Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika, da se razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu plačati davke in prispevke, mu izplačati plačo za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da mu tožena stranka povrne stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da se sodišče ni spraševalo po intenzivnosti in časovnem okviru poizvedb tožene stranke pri iskanju zaposlitve. Iskanje ustreznega delovnega mesta bi se moralo odvijati ves čas postopka in tudi po izdaji sodbe sodišča prve stopnje glede na določbo 102. člena ZDR. Meni, da bi moralo sodišče pri Zavodu za zaposlovanje ali vsaj na Zavodu za zdravstveno zavarovanje preveriti, ali je za tožnika na razpolago ustrezna zaposlitev. Sklicuje se na izpis iz spletne strani tožene stranke z dne 11. 3. 2009, ki ga ni bilo mogoče pred tem pridobiti, in z njim dokazuje nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je vprašljiva kompetentnost presoje kadrovskih delavk tožene stranke pri ugotavljanju ustreznih delovnih mest. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik uveljavljal tako primarni zahtevek, za primer neutemeljenosti slednjega pa tudi podredni zahtevek. Zahtevka se razlikujeta v tem, da podredni tožbeni zahtevek vključuje tudi zahtevo po reintegraciji tožnika. Primarni zahtevek je namreč v celoti zajet v podrednem tožbenem zahtevku. Zato je eventualno združevanje zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena ZPP zgolj navidezno in gre dejansko za en sam tožbeni zahtevek.

Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pravna podlaga je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1-UPB4, Ur. l. RS št. 109/2006). ZDR, ki je veljal v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 8. 2008, uzakonja načelo relativnega varstva pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V prvem odstavku 116. člena določa, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu iz poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V prvem odstavku 102. čl. ZPIZ-1–UPB4 je določeno, da zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi poslovnega razloga, utemeljeno ne more skladno s 101. členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Za tožnikov primer je pomembna določba četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, ki prav tako predvideva možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, v primeru, če delodajalec utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: Komisija) v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Na podlagi navedene ureditve lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 88. člena ZDR ter v primeru, če delodajalec ne more zagotoviti drugega ustreznega dela, o čemer mora podati mnenje Komisija iz prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1-UPB4. Ob dokazanem poslovnem razlogu (ukinitev skupine prodaje na stojnicah) in ugotovitvi, da nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2004 med tožnikom in toženo stranko ni mogoče, je predmet spora v obravnavani zadevi le vprašanje, ali so v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri toženi stranki obstajale možnosti za zagotovitev ustreznega dela. Odločitev o tem predstavlja predpogoj za presojo zakonitosti odpovedi tožniku kot delovnemu invalidu II. kategorije, ki mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 3. 3. 2004 priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, podobnem delu prodajalca na stojnici, brez časovne prisile s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno od 31. 12. 2002 dalje. O tem, da pri toženi stranki ni bilo na razpolago dela, ki bi ustrezalo tožnikovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter bi bilo v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo iz navedene odločbe, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedb prič K. in T., ki sta bili zaposleni kot kadrovski delavki pri toženi stranki. Z izpovedbami prič K. in T. ter predstavnice Zavoda za zaposlovanje N.K. in predsednice Komisije N.Z. pa je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da se je pri ugotavljanju prostih delovnih mest pri toženi stranki upoštevala izobrazba grafične, predvsem pa trgovske smeri kot relevantna za opravljanje dela pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi.

Očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze podvomiti v iskanje ustreznega dela pri toženi stranki in pri javnih institucijah, je pavšalen in neutemeljen. Pri tem za delodajalca v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi prvega odstavka 40. člena ZZRZI sicer velja dolžnost iskanja ustreznega dela pri drugih delodajalcih. Za intenzivnost in obseg iskanja veljajo razumna merila. Tožena stranka je tudi navedeno dolžnost izpolnila, ko je ugotovila, da v hčerinskih družbah M.T. in M.L. ni na razpolago ustreznega delovnega mesta v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR in da ni drugega ustreznega dela v skladu s tožnikovo preostalo delazmožnostjo in usposobljenostjo, za katerega bi bila pri njej ali po dogovoru pri drugem delodajalcu dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitev glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma v ugotovitev Komisije o tem, da tožena stranka utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, ne dvomi. V konkretnem primeru je bilo v za to posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku objektivno ne more zagotoviti drugega ustreznega dela. Tožnik v postopku ni predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je odločitev komisije nepravilna, ker je obstajalo drugo ustrezno delovno mesto, na katerega bi tožena stranka tožnika lahko zaposlila. Ker tožnik drugačnega dejanskega stanja, kot je bil v tem postopku ugotovljen, pred sodiščem ni dokazal, je sodišče pravilno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za izjemo od sicer načelnega pravila, po katerem je delovnemu invalidu zagotovljeno posebno varstvo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sklicevanje na izpis z dne 11. 3. 2009, da obstajajo prosta delovna mesta zastopnika za prodajo na stojnicah, pri čemer iz navedenega izpisa niti ni razvidno, na katero obdobje se nanaša, predstavlja pritožbeno novoto, ki je kot takšna nedovoljena, zato se pritožbeno sodišče do njega ni opredeljevalo (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Pa tudi, če tožnik s takšnim dokazom ne bi bil prekludiran, je potrebno upoštevati, da se razpoložljivost drugega ustreznega dela in drugih pogojev ugotavlja do izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je vezano na ugotovitev posebne komisije po posebnem postopku, ki ga ne more izvesti in nadomestiti sodišče. Prav tako je v sodbi opr. št. VIII Ips 356/2006 z dne 30. 1. 2007 Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo, da je za ugotavljanje pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi bistveno stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne morebitne kasnejše spremembe. V postopku do podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da za tožnika ni bilo na razpolago prostega delovnega mesta, ki bi bilo zanj ustrezno. Sklicevanje pritožnika na določbo 102. člena ZDR je neutemeljeno, saj navedena določba določa prednostno pravico do nove zaposlitve v primeru kolektivnega odpusta, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Očitek pritožbe, da bi moral delodajalec iskati delo tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na obrazloženo nima podlage v delovnih in invalidskih predpisih, ki urejajo dolžnosti delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, vsekakor pa ni naloga sodišča, da z izvedbo dokazov ali s poizvedovanjem pri pristojnih institucijah namesto strank išče drugo ustrezno delo.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).