Jedro

Obsojenec z opisovanjem odnosov med njim in oškodovanko in ponavljanjem prikaza poteka inkriminiranega dogodka uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 3.3.2005 obs. J.G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ ter mu po 50. členu istega Kazenskega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.6.2005 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej ni navedel razlogov, s katerimi jo izpodbija. V nepopolnem končnem predlogu se zavzema za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, zavrne kot neutemeljeno. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti izpodbija samo dejanske ugotovitve v izpodbijanih sodbah in ne navaja nobenih kršitev procesnih določil ali materialnega zakona, ki bi bile podane v zvezi z omenjenima odločbama. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti v smislu določila 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da je vložnik zahteve dolžan navesti konkretne kršitve zakona (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) ter jih tudi ustrezno obrazložiti, saj jih sicer ni mogoče preizkusiti. Obsojenec v zahtevi, ki jo je vložil sam, ni navedel konkretnih kršitev in jih tudi ni utemeljil. Iz vsebine obrazložitve zahteve, v kateri obsojenec opisuje odnose med njim in oškodovanko, ponavlja prikaz poteka inkriminiranega dogodka ter smiselno graja oceno oškodovankine izpovedbe ter izpovedbe priče K.K. in danega zagovora, pa ob zahtevi, da se "še enkrat preuči celotna zadeva in se pravično odloči", sledi, da uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. J.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Po podatkih kazenskega spisa obsojenčeve premoženjske razmere upravičujejo odločitev, s katero ga je tudi Vrhovno sodišče oprostilo stroškov postopka (povprečnine), nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).