Jedro

Toženčeva bolezen ni bila nenadna in nepričakovana. Iz predloženega zdravniškega izvida ni razvidno, da naj bi se toženčevo zdravstveno stanje poslabšalo tik pred narokom. Po mnenju zdravnika toženec ni sposoben za „opravljanje delovnih obremenitev“, medtem ko iz navedenega izvida ne izhaja, da ni bil sposoben sodelovati v postopku. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko toženčevega opravičila ni upoštevalo. Dejstvo, da toženec nima odvetnika, ne predstavlja ovire za dokončanje pravde. ZPP namreč ne predpisuje obveznega zastopanja, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Brez pomena je tudi okoliščina, da toženec ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Brez podlage je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je tožencu onemogočilo sodelovanje v postopku ter kršilo njegova ustavno zagotovljena procesna jamstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi stavek I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča I 2004/01724 z dne 13. 5. 2005 v veljavi za 7.378,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2004 dalje in za 192,54 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1 .2005 dalje. V preostalem je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 3.172,69 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijano sodbo, zavrne tožbeni zahtevek in ugodi njegovi nasprotni tožbi, podrejeno pa, naj zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Ker se zaradi hude bolezni ni mogel udeležiti obravnave, bi jo sodišče moralo preložiti. Njegovo zdravstveno stanje se je poslabšalo tik pred narokom, kar dokazuje zdravniški izvid. Sodišče, ki je kljub temu opravilo obravnavo, je tožencu onemogočilo sodelovanje v postopku. Toženec namreč nima sredstev za odvetnika, njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč pa je bila zavrnjena. Ker sodišče toženca ni niti zaslišalo, je kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku. Prav tako ni zaslišalo predlaganih prič in določilo drugega izvedenca, čeprav je bilo mnenje izvedenca Ogorevca očitno pristransko. Tudi toženčeve nasprotne tožbe, ki bi jo moralo obravnavati skupaj s tožbo, ni upoštevalo. Tožničina terjatev sploh ne obstaja. Zahtevek se nanaša na čas, ko pravdni stranki nista bili več v pogodbenem razmerju. Pogodba je bila namreč prekinjena že 12. 1. 2000. Sodišče je kljub temu slepo sledilo izvedencu. Avto je bil vrnjen tožnici na njenem poslovnem sedežu v ... Takrat je bil vreden vsaj 7.000,00 EUR. Tožničini silaki so od toženca izsiljevali plačilo, vozilo pa z odvzemom registrskih tablic za dalj časa onesposobili, s čimer so tožencu povzročili za 10.893,00 EUR škode. Nezakonita je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče obravnave ne bi smelo opraviti v toženčevi odsotnosti. Toženec je bil namreč pravilno povabljen na narok, svojega izostanka pa ni opravičil, kot je predpisano v drugem odstavku 115. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženčeva bolezen ni bila nenadna in nepričakovana. Iz predloženega zdravniškega izvida z dne 27. 11. 2013, na katerega se sklicuje pritožba, ni razvidno, da naj bi se toženčevo zdravstveno stanje poslabšalo tik pred narokom. Po mnenju zdravnika toženec ni sposoben za „opravljanje delovnih obremenitev“, medtem ko iz navedenega izvida ne izhaja, da toženec ni bil sposoben sodelovati v postopku. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko toženčevega opravičila ni upoštevalo. Dejstvo, da toženec nima odvetnika, ne predstavlja nobene ovire za dokončanje pravde. ZPP namreč ne predpisuje obveznega zastopanja, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (tretji odstavek 86. člena ZPP). Brez pomena je tudi okoliščina, da toženec ni upravičen do brezplačne pravne pomoči. Sicer pa bi toženec osebo, ki mu pomaga pri sestavi njegovih pisnih vlog, lahko pooblastil tudi za opravljanje ostalih pravdnih dejanj, vključno z zastopanjem na narokih. Brez podlage je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je tožencu onemogočilo sodelovanje v postopku ter kršilo njegova ustavno zagotovljena procesna jamstva.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje toženca moralo zaslišati. Ker se toženec, kot že navedeno, sodnemu vabilu neopravičeno ni odzval, je sodišču sam onemogočil izvedbo tega dokaza. Zaslišanje prič je bilo predlagano v zvezi z nasprotno tožbo, ki jo sodišče prve stopnje obravnava posebej, in za odločitev v tej pravdi ni bilo potrebno. Za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem finančne stroke pa ni bilo zakonskih pogojev, saj ugotovitve izvedenca B. O. niso nejasne, nepopolne ali protislovne, niti ni razlogov za utemeljen dvom o pravilnosti njegovega mnenja (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Tudi toženčeve očitke o domnevni pristranskosti izvedenca je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Sicer pa toženec izločitve izvedenca v resnici ni zahteval, zato ni podana niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero meri pritožba.

8. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje nasprotno tožbo moralo obravnavati skupaj s tožbo. Tudi če so za nasprotno tožbo izpolnjeni predpisani pogoji (prvi odstavek 183. člena ZPP) in sodišče nasprotno tožbo dovoli, lahko postopek nato razdruži (300. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev, da bo nasprotno tožbo obravnavalo ločeno, v izpodbijani sodbi navedlo dovolj prepričljive razloge. Skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe ter sodba o obeh zahtevkih hkrati sta nujna le takrat, ko se nasprotna tožba nanaša na ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku. V obravnavanem primeru toženec z nasprotno tožbo med drugim zahteva ugotovitev ničnosti sporne posojilne pogodbe in podrejeno njeno razveljavitev. Vprašanje pravne veljavnosti te pogodbe je resna prejudicialno, vendar ni mogoče mimo neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotna tožba v tem delu ni bila sklepčna in da je toženec kljub pozivu ni dopolnil. Upoštevaje četrti odstavek 108. člena ZPP, ki v takšnem primeru terja (delno) zavrženje vloge, bi bilo skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe očitno nesmotrno. Ker bo o toženčevih preostalih (denarnih) zahtevkih do tožnice sodišče odločilo s posebno sodbo, toženec zaradi ločenega obravnavanja ne bo prikrajšan.

9. Sodišče prve stopnje se je na podlagi izvedenih dokazov, zlasti mnenja izvedenca finančne stroke, ki je potrdil tožničin izračun, lahko zanesljivo prepričalo o podlagi in višini tožničine terjatve do toženca. Pravilno je zaključilo, da je bila leasing pogodba razdrta 30. 1. 2003 in da toženec dolguje tožnici poleg dotlej zapadlih neplačanih leasing obrokov, vključno z zamudnimi obrestmi, stroški opominjanja in izterjave, tudi odškodnino zaradi pozitivnega pogodbenega interesa v višini preostalih še nezapadlih leasing obrokov, zmanjšanih za diskontirane pogodbene obresti. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je bila pogodba prekinjena že 12. 1. 2000, saj je toženec nadaljeval s sicer nerednim plačevanjem obrokov še v letu 2003. Ko toženec trdi, da ga tožnica terja za čas, ko nista bila več v pogodbenem razmerju, pozablja, da med pravdnima strankama po razvezi pogodbe obstaja neposlovno oziroma odškodninsko razmerje, iz katerega izvira del tožničine terjatve, kot mu je v izpodbijani sodbi izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pri izračunu toženčevega dolga ni bila upoštevana vrednost najetega vozila. Toženec namreč ni dokazal, da je vozilo po razvezi pogodbe res vrnil tožnici. Kdaj naj bi to storil, še v pritožbi ne pove. Toženec torej glede tega odločilnega dejstva ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu. Preostale pritožbene trditve o škodi, ki naj bi jo tožencu v zvezi z najetim vozilom prizadejala tožnica, za odločitev v tej pravdi niso relevantne. Zgolj zaradi jasnosti je treba dodati, da pogodba med pravdnima strankama, tudi če bi tožnica njeno sklenitev (ali dopolnitev) od toženca res izsilila z grožnjo, ne bi bila nična, ampak zgolj izpodbojna, vendar je tudi skrajni (triletni) rok za njeno razveljavitev že pretekel (45. člen v zvezi s 99. členom Obligacijskega zakonika; enako 60. člen v zvezi s 117. členom prejšnjega Zakona o obligacijskih razmerjih).

10. Tožnica je glede na doseženi uspeh v pravdi v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP upravičena tudi do povračila stroškov postopka, tako sorazmernega dela izvršilnih stroškov, kot nadaljnjih pravdnih stroškov. Sodišče jih je odmerilo od prisojenega zneska skladno z odvetniško in taksno tarifo, sicer pa toženec odmeri stroškov niti obrazloženo ne oporeka.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.