Jedro

Razlog, zaradi katerega je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2), ki je veljal v času odločanja, zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.2007, s katero je ta na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil prosilcu za azil, ki trdi, da je D.K., omejila gibanje na prostore Centra za tujce v ... do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, in sicer od dne 15.11.2007 do dne 15.2.2007. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je argumentirano pojasnila, zakaj šteje, da je v tem primeru izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka v smislu določb 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, na katere je oprla svojo odločitev. Iz ugotovitev tožene stranke izhaja, da je tožnik prvič vložil prošnjo za azil v Republiki Sloveniji dne 11.1.2007, vendar je bil postopek ustavljen s sklepom dne 26.3.2007, ker je tožnik 20.3.2007 samovoljno zapustil azilni dom. Dne 22.10.2007 je bil tožnik v skladu z Uredbo (ES), št. 343/2003 vrnjen s strani nemških varnostnih organov v Republiko Slovenijo in nastanjen v Center za tujce zaradi prisilne odstranitve iz države (po sodbi Okrajnega sodišča v Kranju zaradi ilegalnega prehoda državne meje). Šele 30.10.2007 je v Centru za tujce podal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji ponovno zaprositi za azil. Pri sprejemu prošnje za azil, je na vprašanje, zakaj je namen vložitve ponovne prošnje vložil šele po 8 dneh bivanja v Centru za tujce, izjavil, da ni vedel, da je njegov prvi postopek za pridobitev azila končan. To pa je v nasprotju z njegovimi izjavami pred Okrajnim sodiščem v Kranju. Iz sodbe Okrajnega sodišča v Kranju je razvidno, da je tožnik na zaslišanju med drugim navedel, da ni vedel, da mu je bil izdan sklep, da se postopek za pridobitev azila ustavi, torej je bil o ustavitvi postopka seznanjen pred ponovno nastanitvijo v Centru za tujce. Tožena stranka tako ugotavlja, da ne le, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, ampak je tožnik tudi pri sprejemu prošnje svoje izjave pojasnjeval z očitno lažnimi izjavami. Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi bilo od tožnika utemeljeno pričakovati, da bi namen vložitve prošnje za azil izrazil takoj po deportaciji v Slovenijo, če bi bil njegov primarni namen vložitev prošnje za azil, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bil iz predhodnega postopka s potekom azilnega postopka v Republiki Sloveniji že seznanjen. Tudi po presoji sodišča je v tem primeru izkazan sum zavajanja oziroma zlorabe postopka in da tožnik ni imel resničnega namena zaprositi za azil, pač pa le, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da je prošnjo za azil podal po 8 dneh bivanja v Centru za tujce, ker je bil prepričan, da še velja njegova vloga za azil, ki jo je podal 11.1.2007. Sodišče nepravilno zaključuje, da je zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Navaja, da je v Iraku veliko kriminala, mučenja in ubijanja. Pripada šiitski skupini in je bil pripadnik armade A.M., zaradi česar je bil v Iraku obsojen na smrt in bil 8 mesecev zaprt v B., kjer so ga tudi fizično maltretirali. Za azil je zaprosil, ker želi zaščito zaradi preganjanja, zaradi kršitve človekovih pravic v matični državi, kamor se ne more vrniti, saj mu grozi smrtna kazen. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu.

V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ki je veljal v času odločanja. Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil, se je lahko prosilcu za azil začasno omejilo gibanje zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil je v 36. členu določal, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (2. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje že eden od v 27. členu ZAzil taksativno navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da iz v upravnem postopku ugotovljenih dejstev izhaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabil azilni postopek s tem, da je vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da tožnik ni izrazil namena zaprositi za azil že policiji na letališču J.P. v L. in tudi ne takoj ob nastanitvi v Centru za tujce dne 22.10.2007, pač pa je to storil šele po osmih dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen zaradi zagotovitve prisilne odstranitve iz Republike Slovenije. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za ugotovitev razloga iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil in je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka upravičeno sklepalo, da je tožnik vložil prošnjo za azil zgolj zato, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije, saj bi sicer, če bi imel resni namen zaprositi za azil, prošnjo vložil takoj, ko je bil deportiran v Slovenijo. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da razlog, zaradi katerega je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi ugovori (da ni vedel, da je bil njegov prvi azilni postopek v Republiki Sloveniji ustavljen), ki jih je uveljavljal že kot tožbene ugovore in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in zavrnitev podrobno obrazložilo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem primeru tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe glede razlogov, ki nasprotujejo njegovi vrnitvi v matično državo. V tem upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost odločitve o začasni omejitvi gibanja, ne pa tudi, ali obstajajo pogoji za pridobitev azila v Republiki Sloveniji, o čemer upravni organ še ni odločal. Tožnika sta pritožbo vložila tudi zaradi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar pa formalno opredeljeno in izrecno niti ne izpostavljata nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Presodilo je, da te kršitve niso podane.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.