Jedro

Če je nasilno dejanje ali prisilni ukrep bil povzročen izven območja državnega teritorija Republike Slovenije drugje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, mora stranka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja izpolnjevati poleg posebnih pogojev, predpisanih za posamezno kategorijo žrtev vojnega nasilja, še splošni pogoj stalnega prebivališča iz 6. v zvezi s 7. odstavkom 2. člena ZZVN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostave B z dne 27. 9. 2000, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega sodelavca NOB, ter njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavrnila. Tožena stranka v razlogih navaja, da je zmoten zaključek prvostopnega organa, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Iz spisne dokumentacije sicer izhaja, da so tožnici med vojno ustrelili očeta, vendar pa tožnica ne izpolnjuje predpisanega pogoja stalnega prebivališča v RS iz 6. oziroma 7. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Po 6. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v RS, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno. Po 7. odstavku 2. člena ZZVN pa se šteje, da je imela taka oseba stalno prebivališče v RS, če se je naselila v RS z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to mogoče, vendar najkasneje 31. 12. 1945. Tožnica pa je sama navedla, da se je v RS vrnila v letu 1949. Tožena stranka zgolj še pripominja, da je bila z novelo ZZVN (Uradni list RS, št. 110/02 z dne 18. 12. 2002) določba 8. odstavka 2. člena ZZVN spremenjena oziroma dopolnjena, tako da lahko status žrtve vojnega nasilja po ubitem staršu med drugim uveljavi le tisti otrok, katerega starš je padel, umrl ali bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, ne pa z NOB v drugih republikah bivše SFRJ. Ker tako tožnica pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ne izpolnjuje, je bilo njeno zahtevo treba zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da je vložila zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v septembru 2000, zato so spremembe in dopolnitve 8. odstavka 2. člena ZZVN, na katere se sklicuje tožena stranka, zanjo brezpredmetne. Zahtevo je vložila kot državljanka RS, ker je menila, da ji Ustava RS in zakon zagotavljata enake pravice kot sodržavljanom. Navaja, da je bila rojena leta 1940 v A, da pa se je njen oče februarja 1941 zaradi gospodarske krize z družino preselil v C v Srbijo, kjer je dobil službo. Priključil pa se je tudi odporu okupatorja. 12. 10. 1941 je bil ustreljen zaradi sodelovanja pri ustanavljanju partizanskega odreda. Mama je ostala sama s petimi majhnimi otroci. Da so si rešili življenje, so morali večkrat bežati in se skrivati pred Nemci in četniki v rudniku ali v gozdu. ZZVN je neživljenjski. Po končani vojni se ni mogla vrniti domov, saj transportov ni bilo. Meni, da ji kot državljanki RS ne morejo biti kršene osnovne pravice, ki pripadajo žrtvam vojnega nasilja. Teh pravic tudi v nobeni drugi državi ne more uveljaviti. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve le-tej v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da tožnici statusa žrtve vojnega nasilja po ubitem očetu ni mogoče priznati, in to ne glede na morebitno izpolnjevanje pogojev po določbi 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba Ustavnega sodišča, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US) - v besedilu, veljavnem v času odločanja prvostopnega organa. Tudi po presoji sodišča bi namreč tožnica za priznanje statusa morala izpolnjevati še predpisani splošni pogoj stalnega prebivališča. Po navedenem splošnem pogoju je morala imeti oseba (ki status uveljavlja), če je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno drugje na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, na območju Republike Slovenije stalno prebivališče od prenehanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa (6. odstavek 2. člena ZZVN), za kar pa se šteje tudi, če se je naselila v Republiki Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene in druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945 (7. odstavek 2. člena ZZVN).

Da je bilo nasilno dejanje nad očetom tožnice storjeno na območju izven državnega teritorija Republike Slovenije, vendar pa na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, niti ni sporno. To pa pomeni, da bi, glede na navedeno pravno podlago, od časa očetove nasilne smrti tožnica morala imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma da bi se v RS vsaj morala naseliti najkasneje do 31. 12. 1945. Da navedeni pogoj ni izpolnjen, niti ni sporno, saj tožnica sama navaja, da so z družino odšli v Srbijo spomladi l. 1941 ter da je po očetovi smrti tam (kasneje istega leta) in vse do l. 1949 še živela v Srbiji. Glede na to tožnica tudi z zatrjevanjem, da se glede na transportne razmere prej ni mogla vrniti (kar je sicer tožbena novota, le-teh pa sodišče po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS, ne dopusti, če tožnik ne izkaže, da teh dejstev prej ni mogel uveljavljati), ne more uspeti. Ob upoštevanju trditvene podlage pa v postopku niti ni bilo treba uporabiti še določbe 2. odstavka 2. člena ZZVN, po kateri je pogoj stalnega prebivališča izpolnjevala tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa stalno prebivališče na območju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ker na drugačno odločitev to ne bi moglo vplivati.

Sicer ima tožnica prav, da spremenjene določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN (po kateri otrok lahko uveljavlja status žrtve vojnega nasilja po starših zgolj, če so padli, umrli ali bili pogrešani zaradi sodelovanja z NOB Slovenije) pri odločanju o njeni zahtevi ni (bilo) mogoče uporabiti, kajti organ prve stopnje je odločal še pred navedeno novelacijo zakona. Vendar pa se na navedeno zakonsko določbo kot razlog za zavrnitev statusa tožnici tožena stranka ne opira, zato tožnica z ugovorom ne more uspeti. Gre namreč zgolj za pripombo tožene stranke, kakor izrecno tudi navaja, in ki jo je po presoji sodišča razumeti v smislu pojasnila tožnici, da ji uveljavljanega statusa glede na navedeno novo zakonsko omejitev ne bi bilo več mogoče priznati - niti v morebitnem ponovnem postopku, kajti tedaj bi le-to (kot veljavno) določbo pri odločanju bilo treba uporabiti. Tožnica namreč zmotno meni, da se o njeni zahtevi odloča po (materialnem) pravu, ki je veljalo v času vložitve zahteve, kajti uporabiti je treba pravo, veljavno v času odločanja na upravni prvi stopnji.

Tožnica pa po presoji sodišča tudi ne more uspeti z ugovorom, da ji zakon neutemeljeno ne priznava pravic, ki gredo žrtvam vojne oziroma kot jih priznava sodržavljanom. Sodišče se pri tem sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je le-to zavzelo ob obravnavi pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti ZZVN v odločbi opr. št. U-I-327/96 z dne 10. 2. 2000. Po navedenem stališču pravilno razumljeno načelo enakosti pred zakonom ne izključuje oziroma ne preprečuje različnega zakonskega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, temveč tako razlikovanje logično narekuje. Ustavno sodišče meni, da je v tem okviru tudi določanje omejitev, med katerimi izrecno omenja tudi uzakonjeno navezno okoliščino bivanja na Slovenskem kot pogoj za upravičenja iz ZZVN, dokler ne gre za očitno arbitrarno odločanje, ki bi se upiralo razumu, treba prepustiti zakonodajalcu. Ker po oceni ustavnega sodišča navedena zakonska omejitev tako ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti, se tožnica ne more z uspehom sklicevati na to, da ji ZZVN ne priznava enakega varstva, kot ga priznava sodržavljanom.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, saj tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa tudi drugih kršitev procesnega in materialnega prava ni našlo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.