navedenih pravnorelevantnih okoliščin, ki pa se ne nanašajo le na poučenost o pravilnem in varnem delu, sodišče prve stopnje zaradi zmotnega zaključka, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka, saj o pravilnem in varnem delu ni bil poučen, ni ugotavljalo, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

11. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izgubo na dohodku, s pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2019 umaknila, tožena stranka pa je soglašala z delnim umikom tožbe, zato je utemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišču prve stopnje ni bilo potrebno odločati o ugovoru tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija za tožnikove izgubo na dohodku, saj ta del tožbenega zahtevka ni več predmet odločanja. Ostalih pritožbenih navedb v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pritožbenemu sodišču zato ni potrebno presojati.

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v izpodbijani vmesni sodbi ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo, glede na naravo in okoliščine primera ter zgoraj navedene razloge, ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, saj bi bila z odpravo kršitev in izvedbo na drugi stopnji obširnega dokaznega postopka dokazov, ki še niso bili izvedeni na prvi stopnji in po potrebi s ponovno izvedbo nekaterih na prvi stopnji že izvedenih dokazov, ko bi se tako odločilna dejstva ugotavljala zgolj v postopku na drugi stopnji, strankam odvzeta pravica do pritožbe, zato je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in vmesno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). S to odločitvijo tudi ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Gre za prvo razveljavitev, ki po presoji pritožbenega sodišča kljub vložitvi tožbe dne 23. 2. 2018 ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na to, da je doslej postopek tekel brez zastojev kljub okrnjenemu poslovanju sodišča zaradi ukrepov v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti oziroma kršitve, ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva, tako način nastanka škodnega dogodka (škodljivo dejstvo) kot ostale predpostavke odškodninske obveznosti, odločiti o temelju tožbenega zahtevka ter odločitev obrazložiti z zadostnimi, jasnimi in skladnimi razlogi.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da je tožeča stranka po nepotrebnem z roko posegla na mesto, kjer to ne bi smela, sicer do poškodbe ne bi moglo priti, in še, da pri žagi, ki jo je uporabljala, do zdrsa in poškodbe roke, na način, kot ga navaja tožeča stranka, ne more priti. Iz navedenega razloga in še ostalih razlogov, navedenih v 2. točki odgovora na tožbo, je po njenem mnenju tožeča stranka v pretežnem delu soodgovorna za nezgodo. Tožeča stranka se je branila z navedbami, da ni nikamor segala, da noben zdravorazumski človek ne bi kar tako ″iz zabave″ z roko segal pod območje delovanja žage ter da v konkretnem primeru kaj takega niti ni mogoče, saj žage, glede na njeno težo, ne bi mogel niti držati, kaj šele z njo žagati, sploh pa bi bile posledice v tem primeru verjetno še neprimerljivo hujše. Trdila je, da je do poškodbe prišlo izključno iz vzrokov, ki so bili povsem izven njene sfere in na katere ni imela nikakršnega vpliva, in da ni podane nikakršne njene soodgovornosti za nastalo nezgodo. Tožena stranka je nato v prvi pripravljalni vlogi, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo med drugim v celoti prerekala tudi mehanizem, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Navajala je, da če se je tožeča stranka res poškodovala pri delu, kot ga zatrjuje, je morala sama postopati hudo protipravno, da je do tega lahko prišlo. Za seganje v prostor samega delovanja nevarnega dela žage, ko ta deluje, pri predmetni žagi sploh ni potrebe in to ni možno; če pa se je to zgodilo, pa je tožena stranka postopala v nasprotju s skrbnostjo povprečnega delavca, še več, v nasprotju s skrbnostjo povprečnega človeka. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi navajala, da je delo opravljala na edini in možen način, da paketa letev na drug način ni bilo mogoče odrezati tako, da bi se dosegel zahtevani rezultat: vse letve v paketu so morale biti namreč odrezane do milimetra natančno - torej zelo precizno. Takšno natančnost pa je potrditvah tožeče stranke možno doseči le z rezanjem na način, kot je to opravljal tožnik; sicer pa na drug način teh letev sploh ni bilo mogoče odrezati. Tožnik je, kot trdi v navedeni vlogi, moral žago pač držati tam, kjer je temu namenjen ročaj, hkrati pa tiščati rezilo navzdol in v paket, saj sicer ne bi dosegel zahtevane natančnosti, nastal bi škart in če bi tožnik delal škart, bi ga po dveh dneh odpustili. 2 Primerjaj z odločbami VSL sklep III Cp 3026/2010, VSL III Cp 2694/2014, VSL I Cpg 708/2018. 3 Kot izhaja iz zapisnika o pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo z dne 2. 4. 2019, je tožena stranka predlagala, da sodišče pri ODT ... v zvezi s predmetnim škodnim dogodkom pridobi vso dokumentacijo, ki jo je PP ..., ki je dogodek obravnavala, zbrala. Tožena stranka je, potem ko je na naroku navedla, da bo sama v spis vložila gornjo dokumentacijo, v drugi pripravljalni vlogi sodišču sporočila, da je zaprosila za vpogled in kopije vseh listih spisa ODT, a ji ODT ni dovolil kopiranja vseh listin, zato je predlagala, da sodišče iz spisa ODT pridobi tudi druge listine, v katere je tožena stranka vpogledala, ni pa jih mogla kopirati oziroma pridobiti. Sodišču je s to vlogo poslala poročilo PP Celje z dne 9. 3. 2015, zapisnik o ogledu kraja z dne 26. 2. 2015, zapisnik o izvedbi preizkusa znanja delavcev za varno delo in varstvo pred požarom ter potrdilo o uspešno opravljenem usposabljanju za varno delo z dne 14. 11. 2014 (priloge B5 do B9), in ponovno predlagala pridobitev ostalih listin iz spisa ODT, in sicer uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od oseb M. M., B. R. ter R. N..