Jedro

Če se toženka v odločbi ni opredelila do katere od tožničinih navedb, to samo po sebi še ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo tkim. absolutno bistveno kršitev upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, in to ne glede na to, iz kakšnih razlogov je prišlo do tega. Do navedene kršitve bi lahko prišlo le, če bi tožničine navedbe take, da bi lahko vplivale na odločitev, torej pravno relevantne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi se sklicuje na finančni kriterij za dodelitev BPP iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da tožničin lastni dohodek presega ta kriterij. To se je zgodilo zaradi nakazila v znesku 1.730,81 EUR, ki ga tožnica v svoji prošnji za dodelitev BPP niti ni navedla. Toženka jo je zato pozvala, naj se v roku 8 dni izreče o tej okoliščini, česar tožnica ni storila. Ker je bilo na ta način ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje enega izmed kumulativno predpisanih pogojev za dodelitev BPP, je morala toženka njeno prošnjo zavrniti.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je omenjeni znesek v višini 1.730,81 EUR porabila za preživetje, na nakazilo pa je nato pozabila. Za nenamerno napako se je organu za BPP opravičila, sicer pa prejema pokojnino v višini 259,60 EUR mesečno, kar ne zadostuje niti za plačilo osnovnih življenjskih potrebščin in položnic. Organ bi moral upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki kot temeljno načelo določa varstvo pravic strank, poleg tega pa bi moral organ za BPP pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev. To je v postopku za dodelitev BPP še posebej pomembno. Tožnici je bilo formalno sicer omogočeno, da se izjasni o dejstvih, vendar organ njene obrazložitve ni upošteval, čeprav jo je dobil mesec dni pred izdajo odločbe. Zato bi se organ do navedb tožnice moral vsebinsko opredeliti, ne glede na to, ali so bile podane pravočasno. Ker tožničine navedbe niso bile upoštevane, je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno, storjena pa je bila tudi absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma kršitev jamstva enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj tožnici ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Poleg tega tožnici ni bilo omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi, saj je bil organ za BPP seznanjen z okoliščinami, pomembnimi za odločitev, še pred izdajo izpodbijane odločbe. Zaradi tega ta odločba tudi ni obrazložena, kar prav tako pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica tudi v tožbi priznava nakazilo zneska v višini 1.730,81 EUR, ne izpodbija pa niti ugotovitev v zvezi s pravočasnostjo njene dopolnitve vloge. Tožnica tudi ni zaprosila za podaljšanje roka za to dopolnitev, niti ni podala predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako ne izpodbija ugotovitev o višini lastnega dohodka in tega, da ta dohodek presega zakonsko določeni minimum. V zvezi s tem toženka meni, da tožnica v svoji vlogi ni navedla nobene okoliščine, ki bi lahko vplivala na presojo izpolnjevanja finančnega kriterija, zato toženka s tem, ko vsebine prepozne vloge ni upoštevala, ni v ničemer kršila njenih pravic. Upoštevanje te vloge namreč ne bi privedlo do drugačne odločitve v zadevi. Poleg tega navaja še, da je toženko seznanila s svojimi ugotovitvami, jo poučila o njenih pravicah in ji dala tudi možnost izjasniti se o ugotovitvah in predlagati dokaze. Meni, da bi bilo treba tudi v primeru upoštevanja vsebine tožničine prepozne vloge njeno prošnjo za BPP zavrniti zaradi navajanja neresničnih podatkov (20. člen ZBPP).

Sodišče je prejelo še nadaljnjo tožničino pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da bi ob pravilnem upoštevanju določb ZSVarPre (Zakon o socialno varstvenih prejemkih, op. sodišča) tudi z naknadno ugotovljenim nakazilom „zagotovo izpolnila finančni pogoj“.

Tožba ni utemeljena.

Razlog za zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP je neizpolnjevanje finančnega pogoja, ki je opredeljen v drugem odstavku 13. člena ZBPP, njegovo ugotavljanje pa je vezano na podatke o dohodkih in premoženju prosilca. Tožnica ugotovitev toženke o teh okoliščinah v tožbi ne izpodbija po vsebini, temveč meni, da ji toženka dejansko ni omogočila, da se o teh njenih ugotovitvah izjasni, s čimer je zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka.

Kako je treba stranki omogočiti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ZBPP ne ureja, zato je v skladu z tretjim odstavku 34. člena tega zakona treba uporabiti določbe ZUP. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, po tretjem odstavku istega člena pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

Tudi ZUP načina, na katerega je treba stranki zagotoviti možnost izjave, ne določa izrecno, mogoče pa se je opreti na četrti odstavek 9. člena, po katerem v primeru, če za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, taka dejanja opravijo stranke izven ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik, na obravnavi pa ustno. Ravnanje toženke, ki je tožnico pisno seznanila s svojimi ugotovitvami, jo podrobno poučila o pomenu teh ugotovitev za odločitev v postopku in ji postavila rok, v katerem se lahko do teh ugotovitev opredeli (dopis na listovni št. 9 upravnega spisa) je bilo zato zakonito, toženka pa je z njim po presoji sodišča tožnici na ustrezen način omogočila, da bi se lahko izjavila o dejstvih in okoliščinah, pomembni za odločitev. Zato niso utemeljeni tožničini očitki, da bi ji bila kršena pravica do enakopravnega sodelovanja v upravnem postopku oziroma da je prišlo do bistvene kršitev upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Če se toženka v odločbi ni opredelila do katere od tožničinih navedb, pa to samo po sebi še ne pomeni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, kar bi pomenilo tkim. absolutno bistveno kršitev upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, in to ne glede na to, iz kakšnih razlogov je prišlo do tega. Do navedene kršitve bi lahko prišlo le, če bi tožničine navedbe take, da bi lahko vplivale na odločitev, torej pravno relevantne.

Kot je bilo že omenjeno, tožnica v tožbi ne izpodbija pravilnosti ugotovitev toženke o višini njenih dohodkov, sklicuje pa se na to, da je vse dohodke porabila za preživetje. Vendar pa ZBPP ne določa, da bi lahko ta okoliščina sama po sebi kakorkoli vplivala na odločanje o dodelitvi BPP (pravno pomembna okoliščina).

Tožnica se je v svoji vlogi toženki opravičila, ker je ni seznanila z nakazilom prej navedenega zneska in navedla, da je ta znesek porabila za preživetje. Po presoji sodišča to niso navedbe, ki bi glede na določbe ZBPP lahko vplivale na odločitev toženke, njihove pravne pomembnosti pa v tožbi ne obrazloži niti tožnica. S tem, ko se do njih ni opredelila, toženka torej ni zagrešila bistvene kršitve določb upravnega postopka.

Po drugi strani toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe določno navaja, na kakšen način je ugotovila dejstva, na katera je oprla svojo odločitev in kakšna je bila pravna podlaga za njihovo uporabo pri odločanju, tako da je po presoji sodišča v celoti neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba neobrazložena.

Očitka, da bi moral organ pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev, tožnica ne konkretizira z nikakršno navedbo, kakšna pravno pomembna dejstva in okoliščine bi organ še moral ugotoviti in kako bi ta dejstva in okoliščine vplivali na odločitev. Povsem posplošene ostajajo tudi tožbene navedbe o kršitvi ustavnih pravic. Navedene ustavne pravice se namreč v konkretnih postopkih uveljavljajo skozi postopkovne določbe, ki so bile – kot je bilo obrazloženo – v obravnavani zadevi ustrezno upoštevane.

Tudi navedbe napačni uporabi oziroma neuporabi določb ZSVarPre so ostale povsem neobrazložene, zato se sodišče do njih ne more opredeliti.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.