Jedro

Toženec izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovitve o dejanskih okoliščinah. To pa po izrečni določbi 3. odst. 385.čl. ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati prvi tožnici odškodnino v znesku 15.000, 00 Sit in drugi tožnici v znesku 35.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter jima povrniti pravdne stroške v znesku 83.187,00 Sit. Na podlagi obširnega dokaznega postopka je zavrnilo toženčevo trditev, da ga dne 5.10.1983 nekoliko po 13. uri ni bilo doma in da torej ni mogel tedaj poškodovati obeh tožnic. Verjelo je tožnicama in jima prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine -prvi tožnici v znesku 15.000,00 Sit in drugi tožnici v znesku 35.000,00 Sit. Višji zahtevek iz tega naslova in odškodninski zahtevek za strah pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrobno obravnava izvedene dokaze in opozarja na nasprotja v vsebini posameznih pričevanj. Sklicuje se na priče, ki so potrdile njegov prikaz dogodkov in zavrača dokaze, s katerimi so potrjene navedbe tožeče stranke. Nasprotuje temu, da bi se uporabili dokazi iz kazenskega postopka, saj je bila obsodilna sodba v postopku za obnovo razveljavljena. Navaja, da sodišče ne bi smelo združiti tožb obeh tožnic, dokler ne bi bila ugotovljena toženčeva odgovornost. Analizira podatke o obisku obeh tožnic pri zdravnikih in zdravniške izvide in ugotavlja, da tožnici nista bili poškodovani.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek. V sodbi prve stopnje so obravnavani in podrobno ocenjeni vsi izvedeni dokazi. Obrazloženo je, zakaj sodišče ne sprejema toženčeve različice prikaza dogodkov in zakaj mu ne verjame, da je bil v času, ko naj bi po navedbah tožeče stranke prišlo do škodnega dogodka, na Primorskem. V izvajanju dokazov in pri njihovi oceni ni prišlo do nobenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je ugotovilo nasprotja med posameznimi dokazi in je zavzelo stališče do tega. Jasno se je opredelilo, katerim dokazom verjame in katerim ne ter obrazložilo svoje ugotovitve. To, da toženec ne sprejema dokazne ocene in vztraja pri svojem prikazu dogodkov in da razlike v vsebini posameznih dokazov razlaga drugače kot sodišče, pomeni, da želi prepričati revizijsko sodišče o drugačnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec izpodbija dokazno oceno in s tem ugotovitve o dejanskih okoliščinah. To pa po izrečni določbi 3. odst. 385.čl. ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Zato revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene. Na ugotovljeno dejansko stanje je pri svojem odločanju vezano in zato ne more upoštevati revizijskih navedb, s katerimi se toženec zavzema za drugačno oceno dokazov.

O združitvi pravd je bilo odločeno pravilno. Sodišče lahko združi pravde, v katerih je ista oseba nasprotnik več tožnikov, če se s tem pospeši obravnavanje in zmanjšajo stroški (313.čl. ZPP). Ti razlogi so podani prav v zvezi z ugotavljanjem temelja zahtevkov. Ker je šlo za časovno in krajevno tesno povezana dogodka in so se sporna vprašanja dokazovala z istimi pričami v zadevah obeh tožnic, je bilo smotrno in tudi za toženca ugodneje, da sta se pravdi združili. Toženčevo revizijsko stališče, da bi smelo sodišče pravdi združiti šele potem, ko bi se izjasnilo o njegovi odgovornosti, je neutemeljeno in tudi nesmiselno. V združenem postopku se je namreč ugotavljalo prav vprašanje toženčeve odgovornosti in o tem vprašanju se sodišče ne more izreči drugače, kot s sodbo.

Toženec sicer izrečno ne izpodbija višine prisojene odškodnine. Kljub temu je revizijsko sodišče opravilo preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o tem vprašanju, ker mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386.čl. ZPP). Pri tem je ugotovilo, da prisojena odškodnina ustreza pretrpljenim telesnim bolečinam vsake od tožnic. Šlo je za lahke poškodbe s sorazmerno kratkotrajnimi telesnimi bolečinami. Prisojeni odškodnini sta temu ustrezno nizki: odškodnina za drugo tožnico ne dosega enomesečne povprečne čiste plače v gospodarstvu v času izreka sodbe, odškodnina prve tožnice pa ne dosega polovice te plače. Obe odškodnini sta v skladu z merili, ki jih določa 200.čl. zakona o obligacijskih razmerjih. Zato s prisojo take odškodnine ni bil prekršen zakon na škodo toženca.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).