Jedro

Če direktor gospodarske družbe neposredno opravlja prodajo blaga v trgovini, mora izpolnjevati pogoje glede minimalne stopnje izobrazbe za prodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 22.1.2003, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Enote L. z dne 3.12.2002. Z navedeno odločbo je tržni inšpektor na podlagi določbe 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu (ZIN) ter 19. in 23. člena Zakona o trgovini (ZT) tožnici prepovedal nadaljnje opravljanje trgovinske dejavnosti (neposredne prodaje blaga kupcem) pri pravni osebi S. d.o.o., v prodajalni "D.", ker ne izpolnjuje pogojev glede predpisane minimalne stopnje izobrazbe za prodajalko. Rok izvršitve odločbe je naslednji dan po prejemu, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve.

Tožena stranka pritrjuje odločitvi organa prve stopnje ter dodaja, da če direktor gospodarske družbe neposredno opravlja prodajo blaga v trgovini (kot je bilo to v obravnavanem primeru), mora izpolnjevati pogoje glede minimalne stopnje izobrazbe za prodajalca. Tožnica pa ni z ničemer dokazala, da izpolnjuje pogoje za opravljanje prodajne dejavnosti.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da v gre v tem primeru izključno za materialnopravno vprašanje, ali ZT (Ur. l. RS, št. 18/93, 62/2001- odl. US, 96/2002) in na njem temelječi Pravilnik o minimalni stopnji izobrazbe oseb, ki opravljajo trgovinsko dejavnost po zahtevnosti posameznih vrst trgovinskih opravil (Pravilnik) veljata tudi za direktorja gospodarske družbe, če direktor sam opravlja dejavnost prodajanja blaga. Tožnica namreč v tožbi ne uveljavlja več, tako kot v pritožbi zoper prvostopno določbo, da izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti prodaje blaga po ZT oziroma po Pravilniku. Poleg tega med strankama tudi ni sporno dejstvo, da je tožnica dejansko opravljala dejavnost prodaje blaga, ki jo je tržni inšpektor prepovedal. Namreč tudi za tožnico velja določba 3. alineje 12. člena ZT, ki določa pogoje o minimalni stopnji izobrazbe oseb, ki neposredno opravljajo trgovinsko dejavnost. Tožnica se moti, da zanjo velja le ZGD, ki pa ne ureja izobrazbenih pogojev za direktorja. ZGD je splošen in starejši predpis od ZT, ki je z vidika sporne okoliščine specialnejši in novejši predpis. Zakonodajalec je v ZT na specialen način uredil izobrazbene pogoje za tiste fizične osebe v trgovskih družbah, ki izvajajo prodajo blaga kupcem. Namen izobrazbenih pogojev za prodajalce, ki imajo neposredni stik s kupci oziroma potrošniki, je varstvo potrošnikov, ki je v javnem interesu. Če direktor gospodarske družbe hkrati tudi kot fizična oseba opravlja dejavnost prodaje blaga kupcem, ne gre zgolj za vodenje poslov družbe v smislu ZGD, ampak gre tudi za dejavnost, ki se podreja pravilom ZT. Z ukrepom tržnega inšpektorja ni bilo prepovedano opravljanje gospodarske dejavnosti, saj je ukrep inšpektorja posledica nezakonitega ravnanja tožnice kot direktorice gospodarske družbe, ki družbo zastopa, vodi posle in odgovarja za zakonitost dela, kar v konkretnem primeru pomeni, da odgovarja, da prodajno dejavnost v razmerju do kupcev, opravlja oseba, ki ima z zakonom in Pravilnikom predpisane izobrazbene pogoje.

Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Prvostopno sodišče je napačno štelo, da izpodbijana odločba temelji neposredno na ZT in je napačno uporabilo pravilo o hierarhiji pravnih aktov. Izpodbijana odločba temelji na določilih Pravilnika, ki pa je v odnosu do ZGD predpis nižjega ranga. Zato njegova določila ne morejo izključiti določil ZGD, kot to zmotno ugotavlja sodba. Tožnica je direktorica družbe in v družbi ni zaposlena ter družbo zastopa brez omejitev. Zastopanje družbe pa pomeni opravljanje vseh poslov družbe, torej tudi prodajo blaga na drobno kupcem. ZGD ne opredeljuje odgovornost prodajalca napram kupcu, ampak odgovornost zastopnikov in lastnikov družbe napram vsem osebam v pravnem prometu, zato posebna zaščita potrošnika v tem s posebnim pravilnikom ni potrebna, ker je odgovornost direktorja družbe že opredeljena v zakonu. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da določbe ZT in na njegovi podlagi izdani Pravilnik, veljajo tudi za direktorja gospodarske družbe, če le ta sam opravlja dejavnost prodajanja blaga.

V obravnavanem primeru je bila pravna podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa ZT, ki v 3. alinei 12. člena določa, da morajo biti za opravljanje trgovinske dejavnosti izpolnjeni pogoji o minimalni stopnji izobrazbe oseb, ki neposredno opravljajo trgovinsko dejavnost, glede na zahtevnost posameznih vrst trgovinskih opravil. Minimalno stopnjo izobrazbe navedenim osebam predpiše minister, pristojen za trgovino (1. odstavek 16. člena ZT) tako za prodajalca kot tudi za trgovskega poslovodjo (2. odstavek 16. člena ZT). Če pristojni tržni inšpekcijski organ pri nadzorstvu ugotovi, da prodajalec ali trgovski poslovodja ne izpolnjuje predpisane minimalne stopnje izobrazbe (16. člen), izda odločbo, s katero prepove trgovcu ali osebi pri trgovcu, nadaljnje opravljanje trgovinske dejavnosti.

Neutemeljen je ugovor tožnice, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da zanjo kot direktorico družbe ne veljajo določbe ZT in Pravilnika, ampak le določbe ZGD, ki naj bi vključevale tudi neposredno prodajanje blaga kupcem. Ker gre v danem primeru za ukrep tržnega inšpektorja, ker je tožnica opravljala neposredno prodajo blaga kupcem, torej za trgovinsko dejavnost, je treba zadevo obravnavati po zgoraj navedenih določbah ZT kot specialnem predpisu, ne pa po določbah ZGD, ki je v razmerju do ZT splošni predpis.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.