Jedro

Vrednost določenega dela solastne stvari (sobe) ne more biti odvisna od tega, komu od solastnikov (v čigavo stanovanje spada) je dodeljena. Če je ena od strank med nepravdnim postopkom odsvojila svoj delež, to ni ovira, da se postopek konča med istima strankama. Ko gre za delitev stvari in skupnega premoženja, je treba upoštevati posebno določilo o stroških v čl. 126 ZNP. Če gre za vprašanje dejanskega stanja v procesu, je v dvomu treba uporabiti procesna pravila v korist stranke, ki bi pravico izgubila. Taksa za pritožbo v nepravdnem postopku se plača od vrednosti, ki je v pritožbi sporna.

Izrek

1. Pritožbi proti sklepu z dne 10.1.1994 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

2. Pritožbi proti sklepu z dne 23.9.1994 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožbi proti sklepu z dne 23.6.1994 se delno ugodi in se izpodbijani sklep pod točko 1. spremeni tako, da se zavrne predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

S sklepom z dne 10.1.1994 je sodišče prve stopnje fizično razdružilo solastno premoženje nepravdnih strank, nepremičnine vl.št. 2614 k.o. K. Predlagatelj je prejel v izključno last prostore v skupni površini 94,86 m2 s pripadajočim zemljiščem in zunanjo ureditvijo v vrednosti 9.024.680,00 SIT. Nasprotna udeleženka je prejela v last prostore v površini 99,02 m2 v vrednosti 11.149.536,00 SIT z ustreznim deležem funkcionalnega zemljišča in zunanje ureditve. Odločilo je, da je nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagatelju znesek 1.062.428,00 SIT v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.1993 dalje. Odločilo je tudi, da mora predlagatelj opraviti določena adaptacijska dela, ki jih je v izreku natančno navedlo, v vrednosti 950.000,00 SIT. Te stroške je predlagatelj tudi dolžan sam nositi. Odločilo je tudi o povrnitvi stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je razdružitev opravilo ob upoštevanju izvedenskega mnenja.

S sklepom z dne 23.9.1994 je sodišče prve stopnje zavrglo kot prepozno pritožbo nasprotne udeleženke proti sklepu z dne 23.6.1994, ker je ugotovilo, da je pooblaščenec nasprotne udeleženke pošto prevzel 6.7.1994 in ne 25.8.1994, kot je zapisano na povratnici. S sklepom z dne 23.6.1994 je zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za oprostitev plačila sodnih taks in odločilo, da znaša taksa za pritožbo nasprotne udeleženke proti sklepu z dne 10.1.1994 180.000,00 SIT.

Proti sklepu z dne 10.1.1994 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa in navaja: Razdelitev uporabe funckionalnega zemljišča naj bi bila razvidna iz skice, ki je nasprotna udeleženka ni prejela. Predlagatelj sploh ni solastnik sporne nepremičnine. Zemljiškoknjižni lastnik po vložitvi predloga je postal poleg nasprotne udeleženke tudi J. A., medtem ko je sedaj lastica vložne štev. 2614 k.o. K. nedl. T. B. Vse to je razvidno iz zemljiške knjige. Zaradi tega bi bilo treba predlog po uradni dolžnosti zavreči. Uživanje sporne nepremičnine je bilo dokončno urejeno s sodno poravnavo N ..... z dne 25.6.1981, po kateri je nasprotna udeleženka dobila stanovanjsko pravico na vseh prostorih hiše, ki jo sedaj zaseda, predlagatelj pa na preostalih prostorih.

Sklep je brez zakonske osnove odvzel udeleženki dve sobi, na katerih ima stanovanjsko pravico. Sodišče bi zato moralo ali fizično razdeliti premoženje tako, da nasprotna udeleženka obdrži vse prostore, ki jih zaseda in delež izplača, ali pa opraviti civilno delitev. Izvedenec ing. B. ugotavlja drugačno kvadraturo, kot sta to ugotovila druga izvedenca. Nesmisel brez primere pa je to, da je izvedenec ugotovil, da sta isti sobi, ki naj bi jih pridobil predlagatelj, vredni kar 25 % več, če jih ima nasprotna udeleženka kot pa sta vredni v primeru, če isti sobi dobi predlagatelj. Vrednost opreme ne more za toliko povečati vrednosti sob. Predlaga postavitev novega izvedenca. Napačno je odločeno tudi o stroških postopka.

23.6.1994 je sodišče izdalo sklep, s katerim je na predlog nasprotne udeleženke za oprostitev plačila sodnih taks ta predlog zavrnilo in odločilo, da znaša taksa za pritožbo nasprotne udeleženke proti sklepu N 535/88 z dne 10.1.1994 180.000,00 SIT. Pritožbo nasprotne udeleženke proti temu sklepu je s sklepom z dne 23.9.1994 kot prepozno zavrglo.

Proti sklepu o zavrženju pritožbe z dne 23.9.1994 vlaga pritožbo nasprotna udeleženka. Predlaga razveljavitev sklepa in odločitev o pritožbi, ki je s sklepom zavržena. Bistvena vsebina pritožbe je, da pooblaščenec nasprotne udeleženke dne 6.7.1994 ni prevzel pošiljke, pač pa jo je prevzel dne 25.8.1994, tako kot izhaja iz priložene povratnice.

Proti sklepu z dne 23.6.1994 se pritožuje nasprotna udeleženka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo in razveljavitev sklepa. Bistvena vsebina pritožbe je, da sploh ni bilo pogojev, da bi bila kakršnakoli taksa v tem postopku naložena njej. Nasprotna udeleženka nima denarja, da bi plačala tako astronomsko visoko takso za pritožbo. Zavrnitev taksne oprostitve zaradi formalnih razlogov bi pomenila, da se pritožiteljici nemogoča enakopravno sodelovanje v postopku. Sklep pa je nepravilen tudi zato, ker je zavrnil predlog nasprotne udeleženke za oprostitev plačila sodnih taks na splošno tudi za vnaprej, torej ne samo glede takse za pritožbo. Ponovno prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožba proti sklepu z dne 10.1.1994 je utemeljena.

Večina pritožbenih trditev sicer ne drži. Tako ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če nasprotna udeleženka ni prejela skice kot sestavnega dela sklepa. To bo sodišče prve stopnje moralo popraviti tako, da ji bo to skico naknadno vročilo. Kljub temu, da skice ni prejela, njena pravica do pritožbe ni bila okrnjena.

Po določbi člena 195/I Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - ni ovira, če katera od strank med pravdo odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Po določbi člena 37 Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP - se te določbe uporabljajo tudi v nepravdnem postopku. Če je torej predlagatelj med postopkom odtujil svoj delež, to ni razlog za zavrnitev oziroma celo za zavrženje predloga, kot meni pritožba.

Neupoštevne so tudi trditve v zvezi s tem, da je premoženje že razdeljeno. Čeprav sta se nepravdni stranki dogovorili o stanovanjski pravici, to ni ovira za izvedbo razdružitvenega postopka, ko gre torej za delitev solastnine. Vprašanje stanovanjske pravice oziroma sedaj morebitne najemne pogodbe je ločeno od vprašanja lastnine.

Kar zadeva vprašanje stroškov postopka, je v 35. členu ZNP res določeno tako kot trdi pritožba. Vendar pa je v tem postopku treba upoštevati posebno določbo glede stroškov po 126. členu ZNP, ko gre za postopek za delitev stvari in skupnega premoženja. Po tej določbi skupne stroške postopka trpijo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev. Drugačne pritožbene trditve zato niso upoštevne.

Z načinom delitve, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče strinja, kajti za tak način je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih imelo dovolj podlage. Glede na dosedanje trditve in glede na doslej zbrane dokaze torej ne kaže, da bi bil drugačen način primernejši. Prav pa ima pritožba, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne sicer v tistem delu, kjer je govora o površini prostorov, saj je v tem delu izvedenec B. določno povedal, da je kvadraturo ugotovil na terenu (red.štev. 61). Neprepričljivo pa je njegovo mnenje v tistem delu, ki ga pritožba izrecno izpostavlja in ko gre torej za znesek, ki naj bi ga nasprotna udeleženka izplačala predlagatelju. Da bi bili dobri 4 m2 stanovanjske površine vredni kar 1,000.000,00 SIT, po splošnih izkušnjah ne more držati; prav tako pa ne, da imata sobi različno vrednost, odvisno od tega, katera od strank ju ima. Njegovo izvedensko mnenje v tem delu ni prepričljivo, vprašljivo pa je tudi, ali je utemeljeno na določbah Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin. Vsaj sobi, o katerih je govora, je treba oceniti na tak način, da bosta imeli enako vrednost ne glede na vprašanje, v okvir katerega stanovanja sodita.

To je bil razlog, zaradi katerega je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo bodisi z istim izvedencem bodisi z novim to vprašanje razčistilo in nato o stvari ponovno odločilo.

Utemeljena je pritožba proti sklepu z dne 23.9.1994. Sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo zato, ker je prepričano, da je pooblaščenec pošiljko prevzel dne 6.7.1994, ne pa 25.8.1994. Ker gre tu za vprašanje dejanskega stanja v procesu, v zvezi s tem pa za uporabo procesnih predpisov, je treba upoštevati, da je v dvomljivi situaciji treba procesna pravila uporabiti v korist stranke, ki bi sicer pravico izgubila. To velja tudi za vprašanje pravilnost vročanja. Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo, zakaj je prepričano, da je bila vročitev opravljena 6.7.1994. Vročilnica v spisu, iz katere izhaja, da je bila vročitev opravljena 25.8.1994 in podrobnejša razlaga v pritožbi pa po mnenju pritožbenega sodišča ne kažejo na prepričanje, ampak na dvom, ali je bila vročitev res opravljena 6.7.1994. Zato je treba šteti, da je bila vročitev opravljena 25.8.1994 in da je torej pritožba pravočasna. Sodišče druge stopnje je tako torej štelo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 1. odstavka 348. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in torej šteti, da je pritožba pravočasna.

Treba pa je pripomniti, da tudi način, kot ga v pritožbi opisuje pooblaščenec, ko naj bi 6.7.1994 prevzel vse pošiljke, razen obravnavane, ni pravilen, saj ne gre, da bi pooblaščenec izbiral, kaj bo prevzel in kaj ne. Res pa je, da je to stvar organizacije dela na sodišču prve stopnje, ne more pa vplivati na strankino pravico do pritožbe. Če pa sodišče prve stopnje šteje, da je v obravnavanem primeru prišlo do zlorabe, ima možnost sprožiti ustrezne postopke pri ustreznih organih.

Ko je torej odločitev o zavrženju pritožbe nepavilna in ko je bil torej sklep razveljavljen, je bilo treba odločiti še o pritožbi proti sklepu o oprostitvi plačila sodnih taks in o višini sodne takse za pritožbo. Ta pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 14. člena Zakona o sodnih taksah sklep o oprostitvi plačila taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev. Velja za vse vloge in dejanja, za katerega je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje.

Tako je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je takso za pritožbo nasprotna udeleženka dolžna plačati, saj je predlog vložila potem, ko je taksna obveznost za plačilo pritožbe že nastala. Res pa je, da iz izreka izhaja, kot da se odločitev nanaša tudi na vsa bodoča dejanja. Zato je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in sklep spremenilo tako, da je odločilo, da odločitev velja samo glede takse za pritožbo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje o nadaljnji oprostitvi plačila taks ponovno odločati. Odločitev o plačilu takse v višini 180.000,00 SIT je pravilna. Ni sicer točna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bilo takso za pritožbo treba plačati od celotne vrednosti premoženja, ki se deli, ampak jo je treba odmeriti od zneska, ki je v pritožbi še sporen. Tu je v pritožbi sporen celoten delež nasprotne udeleženke, saj predlaga zavrženje predloga, oziroma njegovo zavrnitev. Po določbah tarifne štev. 12/3 ZST pa je nasprotna udeleženka vseeeno dolžna plačati najvišjo takso, ker je tudi ta delež tako velik, da je od vrednosti kljub temu treba plačati najvišjo takso. Kako se taksa obračunava, pa je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo.

Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi in potrditvi sklepa je utemeljena na določilu členov 368, 373 tč. 4, 380/2, 380/3 in 381 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se razveljavi sklep z dne 10.1.1994, je utemeljena na določilu člena 370/1 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.