Jedro

Ker je šlo za enostavno navodilo in gre za poslovanje javnega zavoda, je prikrivanje dejstev o načinu preteklega poslovanja v izvrševanju funkcije direktorja hujša kršitev pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2013. Posledično je zavrnilo ugotovitev delovnega razmerja in priznanje pravic na podlagi tega do izdaje prvostopenjske sodbe ter odškodninski zahtevek zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je izredna odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) utemeljena, saj je tožnica neupravičeno zavrnila odredbi v. d. direktorice tožene stranke z dne 25. 10. 2013 in 7. 11. 2013 za predložitev pisnega pojasnila in dokumentacije v zvezi z oddajanjem garaž tožene stranke v času, ko je bila tožnica direktorica tožene stranke. Tožnica je šele drugi dan zagovora 26. 11. 2013 izročila zahtevano dokumentacijo. Z odredbama je v. d. direktorice želela po primopredaji razčistiti položaj glede „črnega fonda“, ki se je vodil v času tožničinega izvajanja funkcije direktorja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da pisna dogovora o najemu garaž nista obstajala, zato ju ni mogla predložiti. Sodišče bi moralo zaslišati najemnika, ki bi potrdila, da pisna pogodba ni obstajala. Neizpolnitev dveh navodil ne more pomeniti hujše kršitve pogodbenih obveznosti, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da ni bilo upoštevano načelo stopnjevitosti delovnopravnih sankcij. Sicer pa je v. d. direktorice ustno pojasnila, da z izvirniki pogodb ne razpolaga. Zaradi uvajanja na novo delovno mesto je bila tudi preobremenjena. Nadalje meni, da ne obstajajo okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj je pri toženi stranki zaposlena že dalj časa, predhodno je bila njena direktorica, poleg tega iz besed v. d. direktorice izhaja, da navodili zanjo nista imeli večje teže. Sodišču očita, da ni navedlo, s katero stopnjo krivde naj bi ravnala. Navaja še, da v. d. direktorice ni bila pristojna za podajo odpovedi, ker je notranji pravilnik za pristojno določal disciplinsko komisijo, da je bil nepravilno ugotovljen trenutek seznanitve z odpovednim razlogom in da ji je bila kršena ustavna pravica do izjave.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče z neizvedbo zaslišanj prič glede najema garaž tožene stranke ni nezakonito omejilo revidentkine pravice do izjave v postopku. V obravnavani zadevi sta bili odločilni dejstvi, kakšno dokumentacijo glede najema garaž je imela revidentka v času primopredaje poslov direktorice v posesti in kaj je glede tega pisno sporočila novi v. d. direktorice. Revidentka ni dala pisnega pojasnila o načinu poslovanja pri oddajanju garaž v najem, čeprav je tožena stranka od nje to zahtevala dvakrat, pisno dokumentacijo (potrdila o plačilu in evidenco) pa je predložila šele drugi dan zagovora. Zaslišanja prič glede na navedbe strank in materialnopravno podlago spora ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev, saj način oddajanja garaž (brez pisnih pogodb in s plačilom najemnine pri blagajničarki) ni bil sporen niti ni bil predmet tega delovnega spora.

8. Revidentka je bila direktorica tožene stranke, preden je 1. 10. 2013 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje računovodske službe in organizatorja izobraževanja. V. d. direktorice tožene stranke je revidentki naložila 25. 10. 2013 in 7. 11. 2013, da poda pisna pojasnila in izroči pripadajočo dokumentacijo glede oddajanja v najem dveh garaž v času njenega opravljanja direktorske funkcije. Revidentka namreč novi v.d. direktorice ob primopredaji 30. 9. 2013 dokumentov glede oddajanja dveh garaž v najem mimo uradnih računovodskih listin, v okviru t. i. „črnega fonda“ ni izročila. Revidentka pisnega pojasnila ni podala, je pa drugi dan zagovora 26. 11. 2013 toženi stranki predala kopije dokumentacije. Tožena stranka je revidentki 29. 11. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbenih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 109. člena ZDR-1, in sicer ker ni upoštevala navodil tožene stranke z dne 25. 10. 2013 in 7. 11. 2013. 9. Revidentka zmotno trdi, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Tožena stranka se pred 25. 10. 2013 sploh še ni mogla seznaniti z odpovednim razlogom, saj je bilo tega dne dano prvo navodilo, ki ga revidentka ni spoštovala. Dne 4. 11. 2013 se je iztekel rok za izpolnitev prvega navodila, ki ga do tedaj revidentka ni izpolnila, zato je izredna odpoved z dne 29. 11. 2013 pravočasna (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Izredno odpoved je podala v. d. direktorice tožene stranke, ki je javni zavod, zato je odpoved podala zakonsko pristojna oseba za podajo odpovedi po določbi prvega odstavka 20. člena ZDR-1 v zvezi 31. členom Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91 in naslednji). Notranji pravilnik tožene stranke iz leta 2000, ki je za ukrep prenehanja delovnega razmerja pooblaščal disciplinsko komisijo, je temeljil na delovnopravnih predpisih, ki v času veljavnosti ZDR-1 (niti pred tem veljavnim ZDR) niso več veljali, zato so bile določbe ZDR-1 glede pristojnosti delodajalca za podajo odpovedi pravilno upoštevane.

11. Revidentka ni izpolnila določnega navodila, po katerem bi morala toženi stranki pisno pojasniti postopek oddajanja garaž v najem in priložiti obstoječo dokumentacijo, in se je navodilo nanašalo na primopredajo poslov direktorja javnega zavoda. Neupoštevanje navodila predstavlja kršitev delovnih obveznosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi s 34. členom ZDR-1. Poslovanje javnega zavoda mora biti transparentno, nov direktor pa ima pravico, da se seznani s poslovanjem svojega predhodnika. To velja toliko bolj, če se pojavljajo vprašanja glede zakonitosti poslovanja. Revidentka je onemogočala v. d. direktorice tožene stranke, ki je želela pojasnila v zvezi z oddajanjem garaž v najem, da bi si ustvarila celovito sliko glede tega. Revidentka je imela dovolj časa za izpolnitev obveznosti, saj je imela za izpolnitev prvega navodila na voljo teden dni (od 25. 10. 2013 do 4. 11. 2013), za izpolnitev drugega (dejansko identičnega) navodila z dne 7. 11. 2013 pa dodaten dan. Dokumentacijo je predložila šele na drugi dan zagovora 26. 11. 2013. Glede na navedena dejstva je kršitev z odklonitvijo izvršitve navodila hujša in nedvomno storjena naklepoma.

12. Ne drži namreč revizijska teza, da teža kršitve ne ustreza standardu hujše kršitve, ki bi utemeljevala uporabo instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v povezavi z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je revidentki dala zelo preprosto odredbo, ki je ni izvršila. Glede na to, da je dokumente imela, bi jih lahko izročila že pred zagovorom, prav tako bi lahko na enostaven način (na kratko) pisno odgovorila na vprašanje v. d. direktorice, vendar se za to ni odločila. Da ni bilo pisnih pogodb, bi lahko revidentka brez težav pisno pojasnila, je pa obstajala druga pisna dokumentacija o oddajanju garaž, na kar sta se navodili tudi nanašali. Ker je šlo za enostavno navodilo in gre za poslovanje javnega zavoda, je prikrivanje dejstev o načinu preteklega poslovanja v izvrševanju funkcije direktorja hujša kršitev pogodbenih obveznosti. Tudi zato, ker je bila tožnica s funkcije direktorja tožene stranke premeščena na delovno mesto vodje računovodske službe. Tako direktorska funkcija kot vodenje računovodstva javnega zavoda zahtevata od zaposlenega zakonito vodenje poslov in izpolnjevanje delovnih obveznosti. Če bi revidentka pravočasno pisno pojasnila potek dogodkov glede oddajanja garaž in predložila dokumente, potem do razloga za izredno odpoved pogodbe sploh ne bi prišlo saj (ne)zakonitost poslovanja tožene stranke v času direktorstva revidentke ni predmet izredne odpovedi in tega delovnega spora. Zato izpostavljanje konflikta med v. d. direktorico in revidentko in revidentkino dosedanje opravljanje dela nimata vpliva na drugačno presojo kršitve.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).