Jedro

Izpolnjene napotnice v upravnih spisih ni. Ravno tako je ni v spisih izvršilne zadeve. Trditev tožeče stranke, da je izpolnjeno napotnico 31. 8. 2015 in s tem pravočasno vrnila, pa ni podprta z ustreznimi dokazi, oziroma je celo v nasprotju z dejanskim in izkazanim potekom dogodkov. Kot nerelevantno za odločitev sodišče zavrača tožbeno trditev, po kateri naj bi tožena stranka tega dne (31. 8. 2015) prejela „vsaj“ stroškovnik, saj zgolj stroškovnik, brez izpolnjene napotnice, ne daje podlage za zahtevano izplačilo in s tem za drugačno odločitev v zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka predlog tožeče stranke za odmero stroškov z dne 24. 11. 2015 zavrgel kot prepozen in v II. točki izreka predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 12. 2015 zavrnil kot neutemeljen.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je bila z odločbo istega organa z dne 28. 8. 2015 tožeča stranka določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) prosilki A.A., in sicer zaradi vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi.

3. Dne 24. 11. 2015 je tožeča stranka poslala pristojnemu organu dopis oziroma poizvedbo, da se preveri, zakaj še ni bilo v navedeni zadevi odločeno o stroških postopka, čeprav je že 31. 8. 2015 posredovala izpolnjeno in podpisano napotnico v originalu ter stroškovnik. Dopisu je priložila kopijo prve strani napotnice, kopijo stroškovnika in kopijo potrdila o oddani pošiljki iz poštne knjige z dne 31. 8. 2015. Ker v zadevnem spisu ni bilo predloga za odmero stroškov in izpolnjene in podpisane napotnice, je strokovna služba tožečo stranko pozvala, da navede in izkaže, kdaj in na katero sodišče je poslala napotnico, oziroma da navede, kdaj ji je bila vročena odločba o BPP z dne 28. 8. 2013, z ozirom na to, da je bila po podatkih spisov odločba vročena 1. 9. 2015. Tožeča stranka je na to pojasnila, da je bila storitev (vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi) opravljena 28. 8. 2015, napotnica skupaj s stroškovnikom pa vrnjena 31. 8. 2015, pri čemer se v njihovem spisu nahaja zgolj kopija dopisa z naslovom stroškovnik in kopija prve strani napotnice, oboje opremljeno s štampiljko „poslano 31. 8. 2015“. Ker originala napotnice v spisu ni, tožeča stranka sklepa, da je bila poslana sodišču, medtem ko datum odpošiljanja dokazuje z vpisom v koledar, kamor se vpisujejo roki ter s poštno knjigo, žigosano s strani pošte na dan 31. 8. 2014, kjer je na hrbtni strani zavedeno, da sta bila na ta dan na Okrajno sodišče v Celju poslana napotnica in stroškovnik. Natančno pa zadeve ni mogoče preveriti, ker tajnica, ki je v tistem času opravljala delo, v odvetniški pisarni več ne dela.

4. Po pregledu spisov pristojni organ za BPP ugotavlja, da je tožeča stranka dne 28. 8. 2015 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi na pristojno (Okrajno) sodišče v Celju, odločba z napotnico pa ji je bila, kot izhaja iz listine o vročitvi, vročena 1. 9. 2015. V spisu zadeve se ne nahaja s strani tožeče stranke izpolnjena in podpisana napotnica v izvirniku in tudi ne stroškovnik. Pristojni organ je prvi dopis tožeče stranke, ki ga je smiselno šteti kot predlog za odmero stroškov, prejel 24. 11. 2015 in ne 31. 8. 2015, kot zatrjuje tožeča stranka. Glede na navedbe tožeče stranke je pristojni organ za BPP pridobil tudi zadevni izvršilni spis Okrajnega sodišča v Celju (In 91/2015), da preveri, če ni bila napotnica morda vrnjena na to sodišče. Iz tega spisa pa sledi, da je tožeča stranka dne 28. 8. 2015 vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, v okviru ugovora pa priglasila še stroške sestave in vložitve ugovora, in sicer v korist upravičenke oziroma dolžnice v izvršilnem postopku. Ni pa priložila napotnice, na podlagi česar bi bilo mogoče šteti, da je predlagala plačilo stroškov BPP in s tem izpolnila pogoj iz 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Glede na navedeno ter dejstvo, da je bila tožeči stranki odločba z napotnico vročena šele 1. 9. 2015, medtem ko tožeča stranka zatrjuje, da je napotnico vrnila že 31. 8. 2015 in s tem še preden ji je bila vročena in tega ne izkaže, pristojni organ ne more slediti zgolj sklepanju tožeče stranke, ki temelji na dejstvu, da v njenem spisu napotnice ni, da je bila napotnica strokovni službi za BPP vrnjena 31. 8. 2015 in s tem pravočasno. Po podatkih spisov Okrožnega in Okrajnega sodišča namreč sodišče napotnice in stroškovnika ni prejelo. Tožeča stranka je torej podala predlog za odmero stroškov šele z dopisom z dne 24. 11. 2015, čeprav bi morala glede na roke iz 40. člena ZBPP vrniti izpolnjeno napotnico v roku 15 dni od vložitve ugovora, oziroma glede na vročitev napotnice en dan pozneje, to je do 16. 9. 2015. Ker je podala predlog prepozno, v skladu z določbo 40. člena ZBPP ni upravičena do plačila storitev BPP. Vloga tožeče stranke z dne 24. 11. 2015 se zato v skladu s 129. členom ZUP kot prepozna zavrže. 5. Tožeča stranka je v vlogi oziroma njeni dopolnitvi predlagala, da pristojni organ njen dopis z dne 17. 12. 2015, kolikor ne bi našlo dokumentacije, obravnava kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kar je bilo, z ozirom na navedbe v vlogi, šteti kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje iz drugega odstavka 103. člena ZUP. V vlogi je namreč navedla (samo), da je prepričana, da so izpolnjeno in podpisano napotnico posredovali sodišču 31. 8. 2015, ni se pa opredelila glede opravičenih vzrokov za zamudo roka, ki jih mora predlog za vrnitev v prejšnje stanje vsebovati v skladu s 103. členom ZUP. Glede na to je pristojni organ, kot že rečeno, preveril, ali je tožeča stranka napotnico morebiti pomotoma vrnila na nepristojno Okrajno sodišče v Celju v predvidenem roku. Po pregledu izvršilnega spisa je bilo ugotovljeno, da napotnice v spisu ni, kar ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka ni izkazala pravočasne vrnitve napotnice niti na nepristojno sodišče niti ni v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala drugih opravičenih razlogov, po presoji pristojnega organa pomeni, da je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen in da ga je zato potrebno v skladu s 104. členom ZUP zavrniti.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je storitev BPP opravila 28. 8. 2015, čeprav takrat še ni bila odobrena BPP. Zaradi kratkega zakonskega roka, ki je določen za oddajo stroškovnika in napotnice, je takoj naslednji dan, to je v ponedeljek 31. 8. 2015 toženi stranki posredovala stroškovnik o opravljenem dejanju. Stroškovniku je priložila tudi izpolnjeno napotnico ali pa je to storila kasneje, saj se napotnica ne nahaja več v spisu, ki ga vodi za stranko (A.A.). V spisu se nahaja samo kopija prve strani napotnice z žigom „poslano 31. 8. 2015“. To je razvidno tudi iz koledarja tožeče stranke, kamor se vpisujejo roki, in iz poštne knjige, ki je žigosana na dan 31. 8. 2015 s strani pošte, na hrbtni strani pa zavedeno, da je tožeča stranka tega dne na Okrožno sodišče v Celje poslala napotnico in stroškovnik v zadevi A.A. Ker po dveh mesecih ni prejela nobenega sklepa o stroških, je tožeča stranka 24. 11. 2015 pozvala sodišče, da preveri, kaj je na stvari, pri čemer je tožena stranka morala prejeti vsaj stroškovnik, ki ga je tožeča stranka 31. 8. 2015 nedvomno poslala toženi stranki s priporočeno pošiljko in kar dokazuje žigosana poštna knjiga, zabeleženo pa mora imeti tudi tožena stranka sama.

7. V nadaljevanju tožeča stranka poudari, da je bil izpodbijani sklep kot odgovor na njen poziv nepravilno vročen stranki A.A. in ne tožeči stranki, zaradi česar sklepa, da je tožena stranka ravnala tako z namenom, da se tožeča stranka z odločitvijo ne bi seznanila. V zvezi z razlogi sklepa v 12. točki pa poudari, da bi morala tožena stranka, če je ugotovila, da se v spisu nahaja zgolj stroškovnik, tožečo stranko pozvati k dopolnitvi vloge, česar pa ni storila.

8. Predpisanih pogojev za vrnitev v prejšnje stanje pa ne more izpolniti že zato, ker nima napotnice in torej napotnice v izvirniku toženi stranki ne more predložiti. Sicer pa tožeča stranka vztraja, da je glede na povedano svojo obveznost oddaje stroškovnika in napotnice izpolnila in so zato navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vrnitev v prejšnje stanje popolnoma nepomembne za ta postopek, saj tožeča stranka ni zamudila nobenega roka.

9. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni in izčrpno obrazloženi so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na razloge izpodbijanega sklepa po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja:

12. V konkretnem primeru ni spora o tem, da je bila in kdaj je bila storitev po odločbi o BPP s strani tožeče stranke kot izvajalca storitve opravljena. Sporna je upravičenost tožeče stranke do plačila opravljene storitve in s tem izpolnitev pogojev, ki so za upravičenost do plačila storitev BPP določeni v 40. členu ZBPP, konkretno tistega, po katerem se zahteva (v roku 15 dni po opravljeni storitvi) predložitev oziroma vrnitev napotnice (strokovni službi za BPP) s strani izvajalca storitve. Izpolnitve tega pogoja pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, ni izkazala. Izpolnjene napotnice v spisih BPP ni. Ravno tako je ni v spisih izvršilne zadeve. Trditev tožeče stranke, da je izpolnjeno napotnico 31. 8. 2015 in s tem pravočasno vrnila, pa ni podprta z ustreznimi dokazi, oziroma je celo v nasprotju z dejanskim in izkazanim potekom dogodkov. Po nespornih podatkih spisov je bila namreč napotnica skupaj z odločbo o BPP vročena tožeči stranki 1. 9. 2015 in torej kasneje, kot naj bi tožeča stranka izpolnjeno napotnico po lastnih navedbah in predloženih dokazih vrnila. Kar je seveda nemogoče, zato sodišče tožbenih trditev in predlogov za izvedbo dokazov v tej smeri ne upošteva oziroma jih kot neutemeljene zavrača. Kot nerelevantno za odločitev pa sodišče zavrača tožbeno trditev, po kateri naj bi tožena stranka tega dne (31. 8. 2015) prejela „vsaj“ stroškovnik, saj zgolj stroškovnik, brez izpolnjene napotnice, ne daje podlage za zahtevano izplačilo in s tem za drugačno odločitev v zadevi. Do drugačne odločitev pa tudi ne more pripeljati zgolj dejstvo, da se napotnica ne nahaja več v spisu tožeče stranke in zaradi česar naj bi bila tožnica „absolutno prepričana, da je stroškovniku priložila tudi izpolnjeno napotnico“.

13. Kot povsem neutemeljene pa sodišče zavrača domneve o nekorektnem postopanju strokovne službe za BPP, izražene v III. točki tožbe. Iz vročilnice, ki je v spisih, je namreč povsem jasno razvidno, da je bil izpodbijani sklep isti dan kot „klientki“ A.A. vročen (z osebno vročitvijo) tudi tožeči stranki in da torej ne drži tožbena trditev, da je bila tožeča stranka šele preko svoje klientke obveščena o izpodbijani odločitvi. Zato so odveč tako tožbeni očitki o nepravilnem vročanju kot tudi izražena domneva, da tožena stranka tožeče stranke namenoma ni seznanila z izpodbijano odločitvijo. Navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na vrnitev v prejšnje stanje, pa niso „irelevantne za ta postopek,“, kot se zatrjuje v zadnjem odstavku v točki III tožbe, saj gre za razloge, ki so narekovali odločitev v II. točki izreka in s tem o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je po podatkih spisov tožeča stranka izrecno podala v svoji vlogi.

14. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Ker ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi izven glavne obravnave.