Jedro

Izročitev ključev sama po sebi še ne omogoča souporabe nepremičnine (gre zgolj za simbolično izročitev v soposest). Tožnica je bila kljub izročenim ključem ovirana v souporabi sporne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., II., IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici uporabnino v znesku 4.999,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka uporabnine dalje do plačila v obdobju od 1. 8. 2005 do 1. 7. 2010 (I. in II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnici na račun uporabnine v navedenem obdobju še znesek 5.073,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici uporabnino v znesku 2.430,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka uporabnine dalje do plačila v obdobju od 1. 8. 2010 do 1. 1. 2013 (IV. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 997,64 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca. Uveljavljata pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, tožnici pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožujeta se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe. Menita, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi nepopolno in zmotno ugotovljeno glede nezmožnosti uporabe, njune nedobrovernosti in solidarne zaveze za plačilo uporabnine. Opozarjata na pravdni postopek Okrajnega sodišča v Kranju P 31/2004, ki je tekel med istima pravdnima strankama in v katerem je sodišče ugodilo le zahtevku zoper drugega toženca, ne pa tudi zoper prvo toženko. Odločitev v izpodbijani sodbi je torej glede pasivne legitimacije drugačna kot v sodbi P 31/2004. Tožencema ni jasno, kako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi določilo datum 1. 8. 2010, do katerega toženca odgovarjata solidarno. Darilna pogodba med tožencema je bila namreč sklenjena dne 16. 11. 2010, zemljiškoknjižno pa je bila izvedena dne 27. 12. 2010. Nadalje navajata, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil drugi toženec le formalni solastnik sporne nepremičnine, saj v njej nikoli ni bival in je ni souporabljal. Od 27. 1. 2007 dalje, ko je tožnici izročil ključe sporne nepremičnine, tožnici ni z ničemer preprečeval uporabe te nepremičnine, zato tudi ni mogel pridobiti nobene koristi. Nadalje iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica sporno nepremičnino od izročitve ključev dalje uporabljala, saj je belila pritličje, odstranila omaro, v hišo je prihajala tudi njena mama, ki je zračila pritlične prostore. Pri vsem tem ni bila ovirana. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tožničino pasivnost in s tem privolitev v prikrajšanje, saj kot solastnica ni sodno zahtevala izročitve solastnine v soposest. Nadalje opozarjata, da je bil solastniški delež tožnice v višini 429/1000 določen šele s sklenitvijo dednega dogovora z dne 26. 10. 2006. Zato menita, da bi ji šele od tega dne dalje lahko pripadala uporabnina v višini, kot jo iztožuje. Navajata še, da je prisojena uporabnina previsoka, saj ne upošteva stroškov vzdrževanja nepremičnine, ki bi jih bila dolžna plačati tudi tožnica kot solastnica (v sorazmerju s svojim deležem). Uporabnina je izračunana v višini najemnine, ne da bi bili od nje odšteti dejanski stroški ali vsaj pavšalni stroški, kot jih pri izračunu davčne osnove priznava davčna uprava.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo uporabnine za uporabo njenega solastnega deleža nepremičnine (198. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), in sicer za čas od meseca julija 2005 do vključno meseca junija 2010 od obeh tožencev solidarno (nerazdelno) in za čas od meseca julija 2010 do vključno meseca decembra 2012 (le) od toženke. Sodišče prve stopnje je tako postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo (delno ga je sicer zavrnilo po višini, kar pa ni predmet pritožbenega preizkusa - III. točka izreka izpodbijane sodbe).

6. Med pravdnima strankama je že tekla pravda zaradi plačila uporabnine za uporabo tožničinega solastnega deleža iste nepremičnine, vendar za drugo časovno obdobje, in sicer od meseca februarja 1999 do vključno januarja 2004. Gre za pravdno zadevo Okrajnega sodišča v Kranju P 31/2004, v kateri je bilo zahtevku tožnice zoper toženca ugodeno, medtem ko je bil zahtevek tožnice zoper toženko zavrnjen (odločitev je pravnomočna). Pritožba neutemeljeno poudarja, da je odločitev glede pasivne legitimacije v izpodbijani sodbi drugačna od odločitve v zadevi P 31/2004. To, da je bil tožbeni zahtevek zoper toženko v zadevi P 31/2004 zavrnjen, še ne pomeni, da bi moral biti zavrnjen tudi v tej pravdi. Kot rečeno, je bila predmet pravdne zadeve P 31/2004 uporabnina za drugo časovno obdobje, kot v tej pravdni zadevi, poleg tega pa je odločitev v pravdi odvisna od trditev, dokazov in okoliščin vsake posamezne pravde.

7. Sodišče prve stopnje je za obdobje od meseca julija 2005 do vključno meseca junija 2010 naložilo plačilo uporabnine obema tožencema nerazdelno, saj sta v tem obdobju tožnici oba onemogočala uporabo solastne nepremičnine. Pritožbene navedbe, da toženec v sporni nepremičnini v vtoževanem obdobju ni prebival in da v njej nima svojih stvari, so sicer resnične. Vendar pa je toženec, ki je bil v tem obdobju solastnik sporne nepremičnine (poleg tožnice), tožnici uporabo onemogočal z zamenjavo ključavnice. Ključ je tožnici izročil šele dne 21. 1. 2007, pri čemer izročitev ključev sama po sebi še ne omogoča niti souporabe nepremičnine niti zaključka o izročitvi v (so)posest (izročitev ključev načeloma sicer predstavlja simbolično izročitev v (so)posest, a je to vedno dejansko vprašanje, odvisno od konkretnih okoliščin). Tožnica je namreč bila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, kljub izročenim ključem ovirana v souporabi sporne nepremičnine. Toženec ji je namreč (so)uporabo solastne nepremičnine (v obsegu, sorazmernem njenemu solastninskemu deležu) (1) onemogočal tudi s tem, da je toženki dovolil uporabo te nepremičnine, čeprav uporaba s tožnico ni bila dogovorjena (da uporaba ni bila dogovorjena, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka je tožnici prav tako onemogočala souporabo te nepremičnine, saj je sporno nepremično večinoma v pretežnem delu uporabljala sama (tožnica je po izročitvi ključev le zgolj vsake toliko za krajši čas lahko prišla v pritlične prostore, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Toženka je tako imela od takšne uporabe korist, posledično pa je imel korist tudi toženec, saj je šteti, da je z dovolitvijo uporabe toženki nepremično uporabljal sam.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi obširnega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da je tudi toženka tožnici onemogočala souporabo sporne nepremičnine, saj se je na solastni nepremičnini (dvorišču hiše) nahajal toženkin pes pasme rottweiler. Kljub izpovedbam zaslišanih prič, da pes ni bil napadalen, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da povprečno razumen človek ne vstopi v ograjeno dvorišče, na katerem se nahaja rottweiler. Tožnica je torej sporno nepremičnino souporabljala (lahko tja hodila) le tedaj, ko je bil pes v pesjaku, če pa je bil spuščen pa le, če je bila prisotna toženka oziroma kdo od njenih družinskih članov. Toženka pa je tožnici souporabo sporne nepremičnine onemogočala tudi z namestitvijo svojih stvari v pritličju solastne hiše (toženka se je sicer naselila v prvem nadstropju hiše, ki predstavlja samostojno stanovanjsko enoto), kar je tožnici onemogočalo uporabo pritličja. Toženka je med drugim zasedla (tudi) kopalnico v pritličju, kar nedvomno predstavlja oviro za uporabo pritličnih prostorov v bivalne namene.

9. Iz izvedenih dokazov res izhaja, kar navaja pritožba, da je tožnica od izročitve ključev dalje občasno prihajala v sporno nepremičnino, in sicer je prihajala prezračevat pritlične prostore. Poizkušala pa je tudi urediti te prostore za bivanje (pričela je z beljenjem prostorov), a tega zaradi ravnanja toženke (prepovedi uporabe komunalnih instalacij – elektrike in vode) ni mogla storiti. Tožnica je torej zgolj občasno in za krajši čas uporabljala sporno nepremičnino, saj ji je bila vsakodnevna, dalj časa trajajoča in nemotena uporaba onemogočena (zaradi toženkinega psa, toženkinih premičnin v pritličju in prepovedi uporabe komunalnih vodov). Solastnik ima namreč pravico (že citiran prvi odstavek 66. člena SPZ) imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Takšna uporaba pa je bila tožnici z opisanimi ravnanji tožencev onemogočena.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je bila tožnica pasivna, ker ni sodno zahtevala izročitve solastne nepremičnine v posest, zaradi česar naj bi privolila v lastno prikrajšanje. Tožnica je želela uporabljati solastno nepremičnino (pritlično stanovanje bi dala v najem ali pa v uporabo sinu), s čimer sta bila toženca nedvomno seznanjena, saj je začela oziroma poizkušala urejati pritlične prostore, poleg tega pa je zoper njiju že v letu 2004 vložila tožbo za plačilo uporabnine. Zato nikakor ni mogoče zaključiti, da je tožnica privolila v lastno prikrajšanje.

11. Glede na obrazloženo je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca v obdobju od meseca julija 2005 do vključno meseca junija 2010 tožnici dolžna plačati uporabnino za uporabo njenega solastnega deleža sporne nepremičnine. Pravno razmerje med tožencema oziroma pravna podlaga za uporabo sporne nepremičnine s strani toženke v razmerju do toženca je stvar njunega medsebojnega dogovora. Zato je njuno obveznost do tožnice mogoče opredeliti kot nedeljivo, kar ima za posledico njuno solidarno obveznost do tožnice (prvi odstavek 416. člena OZ).

12. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tudi za nadaljnje vtoževano obdobje, to je od meseca julija 2010 pa do vključno decembra 2012, in sicer zoper toženko. Pritožba v zvezi s tem izpostavlja, da je drugi toženec svoj solastniški delež na sporni nepremičnini podaril toženki šele z darilno pogodbo z dne 16. 11. 2010, pri čemer je toženka na podlagi te pogodbe kot solastnica v zemljiški knjigi vknjižena šele od 27. 12. 2010 dalje. Tožnica bi torej do navedenega dne res lahko zahtevala plačilo uporabnine solidarno od obeh tožencev (kar je sicer zahtevala do meseca junija 2010). Vendar pa sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je bilo torej za obdobje od meseca julija 2010 pa do vključno meseca decembra 2012 dolžno odločati le o utemeljenosti zahtevka zoper toženko. Tudi v tem obdobju je toženka tožnici onemogočala souporabo sporne nepremičnine na že opisan način. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

13. Toženca najkasneje od prejema tožbe v že omenjeni pravdni zadevi P 31/2004 vesta, da tožnica zahteva souporabo sporne nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila toženca celotno vtoževano obdobje v tej pravdi nedobroverna (kar je odločilno glede teka zamudnih obresti - 193. člen OZ).

14. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino dosojene uporabnine, in sicer da je bila višina tožničinega solastniškega deleža na sporni nepremičnini (429/1000) določena šele dne 26. 10. 2006 ter da v znesku uporabnine niso upoštevani stroški vzdrževanja nepremičnine, ki bi jih bila kot solastnica dolžna kriti tudi tožnica, in stroški, ki jih pri izračunu davčne osnove priznava davčna uprava, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, saj toženca teh ugovorov pred sodiščem prve stopnje nista podala, pri čemer v pritožbi ne pojasnita, da tega brez svoje krivde nista mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (v I., II., IV. in V. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker toženca s pritožbo nista uspela, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Prim. prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).