Jedro

Ker v postopku ni bilo vsaj z verjetnostjo izkazano, da se ovira nahaja (oziroma se je nahajala) na parceli 713, je odločitev sprejeta preuranjeno, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata – Skupni prekrškovni organ občinskih uprav občin Bistrica ob Sotli, Brežice, Krško, Radeče in Sevnica, št. 06101-34/2012-2-SPO100 z dne 7. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo A.A. in B.B. odredil odstranitev ovire z nekategorizirane ceste (parcela št. 713, k.o. ...), 1. točka izreka; določil, da je rok za izpolnitev obveznosti takoj po vročitvi odločbe, 2. točka izreka; da mora o odpravi nepravilnosti, ugotovljeni pod točko 1 izreka te odločbe, zavezanec pisno obvestiti organ v roku 3 dni po odpravi le-te, 3. točka izreka; da pritožba ne zadrži izvršitve, 4. točka izreka; ter da kolikor odrejena obveznost ne bo izpolnjena v roku, določenem pod točko 2 izreka te odločbe, bo kot prisilno sredstvo za izvršitev obveznosti uporabljena denarna kazen, 5. točka izreka. V obrazložitvi navaja, da sta 6. 11. 2012 uradni osebi opravili ogled na nekategorizirani cesti (parc. št. 713 k.o. ...) ter ugotovili, da je na odcepu z lokalne ceste 024491 (...) na nekategorizirani cesti – parc. št. 713, postavljena ovira, na betonskem kvadru na vrvici izpisano obvestilo: „Privat zemljišče“. Oviro sta postavila tožnika, kar sta izjavila v izjavi, podani v zapisniku. V izjavi sta tudi povedala, da mejniki ceste niso bili nikoli postavljeni, vendar sta prepričana, da sta oviro postavila na svojem zemljišču. Situacija je bila fotografirana, o ugotovitvah pa je sestavil inšpektor zapisnik. Odločitev je sprejel na podlagi določil Zakona o cestah (ZCes-1) ter Odloka o občinskih javnih cestah in drugih javnih površinah v Občini Brežice (Odlok).

Drugostopni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje, da je bilo v zapisniku ugotovljeno, da je ovira nastavljena na nekategorizirani cesti parc. št. 713 k.o. ... Tožnika sta v inšpekcijskem pregledu povedala, da mejnikov ni postavljenih in tudi nikoli niso bili postavljeni, v nasprotju s tem pa se sklicujeta v pritožbi na geodetski načrt z dne 28. 10. 2012, ki ga pritožbi ne prilagata. Na podlagi določil ZCes-1 in Odloka nimata pravice posegati v tujo nepremičnino, predvsem ne v javno dobro. Če pa meja ni pravilno postavljena, pa morata sprožiti ustrezne postopke.

Tožnika v tožbi navajata, da ničesar nista počela na parceli 713 k.o. ..., ki naj bi bila cesta. Opozorilo, da gre za privatno zemljišče, sta postavila na svojem zemljišču, na dovozu oziroma poti, ki je v sklopu njunega dvorišča na parc. št. 328 k.o. ..., ki se drži njune stanovanjske hiše na parc. št. *37 k.o. ... Tablo sta lahko postavila na svoje zemljišče na podlagi določil Stvarnopravnega zakonika (SZ) in same Ustave. Čudita se toženi stranki, da je nezainteresirana, da se ugotovi pravilno in popolno dejansko stanje. Tožnikoma se celo očita, da sta sama izjavila, da mejnikov na kraju samem ni in niso bili nikoli postavljeni, kar pomeni tudi, da tožena stranka nima prav nikakršne podlage, da bi od njiju karkoli zahtevala, če sploh ni jasno, kje naj bi bila tabla postavljena. Kolikor pa tožena stranka sprejema, da ni mejnikov, potem bi morala sprejeti tudi dejstvo, da tožnikoma ne more naložiti nikakršne izvršitve. Da je odločitev nepravilna, pa je še toliko bolj očitno upoštevaje geodetski načrt z dne 28. 10. 2011, ko so bile opravljene geodetske meritve in iz katerega je razvidno, kje poteka cesta in kje gre za njuno zemljišče. Zato je jasno, da sta dva kvadra, verigo in napis tožnika postavila na njuno zemljišče. Predlagata, da se vpogleda v geodetski načrt, da se ju zasliši ter tudi opravi ogled na kraju samem z angažiranjem izvedenca geodetske stroke, ki bo lahko ugotovil, kje je bila tabla v kritičnem času postavljena. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in zahtevata povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je parcela 713 po podatkih Geodetske uprave pot in meji na parcelo št. *37, ki predstavlja stavbišče, na katerem je hiša in parcelo 328, ki je po katastrskih podatkih travnik. Lastnika nepremičnine parc. št. *37 sta si uredila dovoz do hiše po javni poti, ki poteka po parceli 713 k.o. ... Pot poteka tudi mimo njune hiše ter se nadaljuje do parcele 294 k.o. ... Iz navedenega izhaja, da sta tožnika zaprla pot, ki je sicer dovoz do njune hiše, vendar poteka po parceli, ki je last Občine A. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Ni sporno v zadevi, da je parcela št. 713 k.o. ... nekategorizirana cesta ter da sta tožnika lastnika stanovanjske hiše na parceli *37 k.o. ... in parcele 328 k.o. …, obe mejni parceli ob parceli 713 k.o. ... Nesporno tudi je, da sta tožnika postavila oviro, betonski kvader z vrvico ter napisano obvestilo: „Privat zemljišče“. Sporno med strankami pa je, kam sta tožnika postavila to oviro, na svoje zemljišče ali na parcelo 713 k.o. ..., ki predstavlja po katastrskih podatkih pot in nekategorizirano cesto – javno dobro. Zgolj postavitev ovire na parc. 713, ki je nekategorizirana cesta, je dejansko stanje, ki utemeljuje izrek ukrepa po določbah ZCes-1 in Odloka.

Iz zapisnika, sestavljenega dne 6. 11. 2012 izhaja, da sta tožnika že na ogledu na kraju samem zatrjevala, da sta oviro postavila na svoje zemljišče, sama cestna površina pa je bila prestavljena zaradi izgradnje spodnje ceste v njuno parcelo. Iz prve strani zapisnika pa izhaja, da je organ ugotovil, da je ovira postavljena na nekategorizirani cesti, pri čemer sam ugotavlja, da mejnikov ni.

Po mnenju sodišča je, ker v postopku ni bilo vsaj z verjetnostjo izkazano, da se nahaja ovira (oziroma se je nahajala) na parceli 713 k.o. ..., odločitev preuranjeno sprejeta, na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Uradna oseba je na zapisnik ugotovila, da je ovira postavljena na nekategorizirani cesti, pri čemer ne v zapisniku ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja dejstev oziroma dokazov, na podlagi katerih je sprejela ta zaključek. V naravi mejniki med parcelami ne obstajajo, zato se nanje ni mogla upreti. Lokacija ovire ni ugotovljena niti z uporabo javno dostopnih evidenc – npr. katastra oziroma orto foto posnetka, na podlagi katerega bi lahko organ skupaj s tožnikoma umestil lokacijo ovire v katastrsko mapo ter s tem utrdil ugotovitev, da je ovira postavljena na nekategorizirani poti. Kolikor bi organ uporabil pri svoji ugotovitvi glede lokacije ovire vsaj javno dostopen orto foto posnetek, bi lahko z večjo mero verjetnosti utemeljeval svojo odločitev, da je ovira postavljena na parceli 713 k.o. ... Zgolj verjetnost, da je ovira postavljena na parc. 713 k.o. ..., bi bila lahko podlaga za izrek ukrepa, na načelu sorazmernosti, kolikor bi ugotovil, da je javna korist za uporabo nekategorizirane ceste večja kot korist tožnikov za uporabo njihove parcele, ki v naravi tudi predstavlja asfaltirano površino.

V ponovnem postopku reševanja zadeve, ko je ovira odstranjena in ni potrebe, da zgolj na podlagi verjetnosti izreka ukrep, naj organ ponovno opravi ogled ter z uporabo orto foto posnetka ter fotografij, ki jih je napravil v času postavitve ovire, locira oviro in ugotovi, ali je bila postavljena na parceli 713 ali na parceli last tožnikov. Kolikor zaradi nenatančnosti posnetka ne bo mogoče ugotoviti na kateri parceli je stala, pa naj opravi ogled skupaj z geodetom kot izvedencem. Šele ob ugotovitvi, da je bila ovira postavljena na poti, bo moč sprejeti odločitev na podlagi določil ZCes-1 in Odloka ter tožnikoma odrediti odstranitev ovire. Ob dejanskem stanju, ugotovljenem v izpodbijani odločbi ni mogoče izključiti, da izrek odreditve ne posega v lastninsko pravico tožnikov na parcelah *37 oziroma 328 k.o. ..., kar utemeljuje njegovo protipravnost in materialno nepravilnost. Ker je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Odločba tožene stranke je zato nezakonita in jo je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker sta tožnika v tem upravnem sporu uspela, jima je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.