Jedro

Sodišče lahko v upravnem sporu načela poštenosti, korektnosti oziroma pravičnosti uporabi le, če je ta načela z interpretacijo mogoče umestiti v del konkretnega ustavnega ali zakonskega besedila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 10. 10. 2001, s katero je prvostopenjski upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi določila 105. člena Stanovanjskega zakona (SZ) tožeči stranki kot lastnici večstanovanjske hiše K. cesta 22, A., naložil, da mora v roku 15 dni od dokončnosti te odločbe zagotoviti popravilo odtočne sanitarne cevi v oziroma pri wc-ju stanovanja, ki je oddano v najem A.A., tako da ne bo zamakalo na stropu in stenah v spodnjih kopalnicah z wc-jema v stanovanjih v predmetni hiši, ki sta oddani v najem B.B. in C.C. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da ji je bila v postopku denacionalizacije vrnjena v last večstanovanjska hiša z dvoriščem na K. cesti 22 v A. Ker so bila ob vračanju v predmetni hiši najemna razmerja, nepremičnina upravičenki ni bila vrnjena v posest. Tožena stranka v tej zvezi navaja določilo 29. člena Zakona o denacioanlizaciji (ZDen) in določili 147. in 125. člen SZ. Prejšnji lastnik, kasnejši zavezanec za denacionalizacijo, je bil na podlagi zakona dolžan skleniti najemne pogodbe s prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice; tako sklenjeno najemno razmerje pa je zakonsko varovano. Tožeča stranka ima dolžnost izpolnjevati določene obveznosti v zvezi s predmetno večstanovanjsko hišo na podlagi določila 42. člena SZ. Dejstvi, da je bila stavba zaplenjena kot Dekliški dom in ne kot večstanovanjska hiša in dolžnost stanovalcev prijaviti potrebo po stanovanju pa sta v tem postopku po mnenju tožene stranke pravno nepomembni. Zato je prav, da prvostopenjska odločba ni naslovljena na AAA ali na Mestno občino A. Tožeča stranka toži na odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi poleg opisa pravnih postopkov, ki se oziroma so se vodili v zvezi z predmetno nepremičnino, navaja, da so sodišča dolžna spoštovati načelo poštenosti in korektnosti, predvsem v obdobju tranzicije in denacionalizacijskih postopkov, v katerih so zavezanci vračali upravičencem v prvi vrsti nepremičnine, ki so bile do skrajnosti iztrošene, in v katere zavezanci celotno povojno obdobje niso vlagali ničesar. To je prisililo zakonodajalca, da je sprejel zakon, ki omogoča denacionalizacijskim upravičencem zahtevati od zavezancev preko Slovenske odškodninske družbe zmanjšano vrednost nepremičnine, ki je bila vrnjena. Tožeča stranka pravi, da gre za tak primer tudi v obravnavanem primeru s to razliko, da je Mesto A. sklenilo najemne pogodbe že v času sprejetja ZDen. Najemojemalci so dolžni plačevati najemnino najemodajalcu, spor glede veljavnosti najemnih pogodb pa je obravnavan na Vrhovnem sodišču RS. Tožeča stranka uveljavlja, da je nepošteno zahtevati od osebe, ki je postala le formalni zemljiško knjižni lastnik brez posesti, da skrbi in plačuje obnove v stavbi, ki je zaradi krivde in odgovornosti bivšega lastnika postala skoraj neuporabna. Pravi, da bo prodala stanovanja posameznim stanovalcem, sklicuje se na vsebino tožbe z dne 17. 4. 1996; kot dokaz pa predlaga vpogled v spis upravnega sodišča, vpogled v denacionalizacijski spis in zaslišanje strank ter po potrebi ogled na kraju samem. Predlaga, da sodišče s sodbo tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 105. člena SZ (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 9/94 - odločba US, 21/94, 23/96, 24/96 - odločba US, 47/96 - odločba US, 1/2000, 1/2000 - odločba US) inšpekcijski organ z odločbo odredi rok za izvedbo potrebnih del, če lastnik stanovanja ne zagotovi, da so stanovanje ter skupne naprave usposobljeni za normalno rabo oziroma če lastnik normalno rabo onemogoča. To je edina določba, na podlagi katere je inšpekcijski organ utemeljil izrečeni ukrep, ob upoštevanju dejstva, da je med strankama nesporno, da je šlo v času izreka inšpekcijskega ukrepa za stanovanje v večstanovanjski hiši, zaradi česar je treba v konkretnem primeru uporabiti SZ. Ker je določilo 1. odstavka 105. člena SZ edina določba, na podlagi katerega je bil izrečen ukrep stanovanjskega inšpektorja, in na podlagi katere je tožena stranka odločala o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke, je tudi v presoji zakonitosti drugostopenjskega upravnega akta v upravnem sporu bistveno vprašanje, ali je tožena stranka o pritožbi odločala na podlagi pravilne uporabe določila 1. odstavka 105. člena SZ oziroma ali morda tožeča stranka v tožbi navaja na zakonu utemeljene argumente za to, da bi morala tožena stranka uporabiti tudi druga pravila za odločanje v zadevi. Kar zadeva kriterije iz določila 1. odstavka 105. člena SZ, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožeča stranka lastnica stanovanja, ki je oddano A.A., in to tudi ni sporno za tožečo stranko. Nadalje ukrep stanovanjskega inšpektorja temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena na ogledu najemnih stanovanj, kjer je sodelovala tudi tožeča stranka, in so bile v postopku ugotovljene posledice napake na komunalni opremljenosti stanovanja. Nadalje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je upravni organ v postopku na podlagi ugotovljenih dejstev ocenil, da stanovanje ni usposobljeno za normalno rabo, kar je tudi zakonski element iz določila 1. odstavka 105. člena SZ. Tudi temu elementu v prvostopenjski in izpodbijani odločbi tožeča stranka ni nasprotovala, zato je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določilo 1. odstavka 105. člena SZ. Sodišče je v zadevi presodilo tudi argumente tožeče stranke o uporabi načela poštenosti in korektnosti, o pomenu lastništva brez pravice do posesti za obravnavani primer, odgovornosti bivšega lastnika za škodo in neveljavnosti najemnih pogodb. V upravnem sporu sodišče presoja zakonitost dokončnega posamičnega akta (157. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003) in 1. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000). Tudi po določilu 125. člena Ustave je sodišče vezano samo na Ustavo in zakon. Zato lahko sodišče v upravnem sporu načela poštenosti, korektnosti oziroma pravičnosti uporabi le, če je ta načela z interpretacijo mogoče vmestiti v del konkretnega ustavnega ali zakonskega besedila. Če omenjena načela niso del ustavnega ali zakonskega besedila, jih sodišče v upravnem sporu ne more uporabiti. To pomeni, da se sodišče v upravnem sporu ne more spuščati v presojo primernosti določene ureditve. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave RS), saj bi sodišče poseglo v področje zakonodajne veje oblasti.

Ker SZ nima takšnega določila, ki bi ustrezalo tožbenim argumentom tožeče stranke niti ni takšne določbe v nobenem drugem predpisu, ki bi ga bilo treba upoštevati v upravnem sporu v povezavi z ukrepom stanovanjskega inšpektorja po SZ, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS), tožeča stranka pa sama navaja, da bo poskušala pravičnosti zadostiti na podlagi drugih pravnih postopkov oziroma pravnih poslov. Dokaznim predlogom tožeče stranke sodišče ni ugodilo, ker so bila dejstva med strankama nesporna in se je ključno vprašanje spora nanašalo na uporabo materialnega prava, ki ne potrebuje izvedbe posebnega dokaznega postopka.