Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da težje dihanje le skozi levo nosnico ne dosega tiste intenzivnosti, da bi tožnik ne zmogel večjih naporov oziroma bi jih zmogel le z večjim trudom.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem zavrnilnem delu za znesek 2.959,50 EUR in v stroškovnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna tožniku v 15 dneh solidarno plačati znesek 2.635,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.3.2006 do prenehanja obveznosti. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 6.529,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.3.2006 do plačila je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema v 15 dneh plačati stroške pravdnega postopka v znesku 164,15 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne do prenehanja obveznosti.

Zoper zavrnilni del - znesek 2.959,50 EUR in stroškovni del navedene sodbe je vložil pritožbo tožnik iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da sta toženca poleg prisojenega zneska dolžna v 15 dneh plačati tožniku še znesek 2.959,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.3.2006 dalje do plačila ter da sta mu dolžna solidarno povrniti tudi ustrezen znesek stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do prenehanja obveznosti. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu za znesek 2.959,50 EUR ter glede odločitve o stroških razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da si razlogi sodbe nasprotujejo, napačen pa je posledično tudi izrek (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč najprej ugotovilo, da znaša pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo 3.650 EUR, potem pa mu ob upoštevanju 30% soprispevka prisodilo le 2.520 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (pravilno bi bilo 2.541,00 EUR) oziroma skupaj z odškodnino za materialno škodo 2.656,50 EUR. Pri odločitvi o stroških pa je v izreku tožniku naložilo povrnitev 164,15 EUR pravdnih stroškov, četudi iz razlogov izhaja, da je tožnik dolžan tožencema povrniti le 161,15 EUR. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je tožnik prvi udaril drugotoženca, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo o 30% soprispevku. Sodišče prve stopnje je izpovedi strank in prič le povzelo, nato pa pavšalno in brez obrazložitve navedlo, da na podlagi takšnih izpovedi zaključuje, da spopada med pravdnima strankama nista začela toženca, temveč tožnik in da je bil tožnik tisti, ki je brez razloga prvi udaril drugega toženca. Ni verjelo izpovedi tožnika, čeprav je bolj življenjska in logična ter podprta z izpovedjo priče A. M. in priče A. H., o katerih sodba nima razlogov. Navedlo je, da se kritičnega dne ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi drugi toženec želel napasti tožnika in z njim obračunati in zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je napadel drugo toženca, čeprav bi lahko veljalo tudi obratno: da je bil drugo toženec tisti, ki je prvi udaril tožnika, saj se med njima predhodno ni zgodilo nič takega, zaradi česar bi tožnik želel napasti drugo toženca. Potek dogodka, kot ga prikazujeta toženca, ni življenjski, saj ni jasno, zakaj bi tožnik udaril drugo toženca (ki ni imel nobene aktivne vloge, z njim je bil v dobrih odnosih), če je razčiščeval vprašanje s prvotožencem, na katerega je po izpovedi tožencev tudi vpil. Te nelogičnosti sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kot tudi ne nelogičnosti, da je prvo toženec po izpovedi tožencev potem, ko je tožnik proti njemu vrgel steklenico, ponovno pristopil do njega in ga udaril, četudi bi se bolj logično distanciral od dogajanja. Zaključek, da je tožnik vrgel steklenico, je tako napačen. Na neverodostojnost tožencev in z njune strani predlaganih prič kaže tudi nasprotje med njihovimi izpovedmi, saj je priča A. B. izpovedal, da je tožnik na drugo toženca metal steklenice, prvi in drugi toženec pa sta izpovedala, da je tožnik vrgel steklenico proti prvo tožencu. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedi priče E. O., ki je neverodostojna, saj ni jasno, zakaj bi tožnik potem, ko naj bi se izvil iz gneče, šel proti priči in ga želel napasti, o tem tudi nihče drug ni izpovedoval. Iz izpovedi te priče pa sicer izhaja, da je nastala gneča, kar potrjuje tožnikovo verzijo dogodkov, da ga je na tleh ležečega brcalo več oseb. Poleg tega drugo toženec ni iskal medicinske pomoči in ni podal predloga za pregon. Upoštevajoč pravila o dokaznem bremenu, je zaključiti, da tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku in nastali škodi. Napačen je zaključek, da tožnikova življenjska aktivnost ni zmanjšana. Izvedensko mnenje E. S. in izpoved tožnika je sodišče prve stopnje napačno in selektivno presodilo. Ugotovitev izvedenca, da tožnik težje diha skozi levo nosnico, bi moralo sodišče šteti za objektivno ugotovljeno dejstvo. Upoštevati bi moralo izpoved tožnika, da je pred poškodbo igral nogomet in tekel na 2 km, da zaradi slabše zmožnosti dihanja težje cepi drva ter da tudi teči ne more več, da težjih naporov ne zmore, saj se hitreje zadiha, na usta pa je težko dihati, česar vsega sodišče prve stopnje v sodbi ni povzelo. Poleg tega je bila tožniku ugotovljena 5% invalidnost po polici nezgodnega zavarovanja. Primerna denarna odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je 1.800,00 EUR. Pri odločitvi o stroških postopka bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati uspeh strank po temelju in višini, saj je bil del postopka namenjen tudi dokazovanju temelja odškodninske odgovornosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik prvi udaril drugo toženca, ta ga je nato udaril, nakar je tožnika udaril še prvo toženec, kasneje pa je proti prvo tožencu tožnik vrgel steklenico, ki prvo toženca ni zadela, prvo toženec pa ga je ponovno udaril. Sodišču prve stopnje pritožba vsebinsko neutemeljeno očita, da ni napravilo dokazne ocene v skladu z metodičnimi napotki 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpovedi strank ni le povzelo, tem več jih je argumentirano ocenilo. Pri tem pa mu ni bilo treba posebej ocenjevati izpovedi prič, ki so tožnikovo verzijo dogodkov potrjevale (A. M., A. H.), saj je že obrazložilo, zakaj tožnikovi izpovedi ni sledilo. Enako velja za oceno izpovedi prič, ki so potrdile izpoved tožencev. Prav tako se mu ni bilo potrebno opredeljevati do nebistvenih nasprotji (število steklenic, ki jih je vrgel tožnik, proti kateremu od tožencev jih je vrgel) med izpovedmi obeh tožencev in prič, ki sta jih predlagala toženca in so glede odločilnega njuno izpoved potrdile, saj ocene o verodostojnosti skladnih izpovedi tožencev ne bi mogle omajati. Enako velja za izpoved priče E. O., saj nelogičnost (kot jo razume in izpostavlja pritožba) v nebistvenemu delu njegove izpovedi v verodostojnost izpovedi tožencev ne vzbuja dvoma. Materialna dokazna ocena sodišča prve stopnje je povsem prepričljiva, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožbenimi navedbami ponudilo prepričljivo in logično razlago, zakaj je tožnik udaril drugo toženca, čeprav je bil pred tem z njim v dobrih odnosih oziroma zakaj je potek dogodkov, kot ga opisujeta toženca, bolj logičen in življenjski kot tožnikov. Izpoved, da je prvo toženec potem, ko je tožnik proti njemu vrgel steklenico, tega udaril, ni nelogična in je tako ravnanje prvo toženca povsem razumljivo. Pritožba s svojo dokazno oceno pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Enako velja za okoliščino, da drugo toženec zaradi tožnikovega udarca ni iskal medicinske pomoči in ni ničesar ukrenil. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je soprispevek tožnika pravilno ocenjen s 30%.

Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je res ugotovil, da tožnik zaradi poškodbe težje diha skozi levo nosnico (dihanje skozi obe nosnici je primerno), vendar trajna posledica poškodbe sama po sebi ne utemeljuje tovrstne odškodnine. Enako velja za 5% invalidnost, na katero se sklicuje tožnik. Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Sodišče prve stopnje ni prezrlo tožnikove izpovedi, da zaradi tega, ker slabše, težje diha, ne zmore težjih naporov, saj se pri njih hitreje zadiha, vendar je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju. Slednje tožnikovih trditev in njegove izpovedi ne potrjuje, temveč v njem sodni izvedenec ugotavlja, da tožnik ni nesposoben za večje napore. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da težje dihanje le skozi levo nosnico ne dosega tiste intenzivnosti, da bi tožnik ne zmogel večjih naporov oziroma bi jih zmogel le z večjim trudom. Poleg tega se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se zaradi posledic poškodbe v tožnikovem življenju glede njegovih aktivnosti pravzaprav ni nič spremenilo. Tožnik že pred poškodbo ni bil zaposlen, od športnih dejavnosti se je rekreativno ukvarjal le z nogometom, ki pa ga po poškodbi ni opustil zaradi težav z dihanjem, temveč zaradi strahu pred ponovno poškodbo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik izpovedal, da težje cepi drva in da ne more več teči. Tožnik se z navedenimi aktivnostmi pred poškodbo ni ukvarjal in je le primeroma navedel, kaj po njegovem mnenju zaradi težjega dihanja skozi levo nosnico ne bi mogel več početi oziroma bi težje počel, zato navedeno za presojo zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ni relevantno in se sodišču prve stopnje do navedenega dela tožnikove izpovedi ni bilo potrebno opredeljevati. Ker izvedeni dokazni postopek ne potrjuje tožnikovih trditev, da zaradi številnih omejitev duševno trpi, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zavrnilo, izkaže kot pravilna.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških upoštevati tako uspeh po temelju kot po višini, saj so stroški postopka nastajali tudi v zvezi s temeljem (zaslišanje strank in več prič na več narokih), in ne le z višino.

Kljub navedenemu pa je treba sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti, saj je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot utemeljeno opozarja pritožba, obstaja med izrekom in obrazložitvijo oziroma v obrazložitvi nasprotje. Sodišče prve stopnje je upoštevaje odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 115,50 EUR tožniku v izreku prisodilo 2.635,50 EUR odškodnine. V obrazložitvi pa je navedlo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 3.100,00 EUR, odškodnina za strah 630,00 EUR, soprispevek tožnika pa znaša 30%. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prve stopnje nato zaključilo, da znaša celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo 3.630,00 EUR in zakaj je tožniku od tako ugotovljenega zneska 3.630,00 EUR po upoštevanju njegovega 30% soprispevka, tožniku prisodilo le 2.520,00 EUR. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo obstaja tudi glede odločitve o stroških. V izreku je odločilo, da je dolžan tožnik plačati tožencema 164,15 EUR pravdnih stroškov, v obrazložitvi pa je pojasnilo, da znašajo tožnikovi stroški 727,75 EUR, stroški tožencev pa 888,90 EUR, torej bi bil tožnik dolžan tožencema po pobotanju povrniti le 161,15 EUR.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu za znesek 2.959,50 EUR in stroškovnem delu (izpodbijanem delu) razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo odpraviti opisana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo oziroma nasprotja v obrazložitvi glede odškodnine za nepremoženjsko škodo in glede odločitve o stroških, pri odločitvi o stroških pa upoštevati tako uspeh po temelju kot po višini.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).