Jedro

Sodišče mora v pravdi za ugotovitev stvarne služnosti ugotavljati čas in način njenega nastanka, pa tudi morebitno kasnejše prenehanje zaradi tega, ker se je lastnik služečega zemljišča uprl, lastnik gospodujočega zemljišča pa svoje pravice tri leta zaporedoma ni izvrševal.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zadevi razsodilo drugič. Prvič je razodilo dne 18.3.1993, ko je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje po obstoječi poti od spodnje vaške poti do glavnega vhoda v stanovanjsko hišo tožnikov in služnostno pravico dovoza po obstoječi poti od vaške poti do vhoda v avtogaražo v kletni etaži stanovanjske hiše tožnikov, pri čemer je gospodujoče zemljišče parc. št. 436 v izmeri 79 m2, last tožnikov in je vpisano pri zemljiškoknjižnem vložku 76 k.o. S., služeče zemljišče parc.št. 435/1 travnik v izmeri 446 m2, pa je toženčevo in je vpisano pri vl.št. 75 k.o. S. Zato je tožencu naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjžne listine in prepovedalo poseganje v služnostno pravico, kar so tožniki zahtevali več, pa je zavrnilo. Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje dne 19.1.1994 to sodbo razveljavilo. V zvezi z nastankom služnosti sicer ni imelo pomislekov, je pa opozorilo na možnost prenehanja služnostne pravice zaradi tega, ker bi se lastnik služečega zemljišča uprl izvrševanju služnosti, ki se nato tri leta ne bi izvrševala.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, kakor mu je bilo naročeno, in še druge predlagane dokaze. Nato je dne 25.4.1994 ponovno razsodilo tako, da je ponovno ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje po obstoječi poti od spodnje vaške poti do glavnega vhoda v stanovanjsko hišo, tožencu naložilo izstavitev ustrezne listine za vpis v zemljiško knjigo in prepovedalo poseganje v to pravico služnosti. Drugače pa je odločilo glede služnostne pravice dovoza v avtogaražo, ki je sicer nastala, vendar je do dneva vložitve tožbe (spremenjeni tožbeni zahtevek dne 6.10.1992) tudi prenehala. Zato je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi pod opr. št. P ..... z dne 25.4.1994, se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga njeno razveljavitev. Meni, da prvostopenjsko sodišče ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožniki se sicer strinjajo, da niso uporabljali garaže, vendar ne zaradi toženčeve prepovedi, marveč zato, ker je garaža v fazi adaptacije in je podprta s pontami. Tako se ne more šteti, da garaže niso uporabljali zaradi toženčeve prepovedi, saj je ta začel osporavati dostop do garaže šele leta 1992. Ker torej ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, je v postopku prišlo tudi do kršitve procesnega in materialnega zakona.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preiskusilo izpodbijano sodbo, v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ni našlo nobne bistvene kršitve določil tega zakona. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo na podlagi izpovedbe zaslišanih prič in pravdnih strank ter z ogledom spornega kraja.

Dokaze je tudi pravilno ovrednotilo, kar vse je jasno in logično obrazložilo v sodbi in sodišče druge stopnje nima nobenega razloga, da bi dvomilo v dokazno oceno. Pritožniki sami priznavajo, da garaže niso uporabljali, da je v letu 1988 prišlo do prepovedi, pa izhaja zlasti iz izpovedb priče J. R. ter tožnikov P. P. in I. K. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se pot do garaže in postavljanje stvari pred njo od leta 1988 ni izvajalo in da letnica sovpada s prepovedjo toženca, je tudi ugotovilo, da je služnost prenehala. Tako se izkaže, da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj gre za situacijo, ki je predvidena v prvem odstavku 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in ker sodišče samo tudi ni našlo nobene kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 368. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo pritožbo.

Hkrati z njo je zavrnilo tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, saj tožniki niso uspeli s pritožbo (prvi odstavek 154. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.

l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS št. 4/91) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91 do 45/94).