Jedro

Sekundarni strah v trajanju enega tedna zaradi zloma nožnega prsta, ki se je zdravil brez komplikacij, ni škoda, ki bi narekovala prisojo posebne odškodnine.

Izrek

1. Pritožbi se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 245.878,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjih zneskov: - od zneska 240.000,00 SIT od dne 28.4.1999 dalje do plačila, - od zneska 4.078,00 SIT od dne 15.1.1996 dalje do plačila, - od zneska 1.800,00 SIT od dne 23.10.1995 dalje do plačila; v presežku za nadaljnji zahtevani znesek 260.000,00 SIT s pp pa se tožbeni zahtevek zavrne. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 123.322,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.4.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh." Glede izpodbijanega, a nespremenjenega dela sodbe sodišča prve stopnje se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in sodba v tem obsegu potrdi . 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 15.750,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati 395.878,00 SIT z ustreznimi obrestmi,zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za 110.000,00 SIT s pp. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi pri zavarovancu tožene stranke, zaradi zloma 4.prsta leve noge. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila in izpodbijala prisojeni znesek 200.000,00 SIT, ki se nanaša na prisojo odškodnine za nematerialno škodo tožnika. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, ker je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da bi tožnik predložil celotni ambulantni karton,ki bi ga nato pregledal izvedenec. Ta bi lahko tožnikove zdravstvene težave razmejil tako, da bi ugotovil, katere so posledica tega škodnega dogodka in katere niso. Ob že ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno, ker je bilo bolečinsko obdobje pri tožniku kratko in neboleče, ter je odškodnina za to previsoka. Odškodnino za strah pa je sodišče prisodilo povsem neutemeljeno, saj tožnik ob tako vsakdanjem dogodku ni mogel trpeti takšnega pretresa in strahu, glede na majhnost poškodbe pa tudi ne zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba je delno utemeljena. Tožnik se je poškodoval pri delu, ko sta s sodelavcem premikala "I-profil", ki je dolg od 4 do 5 metrov in težak od 200 do 250 kg. Pri tem se je stvar obrnila in padla tožniku na nogo, tako da je utrpel hudo stisnjenje bifularnega dela levega stopala, zlom 4. in udarec 5.prsta leve noge ter odrgnino v predelu levega gležnja. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je moralo med postopkom ugotoviti dejansko stanje o obsegu nematerialne škode, ki jo je utrpel tožnik in sicer v obliki telesnih bolečin in neugodnosti ob zdravljenju ter v obliki strahu. Pri tem si je pomagalo z mnenjem izvedenke medicinske stroke. Tožena stranka sedaj v pritožbi zatrjuje, da je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno,ker izvedenka ni pregledala celotnega ambulantnega kartona tožnika, kot je to predlagala tožena stranka. Na tak način bi se namreč lahko ugotovilo, da je bil tožnik na poškodovanem mestu že kdaj prej poškodovan, to pa bi pomenilo, da niso vse ugotovljene zdravstvene težave posledica obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje ta pritožbeni razlog zavrača kot neutemeljen. Najprej je potrebno navesti, da je izvedenka v pisnem mnenju izrecno navedla, da izdelava mnenja temelji med drugim tudi na pregledani medicinski dokumentaciji tožnika. Izvedenka ni navedla podatkov, ki bi govorili o kakšni prejšnji poškodbi na tožnikovem levem stopalu in tudi tožnik je sodišču izpovedal, da na tem mestu prej še ni bil poškodovan. Sploh pa je ugovor tožene stranke očitno neutemeljen iz razloga, ker je potrebno upoštevati, da tožnik vtožuje odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin in strahu, kar je vse utrpel ob tem, ko mu je profil padel na nogo. Na stopnjo in trajanje telesnih bolečin in strahu ob taki poškodbi pa morebitne prejšnje poškodbe na istem mestu ne morejo vplivati, razen izjemoma, če bi tožena stranka zatrjevala tudi, da je tožnik na levem stopalu že pred poškodbo trpel bolečine neodvisno od tega obravnavanega udarca. Pritožba pa je utemeljena v delu, kjer izpodbija višino zneska, prisojenega kot odškodnino zaradi prestanih telesnih bolečin tožnika. Trpel je trajne hude bolečine v trajanju 2 dni in 2 dni občasne hude, ki so nato prešle v zmerne ter pojemajoče, vse v trajanju 46 dni. V tem obdobju je imel tožnik 26 dni stopalo imobilizirano. Neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, so bolniški stalež, pregledi v ambulanti, jemanje zdravil, razgibavanje in slabša gibljivost poškodovanih nožnih prstov. Ob ugotovljenem je po presoji sodišča druge stopnje pravična denarna odškodnina v skladu z določbo člena 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v višini 200.000,00 SIT, saj je potrebno predvsem upoštevati, da gre za začasne in prestane težave. Zato je sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika zavrnilo še za 110.000,00 SIT, ker je dejansko stanje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo potrebno drugače uporabiti (4.točka 373.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Pritožbi je bilo potrebno ugoditi tudi v delu, kjer izpodbija prisojo odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova tožniku prisodilo znesek 80.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da je tožnik ob padcu profila na nogo utrpel primarni strah (ustrašil se je, da bo celo brez noge) in t.i. sekundarni strah, ko ga je približno en teden skrbelo, kako se bo poškodba pozdravila. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik doživel strah v obliki afektne reakcije, ko mu je težak profil stisnil stopalo, ter da je bil strah zaradi načina poškodbe tudi občutne stopnje intenzivnosti, ker je tožnik lahko takoj zaznal tudi poseg v telo, ne pa tudi tega, ali gre za lažjo ali težjo poškodbo. Za ta primarni strah ob poškodbi je sodišče utemeljeno prisodilo odškodnino. Ni pa več pravno upoštevna zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki jo je tožnik trpel potem, ko je lahko razumno ocenil težo poškodbe. Nobena okoliščina ni bila izkazana,ki bi govorila o tem, da je tožnik imel razlog za dvom, da se bo zlom nožnega prsta pozdravil tako, kot je sicer pri taki poškodbi običajno, oteklina pa izginila. Takšen sekundarni strah v trajanju enega tedna pa ni škoda, ki bi narekovala prisojo posebne odškodnine.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je ob uporabi določbe 200.člena ZOR tožniku prisodilo odškodnino le za prestani primarni strah, v višini 40.000,00 SIT, za nadaljnjih 40.000,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (4.točka 373.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbe je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v tem obsegu potrdilo na podlagi določbe 368.člena ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99. Sprememba sodbe o glavnem zahtevku ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Pred sodiščem prve stopnje so nastali stroški le tožeči stranki. Uspeh tožeče stranke znaša 49 %, tako da je od skupno 138.474,00 SIT upravičena do povrnitve 67.852,00 SIT, ter ji gre po prištetju izvedenine, ki znaša 55.470,00 SIT, znesek 123.322,00 SIT od pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje (154. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Na podlagi istih določb je sodišče druge stopnje odločilo tudi o pritožbenih stroških tožene stranke. Priglasila je 21.000,00 SIT za takso za pritožbo.Izpodbijala je sodbo glede prisojenih 200.000,00 SIT, uspela je glede 150.000,00 SIT oz. 75 %. Zato je upravičena do povrnitve 15.750,00 SIT.