Jedro

Presoja posameznih odškodninskih postavk za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se -sodba spremeni tako, da se v tretji vrstici 1. točke izreka znesek 5.960.000,00 SIT nadomesti z zneskom 5.920.000,00 SIT, -sklep pa tako, da se tožeča stranka oprosti plačila sodnih taks.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbe v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku ob prometni nesreči dne 27.4.1995, je prvo sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki odškodnino v znesku 5.960.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1998 dalje do plačila in povrne tožniku pravdne stroške v znesku 294.731,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, prav tako pa je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožniku prisodi vso zahtevano odškodnino. Pritožnik se ne strinja s stališčem, da je podana njegova soodgovornost za nastalo škodo, ker je zavestno tvegal nevarno vožnjo s pijanim voznikom. Voznik J.J. je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega povzročitve prometne nezgode, ugotovljeno je bilo, da je imel v krvi 1,04 promila alkohola. Nemogoče je trditi, da bi pri takšni stopnji alkohola lahko tožnik ocenil voznika kot pijanega voznika in zato zavestno tvegal vožnjo s takšnim voznikom. Tožnik je odkritosrčno pojasnil vsa dejstva v pravdi, tudi tista, ki bi mu morda bila v škodo. Tožnik je izpovedoval o količini pijače, ki jo je popil voznik J., ostalih dejstev pa ni vedel. Nejasna in nesprejemljiva je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da naj bi voznik kot J. prijatelj "zagotovo vedel, da je bil J.-ju v času po opravi vozniškega izpita kar petkrat izrečen ukrep prepovedi vožnje zaradi alkoholiziranosti". Če bi tožnik za navedeno dejstvo vedel, bi to v pravdi povedal. Morda bi se mu dalo očitati, da bi ob ostalih znakih moral in mogel vedeti, da morda voznik vozi pod vplivom alkohola. Vendar pa v obravnavanem primeru ne moremo govoriti, da se je zavedal takšne alkoholiziranosti in zavestno privolil v vožnjo z vinjenim voznikom. Odločitev sodišča o 20% tožnikovem prispevku je zato napačna. Prisojena odškodnina za strah je prenizka. Tožnik uveljavlja odškodnino za sekundarni strah.

V pritožbi delno povzema ugotovitve izvedenca oziroma sodišča v izpodbijani sodbi in zaključuje: Če je tožnik sam minimaliziral posledice, še ne pomeni, da objektivno ni bilo mogoče ugotoviti intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu. Če v takšnem stanju, v kakršnem je bil tožnik prav zaradi poškodb, utrpelih v prometni nezgodi, na sodišču in izvedencu ni mogel povedati vsega, kar bi v celoti opredeljevalo intenzivnost in trajanje strahu, še ne pomeni, da strah objektivno ni bil izkazan. Vse navedeno velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Podatki izvedenskega mnenja, zdravstvena dokumentacija in izpoved tožnika dajejo zadostno podlago za odločitev sodišča, ki bi moralo po višini sprejeti odškodnino, ki jo je tožnik postavil v tožbi (5.000.000,00 SIT).

Sklep sodišča, ki tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks, je napačen. Ob vložitvi tožbe tožnik ni bil zaposlen, sodišče bi ga moralo oprostiti plačila sodnih taks vsaj za tožbo. Če je sodišče šele po koncu glavne obravnave sprejelo sklep o tožnikovem predlogu, da se ga ne oprosti plačila sodnih taks, bi mu moralo priznati takse v pravdne stroške. Ker je za sklep sodišča izvedel tožnik šele s prejemom sodbe, sodnih taks ni prijavil do konca glavne obravnave.

Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno zaključuje, da ni dokazana tožnikova soodgovornost za telesne poškodbe s posledicami, ker ni bil pripet z varnostnim pasom.

Nesporno je, da je tožnik sedel na sprednjem desnem sedežu, da ni bil pripet z varnostnim pasom v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke zaradi neprilagojene hitrosti s sprednjim čelnim delom vozila silovito trčil v lesen gospodarski objekt in ga premaknil za 0,15 metra. Navedeni podatki so v kazenski ovadbi zoper zavarovanca tožene stranke, ki je bila priložena odgovoru na tožbo. Voznik in oba potnika so ostali vkleščeni na svojih mestih v popolnoma uničenem avtomobilu. Tožena stranka meni, da ni treba posebej dokazovati dejstva, da je pri trčenju voznika "vrglo" naprej, v smeri vožnje in sicer zaradi vztrajnosti, pri tem pa je z glavo zadel v sprednje trde podlage avtomobila in utrpel hudo telesno poškodbo. Varnostni pasovi niso neka dodatna okrasna oprema, temveč so namenjeni za preprečevanje telesnih poškodb in njihovih posledic. Tožnik je najmanj 30% sam kriv za nastalo škodo, tudi zato, ker je zvestno tvegal vožnjo s pijanim voznikom. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja je previsoka. Primerna bi bila odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT. Pri tožniku ni bilo tveganil operativnih posegov na področju glave in hrbtenice. Pri odločanju o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je sodišče premalo upoštevalo izvedenčevo ugotovitev, da so zaradi trajnih posledic poškodovane glave delovne in druge življenjske aktivnosti zmanjšane le za 20%. Motnje višjih kognitivnih funkcij so prisotne le v lažji obliki. Vse trajne posledice je pripisati le postkontuzijskemu sindromu, poškodba vratne hrbtenice ni pustila trajnih posledic, medenica ni bila poškodovana, zato bolečine v predelu medenice ne morejo biti v vzročni zvezi s to prometno nezgodo. Primerna satisfakcija bi bila znesek 2.500.000,00 SIT.

Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Obe pravdni stranki se pritožujeta proti odločitvi prvega sodišča o tem, da je tudi tožnik soodgovoren za škodo, ki mu je nastala.

Medtem, ko tožnik trdi, da je za škodo izključno odgovoren zavarovanec tožene stranke, in tedaj graja materialnopravno odločitev prvega sodišča o njegovem 20% soprispevku k škodi, tožena stranka trdi, da je prispevek tožnika 30%, ker da je k škodnim posledicam prispevalo tudi dejstvo, da tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom.

Prvo sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo, da tožena stranka (njeno je dokazno breme, da je opustitev privezovanja z varnostnim pasom v vzročni zvezi z nastalo škodo), obstoja vzročne zveze ni dokazala. To svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenca nevrologa, ki ni mogel ugotoviti, ali bi katera od tožnikovih poškodb bila lažje intenzitete oziroma ali bi sploh nastala, če bi bil privezan z varnostnim pasom in na procesno določbo 221.a člena ZPP/77. Tožena stranka v zvezi s svojo trditvijo o tožnikovem soprispevku zaradi opustitve uporabe varnostnega pasu tudi v pritožbi relevantnih dokazov ne ponuja. Res je že v odgovoru na tožbo priložila kazensko ovadbo in zapisnik o ogledu kraja prometne nesreče. Ti dve listini sicer vsebujeta podatke o nekaterih dejstvih, ki bi utegnila biti pomembna za presojo obstoja te vzročne zveze, nikakor pa ta dejstva, tudi če bi sodišče ugotovilo njihov obstoj, ne zadoščajo za sklep, da so tožnikove poškodbe nastale prav zaradi opustitve uporabe varnostnega pasu oziroma so bile zaradi te opustitve težje. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je pri trčenju tožnika vrglo naprej v smeri vožnje in sicer zaradi vztrajnosti, pri čemer je z glavo zadel v sprednje trde podlage avtomobila in utrpel hudo telesno poškodbo, je le nedokazana domneva tožene stranke in ne splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno dokazovati. Da temu ni tako izpričuje že ugotovitev, da izvedenec obstoja dejstev, pomembnih za presojo obstoja vzročne zveze, ni mogel niti potrditi niti zanikati.

Odločitev prvega sodišča, oprta zaradi povedanega na določbo 221.a člena ZPP, je tedaj pravilna.

Ni pa mogoče soglašati s tožnikovo pritožbeno trditvijo, da je odločitev prvega sodišča o njegovem 20% soprispevku, napačna. Iz dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki ji tudi pritožnik v pritožbi ne oporeka, oziroma za nasprotno dokazov ne ponuja, izhaja, da je zavarovanec tožene stranke v diskoteki spil tri piva, nato pa še ostal v lokalu. Ne glede na vedenje tožnika o zavarovancu tožene stranke izrečenih ukrepih prepovedi vožnje zaradi alkoholiziranosti, iz te dejanske ugotovitve izhaja, da je vedel, da je zavarovanec tožene stranke tistega večera, preden je sedel za volan, užival alkoholne pijače že v njegovi prisotnosti. Ker je kljub temu prisedel k vozniku J.-ju, je privolil v tak način vožnje, ki ga pogojuje popiti alkohol, s tem pa tudi (delno) v škodne posledice. Ob odvzemu krvi vozniku J. (odvzem je bil opravljen ob 5.30 uri, nesreča pa se je pripetila ob 3.55 uri) je analiza vzorca pokazala v krvi 1,04 g/kg vrednosti etilnega alkohola, torej znatno prekoračeno dovoljeno stopnjo vrednosti še v času samega odvzema krvi, kar ob dejanski ugotovitvi prvega sodišča, da sta bila voznik in tožnik prijatelja, ki sta se pogosto družila, prav tako vodi do sklepa, da je tožnik vedel, da priseda k vozniku, ki je pred tem užival alkohol v količinah, ki vpliva na vozniške sposobnosti slehernega voznika, pri čemer je dejstvo, da je zaradi treh popitih piv količina alkohola v krvi večja od dovoljene, tudi splošno znano. Glede na težo kršitve predpisov voznika J. in tožnikovo soodgovornost je porazdelitev odgovornosti v razmerju 80% proti 20%, pravilna.

Pritožnika dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, ki so pravno pomembne za presojo pravične denarne odškodnine, ne oporekata. Menita le, da je za posamezne škodne postavke prvo sodišče odmerilo prenizko oziroma previsoko odškodnino, da je tedaj materialno pravo uporabilo napačno.

Pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem je prvo sodišče upoštevalo merila in izhodišča iz 200. člena ZOR (podrobno navedena na peti strani izpodbijane sodbe) in iz tega naslova prisodilo tožniku odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT (minus 20% - 205. člen ZOR), ki je tudi v zadostni meri individualizirana (ob nesreči tožnik še ni bil star 18 let). Res pri tožniku ni bilo opravljenih tveganih operativnih posegov, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, toda zdravljenje je bilo dolgotrajno in mučno, zvezano s številnimi in dolgotrajnimi hospitalizacijami, bolečinami in neprijetnostmi (stran 6 in 7 sodbe), pri čemer bolečine občasno še trajajo in bodo tudi v bodoče (člen 203 ZOR), tako da ga opravičujejo do zahtevane in prisojene odškodnine iz tega naslova.

Iz naslova sekundarnega strahu je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v znesku 200.000,00 SIT (zmanjšano za 20%). Tožena stranka se proti tej prisojeni škodni postavki ni pritožila, tožeča stranka pa meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Po oceni sodišča druge stopnje prvo sodišče za to škodno postavko ni odmerilo ustrezne odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da tožnik glede na trditveno podlago tožbe uveljavlja odškodnino za sekundarni strah (izid zdravljenja), ki ga izvedenec označuje kot tožnikovo zaskrbljenost ter nelagodje zaradi dolgotrajnosti težav, sam pa kot strah pred novo poškodbo glave ter strah pred vožnjo z avtomobilom, posebej v gneči. Ta dejstva je prvo sodišče sicer pri odmeri odškodnine za to škodno postavko upoštevalo, vendar je v premajni meri prišlo do izraza, da je bil strah ob dolgotrajnem zdravljenju dolgotrajen, da še traja (vožnja z avtomobilom, gneča), ker pa je po oceni izvedenca, ki jo sprejema tudi sodišče, tožnikovo zdravstveno in duševno stanje dokončno, je glede na njegovo mladost (ob nesreči še ni bil star 18 let) primerna satisfakcija za to škodno postavko znesek 400.000,00 SIT, ob upoštevanju tožnikovega 20% soprispevka tedaj znesek 320.000,00 SIT. Po pooblastilu 4. točke 370. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje glede te škodne postavke prisojeno odškodnino iz tega naslova tudi zvišalo.

Merila in izhodišča za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v izodbijani sodbi skrbno in popolno navedlo že prvo sodišče. Ugotovilo je, da so bile tožnikove življenjske funkcije začasno močno omejene, stanje se je nato izboljšalo, a so v obliki motenj višjih kognitivnih funkcij v lažji obliki še prisotne kot posledica postkontuzijskega sindroma (stran 9 sodbe, prvi odstavek). Tožnik ima trajno okvaro zdravja - poškodbo glave oziroma srednjega živčevja, njegove delovne sposobnosti so zmanjšane (po ugotovitvi izvedenca za 20%), tako da je vezan na opravljanje lažji del pri svoji poklicni dejavnosti mesarja (boli ga medenica, glavoboli), zato se je tudi odločil za prekvalifikacijo, vendar se težje uči, pozablja in se počuti ogroženega. Pred nesrečo se je (mlad človek) ukvarjal s športom.

Bolečine, ki se še pojavljajo zaradi poškodb vratne hrbtenice, je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin, ker pa svoje delo mesarja zaradi bolečin v medenici in glavobolov kot posledice poškodbe (sodišče tožniku verjame, tožena stranka nasprotnega dokaza ne ponuja) opravlja težje in zaradi tega duševno trpi, je prvo sodišče tudi to dejstvo upoštevalo kot okoliščino, ki vpliva na višino satisfakcije.

Prisojena odškodnina iz tega naslova je tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna in v zadostni meri individualizirana, saj ni mogoče prezreti, da je tožnik mlad človek, ki je bil poškodovan dejansko na začetku svoje življenjske in poklicne poti.

V sodbi sodišča prve stopnje pa je prišlo do računske pomote. V sodbi je odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnika določena z naslednjimi zneski: telesne bolečine znesek 2.400.000,00 SIT (80% od zneska 3.000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 3.200.000,00 SIT (80% od zneska 4.000.000,00 SIT) in za strah 160.000,00 SIT (80% od zneska 200.000,00 SIT). Seštevek posameznih priznanih odškodninskih postavk znaša torej 5.760.000,00 SIT in ne 5.960.000,00 SIT, kot je napačno seštelo prvo sodišče. Po pooblastilu 370. člena ZPP/77 je sodišče druge stopnje to pomoto odpravilo, tako da je pravilnemu seštevku posameznih škodnih postavk na prvi stopnji - 5.760.000,00 SIT prištelo še znesek 160.000,00 SIT za kolikor je zvišalo odškodnino za strah (od 200.000,00 na 400.000,00 SIT, to je 200.000,00 minus 20%, kar predstavlja znesek 160.000,00 SIT). Tako je ob delni ugoditvi pritožbam obeh pravdnih strank spremenilo izpodbijano sodbo tako, da prisojena odškodnina znaša 5.920.000,00 SIT.

Utemeljeno pa se pritožuje tožnik glede odločitve prvega sodišča, ki je njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo. Tožnik ob vložitvi tožbe ni bil zaposlen, sedaj pa je zaposlen in prejema 90.000,00 do 100.000,00 SIT osebnega dohodka. Ker drugega premoženja nima (potrdilo o premoženjskem stanju, priloga A2), bi bilo po oceni sodišča druge stopnje s plačilom taks v tem odškodninskem sporu njegovo preživljanje glede na višino taks (100.000,00 SIT za tožbo, sodbo itd.) ogroženo. S to sodbo je bila tožniku res prisojena odškodnina, ki pa je zaenkrat le s sodbo prvega sodišča tožniku priznana terjatev in ne predstavlja sredstev v smislu 3. odstavka 172. člena ZPP/77, s katerimi se tožnik preživlja. Izpodbijano odločitev prvega sodišča je zato sodišče druge stopnje spremenilo tako, da je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka 380. člena ZPP/77). Zaradi takšne odločitve na ostale pritožbene trditve tožnika v zvezi s predlagano taksno oprostitvijo ne bo odgovarjalo.

Zaradi navedene neznatne spremembe sodbe ostaja stroškovna odločitev prvega sodišča nespremenjena. Uspeh pravdnih strank s pritožbo je približno enak (v zvezi s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks posebni pritožbeni stroški niso nastali), zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 166., 2. odstavek 154. člena ZPP/77).