Jedro

Tožnik je kot nujni dedič sodeloval v zapuščinskem postopku po svojem pokojnem očetu. Zato ga po 220. členu ZD veže pravnomočni sklep o dedovanju. V zapuščinskem postopku zamujenega dejanja (vložitve pritožbe in uveljavljanja zahteve za vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža) ne more nadomestiti z vložitvijo tožbe in z njo uveljavljati pravico, ki bi jo moral uveljavljati v zapuščinskem postopku.

Tožba s tožbenim zahtevkom za vrnitev darila v zapuščinski postopek, ki je že pravnomočno končan, ni sklepčna, saj zapuščinske obravnave ni mogoče ponovno otvoriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zapuščinskem postopku po pokojnem F. P. so sodelovali štirje zakoniti dediči: tožnik kot zapustnikov sin iz njegovega prvega zakona, zapustnikova vdova in dva zapustnikova sinova iz drugega zakona. Dedovali so na podlagi zakona vsak eno četrtino zapuščine. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je šele ob prejemu sklepa zemljiškoknjižnega sodišča ugotovil, da je bil izigran, ker je dedoval le 1/16 nepremičnine namesto 1/4. Oče je bil ob smrti lastnik le 1/4, ker je z darilno pogodbo iz leta 1962 vsakemu od sinov iz drugega zakona podaril po 1/4, z darilno pogodbo iz leta 1976 pa še ženi 1/4 nepremičnin. Tožnik je zato proti toženki, ki je zadnja prejela darilo, uveljavljal tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "Zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža tožnika ..... je toženka dolžna vrniti v zapuščino po pokojnem F. P. v zapuščinskem postopku II D 13/91 naslovnega sodišča 1/16 nepremičnin z.k. telesa II, vložna št. 1057 k.o... (1/4 njenega solastnega deleža do 1/4) in v enakem obsegu tudi pravico uporabe zemljiškoknjižnega telesa I iste vložne številke". Sodišče prve stopnje je tako postavljen tožbeni zahtevek zavrnilo. Menilo je sicer, da je tožba vložena pravočasno, da je toženka pasivno legitimirana in da so izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (Ul. SRS, št. 15/76, 23/78; v nadaljevanju ZD), vendar pa je tožbeni zahtevek nepravilen. Ker je zapuščinski postopek že končan, vrnitev dela nepremičnine v zapuščino ni tak zahtevek, ki bi imel oblikovalni in dajatveni značaj, zahtevana izpolnitev pa tudi ni izvršljiva.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je med drugim poudarilo, da je pravnomočen sklep o dedovanju za stranke, ki so sodelovale v postopku, razsojena stvar. Zato s tožbo ni mogoče zahtevati vrnitve darila v zapuščino in s tem doseči ponovno otvoritev zapuščinske obravnave. Tožnik bi moral zahtevati, da mu toženka nekaj da ali izpolni, ne pa, da vrne premoženje v zapuščino.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe. Njegov tožbeni zahtevek vsebuje ugotovitve, da je tožnik nujni dedič, da je bil njegov nujni delež prikrajšan, da je toženka prejela zadnje darilo in je zato dolžna zaradi dopolnitve nujnega deleža vrniti 1/16 nepremičnin.

Celoten zahtevek je dejansko dajatveni, saj se zahteva vrnitev konkretno določenega solastnega deleža iz vložne št. 1057 k.o... v zapuščino po pokojnem F. P. Tako postavljenemu tožbenemu zahtevku bi bilo mogoče ugoditi, saj je izpolnjeval vse kriterije, ki sta jih v času njegove uveljavitve smiselno zahtevali sodna praksa in teorija, in po katerih je bilo treba uveljavljati vrnitev daril zaradi dopolnitve nujnega deleža z zahtevo za vrnitev daril v zapuščino. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožba nerazumljiva ali nepopolna, bi moralo ukrepati skladno z 281. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Pravico do nujnega deleža mora nujni dedič praviloma uveljavljati v zapuščinskem postopku, uveljavlja pa jo z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj ali (lahko tudi in) za vrnitev daril. Pravice do nujnega deleža zapuščinsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti, temveč v skladu s 40. členom ZD le na zahtevo nujnega dediča. Take zahteve tožnik v zapuščinskem postopku ni postavil. Zato po presoji revizijskega sodišča ne gre za situacijo iz petega odstavka 213. člena ZD, kot je menilo sodišče prve stopnje, saj zapuščinsko sodišče tožnika ni bilo dolžno samo in po uradni dolžnosti napotiti na pravdo. Prav tako ne gre za primer iz četrtega odstavka tega člena, na katerega se tudi sklicuje sodišče prve stopnje, ko naj bi torej zapuščinsko sodišče nadaljevalo in dokončalo zapuščinsko obravnavo, ker stranka v določenem roku ni ravnala po napotitvenem sklepu, saj takega sklepa sploh ni bilo. Zato so pravilni razlogi sodišča druge stopnje, da v skladu z določbo 220. člena ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Izjema velja le za primere, ko zakon dopušča uveljavljanje zahtevka v pravdi.

Tožnik bi lahko pravico do nujnega deleža z zahtevo za vrnitev darila uveljavljal v pravdi le: - če sploh ne bi bil sodeloval v zapuščinskem postopku, - če zapuščinske obravnave sploh ne bi bilo, ker ne bi bilo zapuščine zaradi zapustnikovega predhodnega razpolaganja, ali pa bi zapuščina obstajala le iz premičnin, - če tožnik kljub napotilu zapuščinskega sodišča ne bi sprožil pravde med zapuščinskim postopkom, ali če bi ga zapuščinsko sodišče moralo napotiti na pravdo, pa tega ni storilo, - če bi obstajali razlogi za obnovo postopka.

V obravnavani zadevi ne gre za nobeno od naštetih izjem, zaradi česar tožnik ne bi bil vezan na pravnomočen sklep o dedovanju. Za dejanski obseg zapuščine (poleg ostalega v sklepu o dedovanju navedenega premoženja le 1/4 nepremičnin v vložni št. 1057 k.o...) je tožnik izvedel najkasneje s prejemom sklepa o dedovanju, iz katerega jasno izhaja, kakšen je bil obseg zapuščine. Po njegovih trditvah oziroma izpovedi naj bi zamudil pritožbeni rok proti sklepu o dedovanju, ker se je takrat nahajal v Šici, sodno pošiljo pa naj bi prevzel njegov sin (česar podatki povratnice pri sklepu o dedovanju ne potrjujejo). Če je tožnik imel opravičen razlog za zamudo roka, bi lahko predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ob izpolnjenih pogojih iz 173. člena ZD pa bi lahko uspel tudi s prepozno vloženo pritožbo, ne more pa zamujeno dejanje nadomestiti z vložitvijo tožbe in z njo uveljavljati pravico, ki bi jo moral uveljavljati v zapuščinskem postopku. Nasprotno stališče bi bilo v nasprotju z že navedeno zakonsko določbo 220. člena ZD.

Poleg razloga sodišča druge stopnje o vezanosti strank, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, na pravnomočen sklep o dedovanju, so materialnopravno pravilni tudi razlogi obeh sodišč o nepravilno postavljenem tožbenem zahtevku. Pri zahtevi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža mora biti tožbeni zahtevek postavljen tako, da ima oblikovalni in dajatveni značaj. Poleg zahteve za vrnitev darila oziroma za (sorazmerno) razveljavitev darilne pogodbe mora vsebovati tudi zahtevo za izročitev ustreznega dela premoženja ali za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Tožnikovo revizijsko stališče o pravilno oblikovanem tožbenem zahtevku za vrnitev darila v zapuščino po pokojniku v določen zapuščinski postopek (kot je bil postavljen njegov tožbeni zahtevek) je pravilno le za tiste primere, ko zapuščinski postopek zaradi napotitve na pravdo še ni končan. Če v takem primeru nujni dedič v pravdi uspe, se v zapuščino vrnjeno darilo upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine po 28. členu ZD v zvezi s 34. členom ZD. Nujni dedič, ki je v zapuščinskem postopku sodeloval, ni pa uveljavljal svoje pravice do nujnega deleža, si po pravnomočnem končanju zapuščinskega postopka s tožbenim zahtevkom za vrnitev darila v zapuščino postopek ne more pomagati. Ugoditev takemu tožbenemu zahtevku mu ne bi prinesla nobene koristi, saj zapuščinske obravnave ni mogoče ponovno otvoriti, v zapuščino vrnjenega darila pa tudi ni mogoče opredeliti za naknadno najdeno premoženje v smislu 221. člena ZD.

Iz doslej navedenih razlogov o nepravilno postavljenem tožbenem zahtevku izhaja, da trditvena podlaga tožbe o pravnomočnem končanju zapuščinskega postopka ni utemeljevala tožbenega zahtevka za vrnitev darila v zapuščino. Ali povedano drugače: tožba ni bila sklepčna. Zato sta bili odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe materialnopravno pravilni.

Glede uveljavljane procesne kršitve revizijsko sodišče odgovarja, da nesklepčna tožba ni nerazumljiva ali nepopolna tožba v smislu 109. člena ZPP/77, ki bi od sodnika po 281. členu ZPP/77 zahtevala izdajo potrebnih ukrepov, ki jih za odpravo pomanjkljivosti določa zakon. Na vsebinsko enak pritožbeni očitek o kršitvi 109. člena ZPP/77, ki ga je tožnik v reviziji dopolnil le še z navedbo 281. člena ZPP/77, je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje. V reviziji uveljavljana procesna kršitev torej ni utemeljena. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.