Jedro

Glede na besedilo točke (e) 2. člena Uredbe v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Uredbe bi sicer bolj podroben način zaslišanja prosilca za azil lahko bil podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka postala odgovorna v smislu Uredbe, ker obravnavanje prošnje za azil po 2. odstavku 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo", kar pomeni, da besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice. Interpretacija pojmovne zveze "obravnavanje prošnje za azil" z vidika Uredbe je pomembna, ker po Uredbi država članica EU lahko določi pravno sredstvo zoper (izpodbijano) odločitev tožene stranke, ki je po odločitvi sodišča lahko tudi suspenzivno (2. odstavek 19. člena Uredbe), kar pomeni, da Uredba ne posega v procesne ustavne standarde držav članic in je povsem v presoji nacionalnega sodišča, ali bo v takih primerih upoštevalo (tudi) določilo 25. člena Ustave. Slovenska upravno-sodna praksa ne potrjuje razlage, da bolj podroben način izvedbe zaslišanja prosilca za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Določba 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil je nejasna in zahteva uporabo različnih metod razlage pravnega predpisa. V obravnavanem upravnem sporu je sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ugodilo, ker iz sklepa z dne 15. 2. 2005 ne izhaja, da ima ta sklep pravni učinek na sklep z dne 28. 1. 2005. To pomeni, da je tožena stranka z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega, pa tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15. 2. 2005 zaradi omenjenega načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva ne more vplivati na potek sodnega postopka.

Izrek

1. Tožba zoper sklep tožene stranke št. 1822/236-738/2004/1 z dne 28. 1. 2005 se zavrne. 2. Tožbi zoper sklep tožene stranke št. 1822-12/236-738/2004/1 z dne 15. 2. 2005 se ugodi in se izpodbijani sklep odpravi. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 1. 2005 je tožena stranka na podlagi 1. odstavka točke (e) 20. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (Uradni list ES, št. L 50/8 z dne 25. 2. 2003, v nadaljevanju: Uredba), odločila, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje za azil AA, roj. 18. 1. 1960, državljana Armenije, saj bo imenovani predan v Republiko Madžarsko, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za azil. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka med drugim navedla, da je na podlagi izpovedbe tožnika z dne 6. 10. 2004, da je pet let bival na Madžarskem, kjer mu je bila tudi zavrnjena prošnja za azil, dne 30. 11. 2004 Republiki Madžarski, skladno z določilom 10. člena Uredbe, posredovala prošnjo za določitev odgovorne države. Tožena stranka je dne 15. 12. 2004 prejela dopis, iz katerega izhaja, da je Republika Madžarska na podlagi navedenega člena odgovorna za obravnavanje prošnje za azil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 19. člena Uredbe planirala predajo tožnika dne 7. 2. 2005 na mejnem prehodu z Madžarsko. Če pa prosilec pristojnim organom Madžarske ne bo predan v roku, določenem v 4. odstavku 19. člena Uredbe, bo prošnjo za azil obravnavala Slovenija. Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 2. 2005 pa je tožena stranka na podlagi določila 5. alineje 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu (ZAzil) odločila, da se postopek zoper tožnika ustavi in da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi tega sklepa je tožena stranka navedla, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v A in da je bil izbrisan iz evidence dne 7. 2. 2005. V tožbi tožnik pravi, da ima država na podlagi določila 2. odstavka 3. člena Uredbe, če so izpolnjeni pogoji po Uredbi, prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca, ali pa bo njegovo prošnjo obravnavala sama. Nima pa proste izbire potem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje glede na točko (e) 2. člena Uredbe. Pravi, da je v konkretnem primeru tožena stranka podrobno zaslišala prosilca v azilnem postopku dne 26. 11. 2004 več kot mesec dni in pol po tem, ko je dobila informacijo, da je tožnik za azil zaprosil že na Madžarskem. Zaslišanje je trajalo več kot tri ure in pol, bilo je obširno in konkretno glede dejstev, ki so relevantna za določanje o prošnji za azil. To pomeni, da je tožena stranka že začela obravnavati prošnjo v vsebinskem smislu, zato je Slovenija po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe postala odgovorna za odločanje o prošnji za azil. Zaslišanje je potekalo dne 30. 11. 2004, odgovor madžarskih organov pa je tožena stranka dobila 15. 12. 2004. Predlaga, da sodišče sklep z dne 28. 1. 2005 odpravi, zahtevku za priznanje azila ugodi oziroma da zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil postopek s sklepom z dne 15. 2. 2005 ustavljen, da zoper sklep z dne 15. 2. 2005 ni prejela nobenega pravnega sredstva in da je zato vložena tožba brezpredmetna. Poleg tega pa navaja, da zaslišanje prosilca za azil ne pomeni obravnavanja zadeve, kajti šele na zaslišanju je mogoče dobiti relevantne podatke in okoliščin, ki so podlaga za odločitev. V konkretni zadevi je relevanten podatek nezakonit prehod čez mejo. Tožena stranka je šele po pridobitvi teh podatkov lahko oblikovala zahtevek in ga naslovila na madžarske organe. Zaradi racionalnosti in ekonomičnosti pa je potrebno izvesti zaslišanje prosilca za azil tudi zato, ker druga država lahko zavrne sprejem prosilca za azil. Nastanitev in oskrba prosilca za azil državo bremeni, zato zaslišanje ne more biti omejeno le na potrebe postopka po uredbi. Tožena stranka meni, da je v upravni in sodni praksi še vedno odprta definicija "obravnavanja prošnje za azil" v smislu 2. člena Uredbe. Tožena stranka se zavzema k individualnemu pristopu k obravnavanju vsakega primera posebej. Meni, da se velja nagibati k temu, da obravnavanje prošnje pomeni sprejem meritorne odločitve o sami prošnji za azil. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa da jo zavrne.

V odgovoru na odgovor tožene stranke je tožeča stranka navedla, da vztraja pri tožbi, ker se tožnik še vedno lahko nahaja v Sloveniji. Pravi, da je brezpredmetna navedba tožene stranke, da zaradi sklepa z dne 15. 2. 2005 tožnika več ne obravnava kot prosilca za azil, saj v skladu z določilom 16. člena Uredbe obveznost države za obravnavanje prošnje ne ugasne, če je postopek s sklepom ustavljen. Z navajanjem konkretnih vprašanj iz postopka zaslišanja tožnika utemeljuje, da je tožena stranka vsebinsko odločala o zadevi in ni zgolj ugotavljala relevantnih okoliščin. Meni, da ima država prosto izbiro, ali bo pozvala drugo državo, da sprejme prosilca za azil, ali pa bo njegovo prošnjo obravnavala sama. Nima pa proste izbire po tem, ko sprejme prošnjo za azil v obravnavanje glede na točko (e) 2. člena Uredbe.

Sodišče je v skladu z določilom 2. odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) tožeči stranki poslalo sklep z dne 15. 2. 2005 in pozvalo tožečo stranko, da sporoči, ali razširja tožbo tudi na sklep o ustavitvi postopka z dne 15. 2. 2005 in tožeča stranka je v odgovoru razširila tožbo tudi na omenjeni sklep tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Tožeča stranka nima prav, ko zagovarja stališče, da je tožena stranka s konkretnim načinom obravnavanja tožnikove prošnje za azil prevzela odgovornost za njeno obravnavanje v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe in da zato ne bi smela izdati izpodbijanega sklepa, ampak bi morala odločiti o tožnikovi prošnji za azil. Glede na besedilo točke (e) 2. člena Uredbe v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Uredbe bi sicer bolj podroben način zaslišanja prosilca za azil lahko bil podlaga za ugotovitev, da je tožena stranka postala odgovorna v smislu Uredbe, ker obravnavanje prošnje za azil po 2. odstavku 3. člena Uredbe pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil ali odločitev ali sklep v zvezi s tako prošnjo s strani pristojnega organa v skladu z nacionalno zakonodajo, razen postopkov za odločanje odgovorne države članice v skladu s to uredbo", kar pomeni, da besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. To ne izhaja samo iz slovenske in angleške različice Uredbe, ampak tudi iz italijanske in francoske različice; razlika pa je v tem, da iz slovenske in angleške različice izhaja, da prevzem odgovornosti pomeni "kakršno koli obravnavo prošnje za azil" Š/.../ any examination of /.../], med tem ko italijanska in francoska različica določata, da prevzem odgovornosti pomeni celovitejše obravnavanje prošnje za azil, odločitve ali sodbe /.../" Š/.../ insieme delle misure d'esame, le decisioni o le sentenze pronunciatte /.../; l'ensamble des mesures d'examen, des decisions ou des jugements rendues /.../]. Interpretacija pojmovne zveze "obravnavanje prošnje za azil" z vidika Uredbe je pomembna, ker po Uredbi država članica EU lahko določi pravno sredstvo zoper (izpodbijano) odločitev tožene stranke, ki je po odločitvi sodišča lahko tudi suspenzivno (2. odstavek 19. člena Uredbe), kar pomeni, da Uredba ne posega v procesne ustavne standarde držav članic in je povsem v presoji nacionalnega sodišča, ali bo v takih primerih upoštevalo (tudi) določilo 25. člena Ustave, po katerem mora imeti stranka zoper vsak posamični akt, s katerim država poseže v pravice, dolžnosti ali pravne interese stranke, pravico vložiti (učinkovito) pravno sredstvo. Vendar pa slovenska upravno-sodna praksa ne potrjuje razlage, da bolj podroben način izvedbe zaslišanja prosilca za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe, kajti niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil, kot to zatrjuje tožeča stranka v konkretnem primeru, ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upravno sodišče RS je v sodbi v zadevi U 1526/2004 z dne 20. 8. 2004 zavzelo stališče, da je tožena stranka sprejela odgovornost za obravnavanje prošnje za azil zaradi tega, ker je tožena stranka v postopku že izdala sklep o omejitvi gibanja, ki ni bil izrečen zaradi izvedbe postopka po Uredbi, ampak v zvezi z obravnavanjem prošnje za azil, in ker je tožena stranka izvedla celovito zaslišanje prosilca za azil z vidika pogojev po ZAzil. To pomeni, da sta bila oba pogoja, ki sta v Uredbi postavljena zgolj alternativno, izpolnjena, poleg tega se je tožnik skliceval na humanitarne razloge. Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 1031/2004 z dne 8. 10. 2004 sicer ni podalo razlage, kakšno obravnavanje prošnje za azil oziroma kakšna odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo za azil pomeni prevzem odgovornosti po določilu 2. odstavka 3. člena Uredbe, na kar kaže tudi vsebina odgovora tožene stranke, vendar pa je iz sodbe Vrhovnega sodišča očitno, da zgolj podrobno zaslišanje stranke to ne more biti, kar pa izhaja, kot rečeno, tudi iz prakse Upravnega sodišča RS. To pomeni, da tožeča stranka s tožbenimi argumenti o natančnosti in dolžini izvedbe zaslišanja ter časovnem razmaku med informacijo o tem, da je tožnik predhodno bil na Madžarskem in zaslišanjem, ne more uspeti v tem, da bi utemeljila, da tožena stranka ni pravilno uporabila določila drugega stavka iz 2. odstavka 3. člena Uredbe v zvezi z določilom (e) točke 2. člena Uredbe. Bolj ali manj racionalno ravnanje tožene stranke v postopku v zvezi z uporabo Uredbe mimo navedenih kriterijev iz določila točke (e) 2. člena Uredbe namreč ni stvar presoje zakonitosti akta v upravnem sporu. Zaradi tega je sodišče v prvi točki izreka s sodbo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določila 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožba je utemeljena. Določilo 5. alineje 1. odstavka 42. člena ZAzil med drugim pravi, da ne glede na to, na kateri stopnji je postopek, se prošnja za azil šteje za umaknjeno in se postopek s sklepom ustavi, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa, ki vodi postopek, razvidno, da je prosilec za azil samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v roku 3 dni od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo. Določba je nejasna in zahteva uporabo različnih metod razlage pravnega predpisa. Ker določba ureja domnevo o umiku prošnje za azil, jezikovna metoda govori za to, da je zakonodajalec pristojnost ustaviti postopek dodelil samo organu, ki vodi upravni postopek, kajti domneva o umiku se ne nanaša na tožbo v upravnem sporu, poleg tega pa tudi ni mogoče šteti, da lahko organ prve stopnje s sklepom ustavi sodni postopek (upravni spor), ker bi bilo to v nasprotju z načelom delitve oblasti in neodvisnostjo sodstva (2. odstavek 3. člena, 125. člen Ustave RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Pojmovna zveza "stopnja postopka" bi po tej interpretaciji morala biti omejena na dejanske stopnje v okviru upravnega postopka. Vendar pa bi lahko pojmovna zveza "ne glede na to, na kateri stopnji je postopek" govorila za to, da je zakonodajalec pristojnost ustaviti postopek dodelil tudi sodišču, ki rešuje zadevo. Azilni postopek ima namreč pravno-formalno tri stopnje, vključujoč samo redno sodstvo in vsebina razlogov v petih alinejah 1. odstavka 42. člena ZAzil te druge možnosti ne izključuje, ravno tako ne pojem "pristojni organ" (iz določila 3. odstavka 42. člena ZAzil), ker to ni specifičen institut po ZAzil. Določilo 4. odstavka 20. člena ZAzil namreč govori o "organih", ki odločajo o azilu, in po določilu 39. člena ZAzil o azilu lahko odloči tudi sodišče. Implicitno je to drugo interpretacijo sodišče sprejelo v zadevi 1694/2004 z dne 30. 9. 2004, ko je Upravno sodišče ustavilo postopek na podlagi določila 42. člena ZAzil. V obravnavanem upravnem sporu pa je sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ugodilo, ker iz sklepa z dne 15. 2. 2005 ne izhaja, da ima ta sklep pravni učinek na sklep z dne 28. 1. 2005. To pomeni, da je tožena stranka z dvema različnima upravnima aktoma, ki imata različne učinke, odločila o tožnikovi prošnji za azil, poleg tega, pa tožena stranka z izdajo sklepa z dne 15. 2. 2005 zaradi omenjenega načela delitve oblasti in neodvisnosti sodstva ne more vplivati na potek sodnega postopka. Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil, ker je tožena stranka kršila procesno določbo 42. člena ZAzil. Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) štelo, da z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka tožeča stranka prosi za oprostitev plačila sodnih taks in ga je s sklepom v drugi točki izreka oprostilo plačila sodnih taks glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da mu plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, in ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.